Duh uhaja iz steklenice

V ozadju renesanse odcepitvenih (ali avtonomističnih ali osvobodilnih) gibanj gre namreč predvsem za željo prebivalcev po boljšem življenju, po tem, da bi z ustvarjenim dohodkom sami razpolagali. Na nedavnih referendumih na Škotskem in v Kataloniji so si namreč v kampanji ljudje zastavljali vprašanje, kako bi živeli bolje. Obe deželi je razvpita gospodarska kriza močno udarila. Politiki in navadni ljudje, seveda je vedno odprto vprašanje, kdo je začel prvi (politiki ali ljudje), pa so se začeli spraševati, kam gredo davki, ki jih plačujejo. Ob spoprijemanju s krizo so trčili ob zid, saj niso imeli instrumentov, s katerimi bi se borili z njo: fiskalnih, davčnih, političnih. Še več: ne da bi jih vprašali, so njihov denar (na Škotskem zaslužek od nafte, v Kataloniji splošen davek in dobiček podjetij, podobno tudi v Venetu in v severni Italiji) preusmerjali v metropole in manj razvite regije. Katalonija je dobila iz proračuna manj, kot je vanj prispevala. Ne pozabimo: tudi glavni slovenski ekonomski argument pri osamosvojitvi je bil, da iz zveznega proračuna dobimo manj, kakor vanj prispevamo. Na to dejstvo se nato opre politična sila, ki najde v kulturi, jeziku, identiteti tisti dodatni kohezivni dejavnik in določeno zaokroženo skupnost loči od druge zaokrožene skupnosti.

Možna je sicer tudi drugačna razlaga: da sta bistvi gibanja sama narodna identiteta in interes iz naroda narediti nacijo ter da so slabe ekonomske razmere samo orodje za uresničitev tega interesa, vendar bi bilo to gledanje že zastarelo, saj sodi v predglobalizacijski čas. Seveda je res, da tudi v Barceloni obstaja kritična masa inteligence, kulturnikov, politikov, za katere je ideja katalonstva sveta, nad vsem drugim, toda za večino prebivalcev, ki bodo na koncu koncev odločili o nadaljnji usodi tega projekta, je bistvo njihovo lastno blagostanje. Ljudje pač volijo z denarnico!

Seveda ni naključje, da avtonomistična gibanja, ki lahko mutirajo v independistična, rastejo ob gospodarskih krizah, od politične modrosti oblasti pa je odvisno, ali tem gibanjem odvzamejo veter v jadra ali pa s svojo nespametno politiko celo netijo nasprotovanje in razpihujejo žerjavico. V škotskem primeru so Angleži najprej nezainteresirano, pokroviteljsko, nekoliko poniževalno gledali na Škote, ko pa je podpora neodvisnosti začela rasti in se približevati kritičnim 50 odstotkom, je londonska politična oligarhija spoznala, da je vrag odnesel šalo. Stopila je skupaj, pripravila bonbončke za Škotsko v obliki večje davčne avtonomije (torej boljšega življenja zanje) in za las (za pet odstotkov) ubranila enotnost združenega kraljestva. Predvsem je pokazala spoštovanje do škotskih zahtev in pobud.

Na drugi strani se Španija še vedno vede kot absolutistična država iz 19. stoletja ali vsaj kot Francov avtoritarni režim. Konzervativna vlada je v navezi z ustavnim sodiščem razveljavila avtonomistični statut Katalonije, prepovedala tako referendum kot simbolično posvetovanje z ljudstvom, kar je užalilo Katalonce, ponosen narod z bleščečo zgodovino in kulturo (prav letos je minilo simboličnih 300 let od formalne izgube katalonske državnosti). Marsikdo med njimi je bil pred leti ali tedni še neodločen, a je iz golega kljubovanja Madridu v nedeljo obkrožil da.

Za Špance, zazrte v svojo imperialno zgodovino, sta bila glasovanje in krepitev odcepitvenih teženj hladna prha, saj je do njih prišlo v obdobju gospodarskih težav in prav v letu, ko je Gibraltar dobil pravico nastopanja v evropskih nogometnih tekmovanjih, čemur se je Španija več kot desetletje odločno upirala. Dogajanje okrog nesojenega referenduma je pokazalo, da izogibanje argumentirani razpravi o neodvisnosti (ali avtonomiji) škodi predvsem sami Španiji. Izkazalo se je, da politični sistem ni samo koruptiven in neučinkovit, temveč tudi zastarel, v državi pa je čutiti pomanjkanje demokratičnega procesa, o čemer priča tudi uspeh drugih protestniških gibanj. Pri tem pa vse več podpore dobivajo radikalci z vseh strani. Zapleten položaj, podoben tistemu pred špansko državljansko vojno ...

Katalonci so precej simpatij po svetu dobili z demokratično držo, saj se za svojo neodtujljivo pravico, da sami odločajo o politični tvorbi, v kateri želijo živeti, ne borijo z bombami in nasiljem, kot na primer Baski ali Irci. Pot do cilja je še dolga in niti ni nujno, da se bo končala z neodvisnostjo, a so se Katalonci (Škoti že pred njimi) v evropsko zavest že zapisali kot samostojen narod, drugačen od sosedov. Čeprav je bilo nedeljsko glasovanje neuradno in nezavezujoče, nihče ne more kar tako zamahniti čez skoraj dva milijona glasov. Neodvisnost je podprlo več ljudi kot vstop v Nato, spremembe temeljnega akta EU ali sporni avtonomistični statut. In čeprav španska politična elita na vse načine spodbija legitimnost glasovanja (glede legalnosti se vsi strinjajo, da večje vrednosti ne more imeti), češ da se je na volišča odpravila le tretjina volilnih upravičencev, volje katalonskega naroda ne more z dekretom spremeniti. Ta narod počasi trga vezi s Španijo, v tujini ustanavlja svoja predstavništva, leta 2012 je na primer prepovedal bikoborbe, v vsakem stiku s tujci omenja svojo identiteto ... Katalonci bodo s svojim katalonstvom tudi naslednje leto in čez deset let še vedno tam; organizirani v svoje skupščine in organizacije civilne družbe, skrbeč za svojo katalonščino in kulturo ter misleč neodvisno državo, ki si bo lahko sama pisala svoje zakone.

Do volitev - španske parlamentarne bodo čez eno leto - se razen političnih kupčkanj ne bo nič bistvenega zgodilo, kot pribito pa drži, da bo naslednji dvoboj Barcelone in Reala še nekoliko bolj srdit, neizprosen, nabit s čustvi, kot je bil doslej.

DENIS SABADIN