Dvojina in zvalnik sta častitljivi starini v slovnici

V jeziku je enako kot v znanosti, ki - če hoče biti stvarna in preudarna, plodna in prodorna - mora temeljiti in graditi le na znanem iz preteklosti. Ne kot strankarska politika, ki se nerada ozira v zgodovino in na njene nauke ter delno tudi zato greši v napovedih prihodnosti. Sleherni današnji knjižni jezik je utemeljen predvsem v svoji zgodovini, a seveda tudi v sedanjosti, niti malo pa v prihodnosti - pa naj bo star, kot je slovenski, ki bo čez tri desetletja praznoval petstoletni rojstni dan, ali mlad, kot je makedonski, ki je nastal šele med makedonskim narodnoosvobodilnim bojem in se je v knjigi utrdil po letu 1945. O jeziku zanesljivo vemo samo nekaj tistega, kar je doživel v preteklosti. Ničesar pa ne moremo povedati o tistem, kaj se bo zgodilo z njim v prihodnosti. Za slovenskega lahko “prerokujemo” le to, da bo preživel vse dotlej, dokler bo živ in samobiten narod, ki ta jezik govori. Ampak to ne bo zasluga samo trdoživega jezika, temveč bolj zmaga naroda in njegovih pametnih voditeljev, če bodo prav kazali v prihodnost.