Enakovrednost ni razkošje

Rojeni v času socrealizma, s(m)o odraščali v manj razkošnem, manj bleščavem času potrošništva, a smo bili že od ranih nog vzgajani v duhu enakopravnosti in enakovrednosti spolov. Zato ni bilo in ni nenavadno, da opravljajo ženske in moški povsem enako delo, da zasedajo enaka delovna mesta, da delajo enako odgovorno in si enakovredno ustvarjajo dom, družino. Da je skrb za otroke, njihovo vzgojo in skrb za dom ter družino enakovredno porazdeljena … Zlasti pa, da za delo oboji prejemajo enako plačilo. Da ni ženskih in moških delovnih mest, na katera ne bi smeli pripustiti nasprotnega spola. Da ob izbiri štejejo le znanje, izkušnje, prizadevnost in kakovost.

Zato se dandanes zdi vse bolj nedoumljivo, da je družba zdesetkala ženske na nekaj pičlih posameznic, ki jim je dovoljeno voditi, denimo, gospodarsko družbo, koncern, znanstveni inštitut, kliniko, banko … Še toliko bolj nepojmljivo pa je, da se za delovno mesto ravnatel(ice)ja vrtca, osnovne in srednje šole, strokovne in druge zveze organizacij ali humanitarnih ter podobnih združb s profesionalnim zaposlenim praviloma moški ne prijavljajo.

Ali zato, ker jih to delo ne zanima? Ali zato, ker se, kot so nenadoma prepričani, ne spodobi opravljati dela, ki je, kot prisegajo, rezervirano za ženske? Ker se takšno delo ne sklada z mačizmom, ki ga riše novodobni kapitalizem? Ta ženskam odstopa, natančneje odreja jim mesta na robu; tam, kjer naj bi pač izražale (izživele?) svojo feminilnost …

Morda je resnica bolj enostavna: takšno delo moškim ni zanimivo, ker je zato, ker je namenjeno ženskam, slabše plačano. Zakaj? Ker so se mnogi poklici, vključno z učiteljskim, novinarskim, vse bolj tudi zdravniškim, že (pre)močno feminizirali, posledica pa so nižje plače. Ženske plače, ki so za deset, dvajset odstotkov nižje.

Prav zato generacije, rojene še v socrealizmu, dandanes vse močneje čutijo vse večjo potrebo znova uveljaviti izenačitev ženskega in moškega dela in položaja v družbi. Zato tudi dan žensk, ki se je pred kakšnimi tremi desetletji že povsem izrodil in so ga prav te generacije večidel pospravile v omaro spominov, znova vznika in je občuten kot potreba po vzpostavitvi pomena tega dne. Pomena in položaja žensk tukaj in zdaj. Za jutri vseh žensk in moških, ki so zdaj še majhne deklice in dečki. Da bi jim znova privzgojili temeljni čut za pravičnost, enakovrednost in medsebojno spoštovanje.

Čut, ki bi ga vpeli v vse pore življenja, v vsa merila družbe, da bi se morda jutri zmogla izviti iz faze primitivnega kapitalizma. Zdaj smo, mentalno, očitno spet v fazi primitivnega napredka, ko so delavci iz obupa razbijali stroje, ko so ženske bile prisiljene stopiti na okope, da si izborijo enakovrednost, ki je vsebovala tudi pravico do enakega dela za enako plačilo.

Slovenija ima, v primerjavi s povprečjem v EU, visoko stopnjo zaposlenih žensk, večinoma za polni delovnik. Uradni podatki potrjujejo, da ima ženska populacija v povprečju višjo izobrazbo od moške. Vendar pa ženske teže najdejo zaposlitev, zasedajo nižja delovna mesta, imajo manj in slabše možnosti za kariero in so v povprečju za isto delo slabše plačane. V politiki, gospodarstvu, znanosti prevladujejo moški, žensk je le toliko, da bi zadostile ženskim kvotam. Da bi torej ohranile privid enakosti po zastopanosti.

Če se ženske že znajdejo na pomembnih, najpomembnejših delovnih mestih, se jih kaj hitro oprime oznak karieristka, “tista, ki ima čas, saj nima družine”, ali pa možača. In, roko na srce, nekatere izmed njih se nato zares začno drugače vesti! Trudoma - da bi moškim dokazale lastno sposobnost - padajo v ekstreme. Postajajo grobe in okrutne - a le do sebi podrejenih žensk. Nekatere se zares prelevijo v zahrbtne karieristke in zato, ker so zlezle na položaj, obenem pa so pogosto negotove, podlegajo zavisti do lastnega spola - tekmic - in se prelevijo celo v janičarke. Vse to zato, da bi za vsako ceno ugajale - moškim, v moškem svetu. Da bi jim ustregle in bi se zato še lahko vzpenjale.

Vse to se razrašča zavoljo izkrivljenega dojemanja v družbi, vse bolj mačistično seksistični, kjer nekaj šteje le “močni” spol. Ta se zadovoljno obdaja s takšnimi podanicami, ki tamkaj želijo biti zlasti iz ozkih osebnih interesov. Navkljub dejstvu da so najpogosteje skromneje plačane, kot so na istih stolčkih moški sodelavci.

Že davno sta umrla prvobitna izraza tovariš in tovarišica v žlahtnem pomenu. Ne v tistem, kot so ga popačili predniki, ko so pristali nepripravljeni v koži odločevalcev. Ko so jih, nekatere, opijanili položaj in njegova moč in je sledilo zlorabljanje na vse mogoče načine …

Zdaj je na pragu dneva žensk nujen resen, pošten, umirjen razmislek vsakogar pri sebi; delodajalcev pri sebi in med seboj; moških kolegov, sopotnikov, ljubimcev in spremljevalcev … Pri sebi in v sodelovanju z moškimi morajo razmisliti tudi kolegice, družice, ljubimke in družabnice …

Enakopravnost in enakovrednost nista razkošji. Sta potreba, če si iskreno želimo ustvariti družbo zrelih, odprtih, tankočutnih, intuitivnih, kreativnih ljudi. Zlasti zanamcev. Zato potrebujemo dan žensk. Vsak dan in vsakič znova. Pa ne tistega z gorami šopkov in popivanj. Tudi ne onega, ko moški pospravi svoj mačizem le za en dan v letu. In tudi ne tistega, ko - kakšen skrajni cinizem! - za en dan v letu ženska in moški, praviloma doma, zamenjata iz navlake preteklosti obujeni, tradicionalistično dojeti vlogi.

JASNA ARKO