Edinstven, a tako krivično spregledan svetovni unikat

In kdor je imel priložnost spoznati kamnu predanega kiparja Janeza Lenassija (1927-2008), ki je s kolegom Jakobom Savinškom (1922-1961) simpozij ustanovil, lahko mnenju o čarobnosti in moči kamna, še posebej istrskega belega, iz katerega so vse skulpture na Formi vivi, le pritrdi.

Kot pravi Toni Biloslav, je Lenassija in Savinška očarala zamisel, da bi kiparji zapustili zaprte, včasih tudi zatohle ateljeje in se združili v skupnem delu na prostem. Izkušnjo kiparja sta doživela na prvih dveh simpozijih leta 1959 in 1960 v avstrijskem kamnolomu St. Margarethen, ki ga je ustanovil oče kiparskih simpozijev Karl Prantl, in jo želela prenesti k nam. Simpozij sta sprva tvorili dve delovišči, Seča, kjer so ustvarjali v kamnu, in Kostanjevica na Krki, kjer je bila primarna kiparska materija les. Kasneje, sredi šestdesetih let sta se pridružili še delovišči na Ravnah na Koroškem, kjer so s podporo železarske industrije nastajale železne stvaritve, ter Mariborska Forma viva, kjer so kiparji ustvarjali monumentalne spomenike iz betona. Ti delovišči sta živeli le do srede osemdesetih let. Obalne galerije so vzele Formo vivo na Seči pod svoje okrilje takoj po ustanovitvi leta 1974, povsem samostojno pa jo vodijo od leta 1991, ko se je z prenehanjem delovanja kostanjeviškega simpozija zamisel o več ustvarjalnih središčih dokončno razblinila. Naš sogovornik je njeno vodenje prevzel leta 1979 in ljubezen še kar traja.

> Leta 1961 se je zgodilo nekaj, kar se je v zgodovini slovenske umetnosti redko: Forma viva se je rodila sočasno s tovrstnimi mednarodnimi trendi.

“V tem primeru smo bili izjemno ažurni. Lenassi in Savinšek sta imela srečo, da se je v tistem času Jugoslavija odločala za filozofijo neuvrščenih. Takrat so sočasno potekali prvo srečanje neuvrščenih držav v Beogradu in simpozija Forma viva v Portorožu in v Kostanjevici na Krki. Pri nas je bilo dvanajst kiparjev z vseh celin z izjemo Avstralije, v Kostanjevici pa deset. Dvaindvajset kiparjev je delalo na novi ideji in nastale so prve skulpture. Država je sicer formalno podprla Formo vivo, v resnici pa je skrb zanjo prenesla na lokalne oblasti, kajti Formo vivo v Portorožu je financiral tedanji okraj Koper, v Kostanjevici pa okraj Novo mesto. To je rešilo težave, ki so se kasneje pojavile. Če pogledamo St. Margarethen, ugotovimo, da je simpozij po sedmih letih ugasnil. V hipu, ko so tam nehali, je Forma viva nehote postala najstarejši simpozij, takrat star le sedem let, in s tem v kiparskih krogih tudi eden najpomembnejših. To še danes v svetu Formo vivo uvršča med tiste simpozije, kjer se moramo prijav vsako leto 'otepati', saj jih prihaja ogromno. Zaradi pomanjkanja denarja smo postali nekoliko bolj izbirčni. Obstajajo simpoziji, ki plačujejo kiparje mnogo več, pogosto ponujajo boljše pogoje, kljub temu pa vlada prepričanje, da se kipar, ki se ukvarja s simpozijsko plastiko, prej ali slej mora udeležiti našega simpozija.”

> V svojem zadnjem pogovoru za naš časnik je Janez Lenassi omenjal moč, ki jo ima kamen. Žal se je prezgodaj poslovil, da bi o tej ljubezni lahko spregovoril tudi danes. A Forma viva in kamen sta očitno tudi vaši ljubezni.

“Rojen sem na kamnu. V bližini moje rojstne vasi je kar nekaj starih kamnolomov še iz časov Beneške republike. Naj se pohvalim, da so Mudina vrata, ki slovijo v Kopru kot lep spomenik iz belega istrskega kamna, iz kamnoloma Marušiči, kjer so moji sovaščani pasli koze. O Lenassiju pa je treba povedati, da je neizpodbitno najbolj zaslužen, da je Forma viva v Portorožu, kajti lahko bi bila tudi kje drugje. Hkrati je tudi najbolj zaslužen, da smo začeli uporabljati beli istrski kamen. Ne le zato, ker nam je bil tedanji kamnolom v Marušičih, od koder so prišli prvi bloki, najbližji, ampak zato, ker se v naši primorski arhitekturi ta istrski kamen tradicionalno uporablja. Večina spomenikov, starih hiš, je grajenih iz istrskega kamna in ne iz kraškega ali nabrežinskega. V vseh teh petdesetih letih imamo izjemnega partnerja v podjetju Kamen Pazin, ki nam kamen daje po ugodnih cenah in nas ves čas tako podpira. Lenassija na žalost ni več med nami. Tolažba je le ta, da smo mu tik pred smrtjo, ko je imel osemdeset let, posvetili simpozij, na katerem smo mu prepustili izbor avtorjev. Takrat je tudi uspel narediti svojo zadnjo simpozijsko plastiko. Tako je tudi zaključil svoje delo s simpozijem, ki mu je bil posvečen.”

>Omenili ste izbor avtorjev. Na začetku je Forma viva imela upravni odbor in poseben umetniški svet, ki je izbiral kiparje. Kasneje je Forma viva, kot sinergija štirih simpozijev, razpadla. Zakaj?

“Pojavili so se različni interesi. Denarja je bilo premalo. Ena struja je zagovarjala misel, da morajo simpoziji ostati čeprav v zmanjšanem obsegu, saj bi vsaka prekinitev lahko bila usodna. Druga struja, ki je bila bolj umetniško-zgodovinska, podpirali pa so jo tudi nekateri kiparji, je menila, da je treba ves denar nameniti za dokumentacijo vsega, kar je bilo do tedaj storjenega, torej za monografije in knjige, simpozije pa bi zamrznili do boljših časov. Z Lenassijem sva si bila enotna in uspela prepričati tudi Kostanjevico, da smo vztrajali še naprej, pa čeprav le s tremi avtorji. Navkljub velikim težavam smo krizo prebrodili, na Ravnah in v Mariboru pa sta simpozija zamrla. Zamrla sta tudi umetniški svet in upravni odbor, v Obalnih galerijah pa me je naš svet zavoda pooblastil, da prevzamem vodenje Forme vive. Vztrajali smo vsako drugo leto tudi v devetdesetih, ki so bila najtežja leta. Tedaj je za deset let prenehal delovati tudi simpozij na Kostanjevici. Zastave so v Portorožu plapolale tudi takrat, ko so drugod zlikane in zložene ležale v predalih. In nekatere so tam še danes.”

> Ko vam je na uvodni tiskovni konferenci novinar postavil vprašanje, kako se kiparje izbira danes, ste bili nekoliko nejasni, omenili ste tudi priporočila, kar je pustilo občutek, da izbor poteka nekoliko “po domače”. Kako je s tem?

“V zagovor lahko povem: če me je nekdo pooblastil, da sem umetniški vodja, sem umetniški vodja. Zato lahko sprejemam ali pa zavračam pobude. V tem je lahko ta domačnost. Tisti hip, ko tega ne bom več delal, bo prevzel nekdo drug. Upam, da bomo imeli srečno roko pri izboru. Ko so mi zaupali vodenje Forme vive, namreč ni bilo drugega človeka, pripravljenega prevzeti simpozij. Vodenje je bilo ponujeno tudi Janezu Lenassiju, ki pa je bil še tako aktiven po drugih simpozijih po svetu, da tega ni sprejel. Mnogi najbrž ne vedo, da je bil Janez tudi prvi in najresnejši kandidat za direktorja Obalnih galerij, a ko so mu to mesto ponudili, je dejal: Kaj se hecate? Jaz sem kipar, svobodni umetnik, ne morem v službo. (smeh) Kar je bila moja sreča ali nesreča, saj se od tedaj nisem znal več odklopiti. A okrog izbora nimam slabe vesti. Tudi če sem morda naredil kakšno napako.”

>Na primer?

“Zgodilo se je že, da sem povabil koga, ki me je kot avtor osebno razočaral. Ampak to je težko predvideti. Včasih vidiš prekrasno dokumentacijo, avtor ti zagotovi, da zna vse to sam in da tudi doma dela sam v svojem studiu. Ko vzame orodje v roke, pa vidiš, da je morda res videl, kako se dela, sam pa tega ni nikoli počel. Tudi to se je dogajalo.”

>In kaj ste storili v takih primerih?

“Morali smo imeti srečno roko predvsem pri izbiri odličnih kamnosekov. Taka je skupina Slovakov, s katerimi sodelujemo že več kot deset let. V takih primerih so oni rešili zagato, ker so sami taki mojstri in ne kipar. A ne bom imenoval nikogar. Bil bi pa ponosen in vesel, če bi mi uspelo, še preden grem, dobiti naslednika, a doslej nisem imel sreče. S tem namenom smo pred časom zaposlili mladega, 'nadobudnega' umetnostnega zgodovinarja, ki ga pa to v resnici ni zanimalo. Zame je bil osebno razočaranje, ker ni zavohal kamna, ni občutil tega prahu. Vse to mu ni nič pomenilo.”

>Spet smo pri ljubezni do kamna …

“Zavedam se, da pretiravam, a sam sem prepričan, da je kamen, ko ga občutiš, lahko kot droga. Ne moreš ga pustiti. Kiparji, ki se iskreno lotijo kamna, so kamnoodvisni. Lahko ustvarjajo tudi v drugih materialih, a ne morejo brez kamna. Takih je kar nekaj. Spomnimo se Nagaseja. Pa seveda samega Lenassija.”

>Ni pa kamen enostaven za obdelavo.

“Na žalost gre za zelo težko in zahtevno delo, zaradi česar je relativno malo kiparjev, ki se ga lotijo.”

>V času, ko se tudi v umetnosti uveljavljajo novi mediji in tehnologije, je tovrstno kiparstvo videti nekakšno arhaično mučenje.

“Seveda, saj je nekako tako, kot bi se ponovno pojavili dinozavri, ki ne sodijo več v ta svet. Po drugi strani pa, če pogledate, koliko kulturnih spomenikov je v kamnu, če pomislite na Benetke in njihovo arhitekturo, ugotovite, da je 99 odstotkov tamkajšnjega belega kamna našega. Že to je dokaz, da je ta kamen žlahten material, ki se ne sme bati konkurence kakršnihkoli modernih materialov. Seveda je s slednjimi mnogo lažje ustvarjati, a poglejte samo to trajnost … (Ozre se po delovišču) Kolegi iz Kostanjevice imajo z ohranjanjem lesenih kipov neverjetne težave. Iz šestdesetih let je komaj kaj ohranjenega. Tudi to, da so naši kipi takorekoč večni, ima svojo vrednost.”

>Se pa pri kiparstvu še vedno pojavlja nerazumevanje okolja, ki ima včasih drugačna estetska merila kot ustvarjalci.

“S tem ste me izzvali, da povem, kako se kamen vedno ne uporablja za dela, ki bi bila vsaj sprejemljive kakovosti. V naši bližini smo imeli kar nekaj takih poskusov. Kljub temu, da imamo Formo vivo, ki v svetu nekaj velja, si je nekdo zamislil svojo različico, ki ne velja nič, je pa vseeno nekaj stala. Namesto tega, da imamo zdaj kar nekaj neuporabnih in umetniško precej vprašljivih kipov, bi lahko imeli dva ali tri s Forme vive, ki bi vsaj kaj pomenili. To govorim z vsem spoštovanjem do ljubiteljske umetnosti, a jasno je, da je razlika med gledališko skupino iz Popeter - mislim, da je nimajo, zato imenujem to vas - in koprskim gledališčem ogromna. Ni treba biti strokovnjak za umetnost, da bi to opazil. Ne morem mimo grozote ob koprski tržnici. Ob tem, da imamo tam vrhunski Nagasejev vodnjak, v parku pa še vrhunsko skulpturo Erika Lovka, je manj kot dvajset metrov od slednje grozota z nekakšnim soncem, amatersko izdelanim nizkim reliefom, stvar, ki je njen avtor ne bi smel javno izpostaviti niti na lastnem dvorišču. Ne vem, kdo se je odločil, da jo postavi v javni park v Kopru, ki ima ambicije postati glavno mesto južne ali pa kar vse Primorske. Univerzitetno mesto, ki trdi, da ima bogato kulturno dediščino in kjer naj bi cvetela tudi sodobna kultura. S takimi zadevami ne cveti. Tako se jo ubija, spodjeda.”

>Omenili ste Erika Lovka. Moteče je, da marsikdo ne ve, za kakšen kip gre. Imam občutek, da je marsikateri kip izven Seče ostal brez osnovnih podatkov.

“Kot so skoraj vsi kipi na Seči opremljeni s tablicami, je bil z njo opremljen tudi tisti v Kopru. Tisti hip, ko smo ga dali v mesto Koper in zanj dobili odškodnino, da smo v Seči nadomestili primanjkljaj - kajti vsi kipi, ki se nahajajo izven Seče, so še vedno last Forme vive oziroma javno dobro - bi zanj morali skrbeti tisti, ki imajo kipe na svojih dvoriščih, zelenicah in parkih. Tudi če jih kdo umaže, so jih dolžni očistiti, saj je praktično nemogoče, da bi Obalne galeriji skrbele še za to.”

>Lepo bi bilo, če bi vedeli, da se naši otroci kobacajo po kiparski mojstrovini.

“Veste, težko je govoriti o kamnitih valovih. Če pogledate Soberionov kip v koprski Marini, vidite, da mu je uspelo v kamnu ustvariti občutek drobnega valovanja vode. Lovkova skulptura v parku ob koprski tržnici je drugačna interpretacija vode. Valovi, ki udarjajo čez pomol. Vidiš ga, val, kako prihaja čez pomol. Gre za vrhunsko delo, s kajpada veliko poenostavitvijo. Vzel je le osnovne obrise, da je ustvaril občutek vala. Zame je to ena boljših stvaritev Forme vive, tudi ena najboljših Lovkovih skulptur.”

> V že omenjenem intervjuju je Janez Lenassi izrazil veliko razočaranje nad brezbrižnostjo okolja do Forme vive. Označil jo je za sramoto.

“To je težava, s katero se soočamo že petdeset let, morda z izjemo prvih treh, štirih, ko je bila Forma viva novost in je obstajal interes države. Sicer je bila vselej nekakšna Pepelka. Tudi formalno-pravno, saj ko so bila še štiri delovišča, ji niso dovolili, da bi postala samostojen zavod. Morda bom koga prizadel, a ko se je v nekaj letih razrasla, je posredno ali neposredno ogrožala sloves grafičnega bienala, zato so jo držali vedno v rezervi, kar je razvidno iz dokumentacije. Vedno je obstajala kontrola v Ljubljani, ki ni dovolila, da bi kdo preveč izstopal. Drugo, posebej mučno dejstvo je to, da po petdesetih letih in ob jubilejni Formi vivi nismo še uspeli prepričati tukajšnjega turističnega gospodarstva, da bi nam sponzoriralo bivanje šestih ljudi, treh kiparjev in treh asistentov. Da bi nam to plačali hotelirji, ker jo imajo pred nosom in lahko sem pošiljajo ljudi. Pa jih ne!”

>Kako to mislite?

“Povedal bom primer. Prišel je gospod iz Argentine, ki si je želel pogledati kip, katerega je v šestdesetih letih pri nas ustvarila njegova sestra. Spal je v hotelu Metropol, kjer je zjutraj na recepciji vprašal, kje je Forma viva. In receptor mu je odgovoril, da ne ve. Ker je gospod imel mojo številko, me je poklical in mi povedal, da mu v hotelu ne morejo pomagati. To se lahko zgodi v Portorožu! Podoben je primer, ko prosimo na hotelskih recepcijah, če lahko naše kataloge in druge brošure, ki sicer niso vezane na Formo vivo, saj zanjo v tem pogledu nismo nikoli imeli denarja, razstavijo na pultu, ker si jih lahko gostje vzamejo brez vsiljevanja. Ko prideš čez deset minut pogledat, teh materialov ni, ker so bodisi v smeteh bodisi kje pod pultom. Po drugi strani pa se na vseh zadnjih simpozijih govori, kako je prihodnost v kulturnem turizmu. In tudi naši strokovnjaki, ko hodijo po svetu, govorijo o njem, a ga doma ne uveljavljajo. V petdesetih letih niso tukajšnje turistične agencije k nam pripeljale niti 5000 ljudi. Torej niti 100 na leto! Ker je zanje to nezanimivo. Turiste vozijo v Benetke, na Bled, v Postojnsko jamo, tja, kjer agencije in avtobusarji vidijo profit, ki ga tu ne morejo dobiti. Nobenemu ne pade na pamet, da bi izpeljal izlet na Formo vivo, ki bi jih morda stal nekaj evrov. Tu bi jih lahko pričakal vodič, se pozanimal, od kod je skupina, in če bi denimo bila z Norveške, bi šli najprej pogledat kip norveškega avtorja. Verjamem, da ne gre za velik profit, a ljudem, ki pridejo v Portorož, je treba tudi nekaj ponuditi. Plaža in morje nista tako edinstvena. Očitno pričakujejo, da bomo mi tudi za to skrbeli. Mi pa tega ne moremo. Lahko nadaljujemo z ustvarjanjem kipov, ne moremo pa se ukvarjati s turizmom, gostinstvom …”

>Kdo bi pa moral poskrbeti za brošuro, zloženko, na kateri bi bil seznam kipov, morda manjši zemljevid, kje vse se v slovenski Istri nahajajo? Mar ni neverjetno, da tega še danes ni?

“Mi ga imamo pripravljenega. V štirinajstih dnevih je lahko natiskan. Če mi kdo zagotovi 13.000 evrov. A tega človeka ni. Na petdesetletnico sem začel opozarjati pred štirimi leti in prosil, da bi s skupnimi močmi zbrali sredstva za pet kiparjev, enega na desetletje obstoja. Ni šans. Smo jih povabili tri in še to težko. Kaj bi pomenilo za proračun hotela s tolikšnimi kapacitetami pokloniti mesec dni bivanja šestim ljudem? Ne želim delati reklame, a moram povedati, da letos Forme vive ne bi bilo, če nam ne bi stroškov pokrila Splošna plovba.”

>Skleniva vendarle v pozitivnejšem tonu. Forma viva je za naš prostor v vsakem pogledu nekaj pozitivnega, pa čeprav je ne zmoremo tržiti oziroma ovrednotiti tako, kot bi jo nedvomno znali naši zahodni sosedi.

“Lepa novica je ta, da nas je piranski župan Peter Bossman pooblastil, da na Formo vivo v času simpozija poleg kiparjev povabimo tudi nekaj drugih strokovnjakov. Povabili smo dva arhitekta, krajinskega arhitekta in vrtnarja, ki so pripravili predlog razvoja Forme vive, tako da bi zaščitili stari del, ki ima že status spomenika, obenem pa bi rezervirali še tiste površine, ki so v državni lasti, da ne bi postale zazidljive, temveč bi se jih namenilo Formi vivi. Če bo seveda še obstajala.”

>Že pred leti je stroka opozarjala, da je kipov na Seči že precej. Da so nagneteni.

“Seveda, s tem, da je v radiju enega kilometra vsaj še šest hektarjev državnih površin, torej še za dve Formi vivi zemlje, ki ni zazidljiva, a se po mojem mnenju ohranja iz spekulativnih razlogov. Češ, danes ne smeš graditi, a nekega dne boš lahko. So ljudje, ki so najeli kmetijsko zemljišče, a ga ne obdelujejo … No, pustimo zdaj te štorije, ki sodijo kam drugam.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Otroci, ki se kobacajo po kipu Erika Lovka ob koprski tržnici, ne vedo, da se igrajo na kamnitih valovih, butajočih ob pomol Maja Pertič Gombač

Toni BiloslavAndraž Gombač