Drzna Slovenija vendarle ni dovolj drzna, da bi zavarovala položaj slovenščine

Avtoritete slovenskega šolstva se na veliko obregajo ob finančno plat programa, prenovljeno strukturo visokošolskih institucij, avtonomijo univerz in spremenjen status zaposlenih v visokem šolstvu, kar je pričakovano, saj gre za temelje, na katerih bo novi sistem postavljen vsaj do leta 2020. Premalo pa se omenjajo dejanski posegi v sam kurikulum študijskih programov. Zaradi ciljne usmerjenosti na gospodarski napredek, do katerega lahko pride samo ob povišani internacionalizaciji visokega šolstva, se zanemarjata, če ne povsem opuščata, slovenski jezik in kultura.

Internacionalizacija za vsako ceno

V osnutku je eksplicitno navedeno, da je “privlačnost našega visokošolskega prostora v primerjavi z drugimi državami na izjemno nizki ravni, zato je treba sprejeti vrsto takojšnjih nacionalnih in institucionalnih ukrepov za povečanje internacionalizacije slovenskega visokošolskega prostora.” Med te ukrepe spada povečan finančni vložek, s katerim bodo spodbujali sodelovanje z visokošolskimi in raziskovalnimi institucijami v tujini, pri čemer bo poudarek na regijski mobilnosti, torej povezavi z zahodnim Balkanom ter Evro-Sredozemsko regijo. Do tu je še vse razumljivo in deležno pozitivnih ocen. Povezave s tujino so pomembne, študentje v tujini pridobivajo izkušnje, vezane na drugačne kulture, drugačne načine razmišljanja, s čimer izoblikujejo kozmopolitki nazor, ki ne pozna zaničevanj tujega in drugačnega. Tudi zaposlenim na visokošolskih institucijah povezave s tujino vse prej kot škodujejo. Marsikateri profesor se preveč udobno namesti na svojem domačem stolčku in nekako pozabi spremljati nove ugotovitve in odkritja na svojem področju. Odhod na študijsko izpopolnjevanje ali gostovanje v tujino in prihajanje tujih strokovnjakov v Slovenijo sta torej izrednega pomena za vsako univerzitetno stroko.

Ukrepa, ki sta največji kamen spotike, a se ob njiju veliko premalo spotikamo, sta: 1. možnost poučevanja v tujih jezikih in 2. vključevanje mednarodne dimenzije v poučevanje. Na prvi pogled nista videti sporna, saj nakazujeta le eno izmed možnosti in pa zgolj vključevanje nečesa novega v že obstoječo staro strukturo. Vse prej kot nedolžna pa ukrepa postaneta, če poskusimo predvideti, kako bo dejansko potekalo njuno izvajanje.

Brez slovenščine ne bi bilo Slovenije

Program nedvoumno opredeli, da bo odločitev o izbiri jezika poučevanja “prepuščena visokošolskim institucijam”. Zanimivo je, da se neprestano omenja možnost poučevanja v “tujem jeziku”, pri čemer niti enkrat samkrat tega jezika program ne opredeli kot angleščino. Ob sprejetju novega zakona se bo torej lahko posamezna visokošolska institucija odločila, da kot jezik predavanj uvede okscitanščino!? Ne morem si pomagati, da ne bi tega izogibanja bobu reči bob dojemala kot namernega ignoriranja anglikanizacije, ki bo zajela proces visokega šolstva v primeru, da bodo visokošolske institucije zakon dosledno izpolnjevale z izbiro angleščine. Škoda, ki bo na tak način storjena slovenskemu jeziku, je ogromna. Počasi bi v pozabo začel toniti naš jezik znanosti, kar pomeni, da slovenščina ne bo več primerna izbira v vseh govornih položajih, kar pa je ključna lastnost knjižnega jezika. Slovenci smo kot mnogi majhni narodi na osnovi jezika sploh oblikovali lastno državo, torej bi bili ob izgubi le-tega na dobri poti v izumrtje oziroma spojitev s tako opevano tujino. Če smo že pri tujini - zakon kot je bi se v Franciji nikoli ne pojavil, ali je Sorbona torej kakorkoli internacionalno zavrta univerza? Ogromno število tujih študentov, ki študirajo na tej elitni univerzi, se s tem nikakor ne bi strinjalo. V tej zvezi se ponavadi pojavi očitek o majhnosti Slovenije in posledično števila govorcev slovenskega jezika. Formalno ima slovenščina enak status uradnega jezika Evropske unije kot francoščina in ostali jeziki večjih držav. Da se bo omenjeni status dejansko izpolnjeval, pa je odvisno od nas, govorcev slovenščine, zato majhnost pri tem ni izgovor. Slovenščina je uradni jezik naše države in eden najstarejših jezikov v Evropi. Povezovanje s tujino je ključno, a ne na tak način, da se odpovemo lastnemu jeziku. Seveda, naj sestavijo študijske programe v tujih jezikih, a ti naj zgolj soobstajajo ob slovenskih, pri čemer naj bodo slednji še vedno obvezno na prvem mestu.

“Univerza mora biti univerzalna”

Vključevanje mednarodne dimenzije v poučevanje je brez dvoma koristno. Do vseh revolucionarnih metodoloških in znanstvenih ugotovitev nismo prišli samo v Sloveniji, zato sta poznavanje mednarodne dimenzije in vključevanje uporabnih elementov le-te ključna. Težava nastane, ko se pridobitve iz tujine začnejo vključevati kar vsevprek, ne glede na njihovo uspešnost. Kar je tuje, je očitno tudi boljše. Že klišejski primer je bolonjski proces. Od kod ta manjvrednostni kompleks Slovencev, ki se kaže v primerjavah s tujino, mi je še vedno uganka. Katastrofalno pa se mi zdi, da bi z vključevanjem mednarodne dimenzije slovensko zgodovino poučevali na ameriški način! Stroke, kot so zgodovina, filozofija ipd., so vezane na naš nacionalni in kulturni prostor, zato se nikakor ne strinjam z mnenjem rektorja Univerze v Novi Gorici dr. Danila Zavrtanika, ki trdi, da “mora univerza biti univerzalna”. Svojo izjavo podkrepi z argumentom, da bo sistem slovenskega visokega šolstva dosegel popolnost takrat, ko bodo tuje študente, študirajoče v Sloveniji, poučevali tuji profesorji. O slovenščini, slovenski kulturi ne duha ne sluha.

Osnutek novega nacionalnega programa visokega šolstva je trenutno v javni razpravi. Še je torej čas, da šolniki, kulturniki in Slovenci nasploh izrazimo svoje mnenje, saj gre za problematiko, ki se bo v prihodnosti tikala vseh nas. Izpostavljam dejstvo, da je to prvi visokošolski program, ki bo predvidoma veljal dolgih devet let in ne samo pet, kot je bila do sedaj uveljavljena praksa. Devet let je dolga doba za jezik, ki je vedno spreminjajoča se živa tvorba. Resnično upam, da bomo leta 2020 še vedno lahko govorili o slovenskih univerzah.

(Opomba: Prispevek je nastal v okviru diplomskega seminarja ob sodelovanju študentke 3. letnika slovenistike Tadeje Strniša ter mentorice red. prof. dr. Ade Vidovič Muha.)

IRINA LEŠNIK