Eno najbolj krvavih bojišč

Komunisti so po okupaciji tedanje Jugoslavije zaradi ilegalne organiziranosti edini obdržali politično mrežo na celotnem razkosanem jugoslovanskem ozemlju, organizirali odpor in se v njem tudi najbolj izpostavili. Uspeli so pritegnili ljudi v množično gibanje in to so izkoristili tudi za revolucijo, okoliščine začetkov osvobodilnega gibanja opisuje Božo Repe. To je komunistom uspelo predvsem zato, ker meščanske politične sile niso bile kos nastalemu položaju. Glede na to, da sta v Jugoslaviji pred vojno vladali huda ekonomska in politična kriza, posamezni narodi in manjšine pa so bili zatirani, so ljudje v odporniškem gibanju videli tudi jamstvo za drugačno politično ureditev po vojni in za odpravo nacionalnih in socialnih krivic.

V prvih dveh letih vojne je osvobodilno gibanje odpor gradilo na naslednjih zahtevah: obnova Jugoslavije v predvojnih mejah z določenimi popravki (priključitev slovenskega Primorja, Istre in dela Dalmacije, ki so po Londonski pogodbi pripadli Italiji, dela Koroške in Porabja), nacionalna enakopravnost oziroma federativna ureditev in plebiscit o notranji ureditvi (monarhija ali republika). Komunisti pa so imeli poleg tega za cilj revolucijo.

Okoliščine so bile zelo raznolike

Jugoslovansko osvobodilno gibanje je bilo sicer zelo raznoliko, pečat so mu dajale posebnosti posameznih okolij, različni okupacijski sistemi in različni interesi posameznih narodov in družbenih skupin. S težavo je skupni odpor nastajal tam, kjer so mednacionalni spopadi prerasli v krvavo etnično vojno, na primer med Srbi in Hrvati v Bosni in Hercegovini. Tam je osvobodilno gibanje nastopalo z geslom o bratstvu in enotnosti, to je s priznanjem enakopravnosti vseh narodov.

V posameznih delih Jugoslavije je med vojno divjala državljanska vojna, najbolj izrazito v Srbiji med rojalistično usmerjenimi četniki Draže Mihailovića, ki so se kljub svojemu anglofilstvu povezali z okupatorji, in med Titovimi partizani. Podobno velja za Črno goro. Medsebojni spopadi so potekali na skoraj vsem jugoslovanskem ozemlju. Poleg etničnih razprtij in obračunavanj je bila zanje poglavitni vzrok kolaboracija na eni strani, na drugi pa komunistične težnje, da pod okriljem narodnoosvobodilnega boja že med vojno obračunajo z razrednimi nasprotniki.

Odločitev za skupno osvobodilno gibanje in obnovo Jugoslavije ni bila pri vseh narodih sočasna ali enaka. Težave so bile povsod, največ jih je izviralo iz mednacionalnih trenj. Kot prvi se je sredi septembra 1941 za vključitev slovenskih partizanskih čet v skupno jugoslovansko gibanje odločil vrhovni plenum OF v Sloveniji.

Šele v drugi polovici vojne se je odporniško gibanje v Jugoslaviji začelo centralizirati. V tem procesu je vse pomembnejšo vlogo dobival generalni sekretar KPJ in vrhovni komandant partizanske vojske Josip Broz - Tito in njegova osebnost je kasneje postala legendarna. Centralizacija je bila na vojaškem področju končana spomladi 1945 z vključitvijo samostojnih nacionalnih partizanskih vojsk v enotno jugoslovansko armado, na političnem pa z ustanovitvijo in delovanjem centralnih organov oblasti (AVNOJ in NKOJ) in še zlasti z mednarodnim priznanjem nove (druge) Jugoslavije.

Odločilno je bilo leto 1943

Politbiro CK KPJ je 27. junija 1941 v Beogradu ustanovil Glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije, ta pa se je kasneje preimenoval v Vrhovni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije (kasneje Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije - NOVJ). Glavni štabi pokrajinskih enot so bili ustanovljeni v Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Bosni in Hercegovini in Črni gori. Že jeseni 1941 so partizani obvladovali precejšnje osvobojeno ozemlje v Srbiji s središčem v Užicu (t. i. Užiška republika), Črna gora pa je bila razen večjih mest osvobojena. Okupatorji razmer niso mogli več obvladovati, zato so pripeljali okrepitve in uprizarjali so grozovite represalije. Partizansko gibanje je že zašlo v hudo krizo.

Za jugoslovanske partizane je bilo odločilno leto 1943. V hudi bitki na Neretvi spomladi 1943 jim je uspelo zlomiti četniške oddelke, ki so jih pripeljali Italijani, in se do sredine maja 1943 prebiti v Hercegovino, Črno goro, Sandžak in vzhodno Bosno. Bitka na Neretvi je posebej znana po prenosu 4000 ranjencev, ki pa so jih Nemci kasneje večji del zajeli in pobili med ofenzivo na Sutjeski (junija 1943). Tretjina od približno 20.000 partizanov (večinoma Srbov, Črnogorcev, Hrvatov, Muslimanov, in tudi drugih narodnosti) je na Sutjeski padla. Po teh bitkah pa je strateška pobuda postopoma prehajala na partizansko stran.

Ob kapitulaciji Italije so enote NOVJ razorožile večino italijanskih enot in pridobile mnogo orožja, streliva in opreme. Partizanska vojska je štela že več kot 300.000 borcev. Začele so nastajati prve večje motorizirane enote in ustanovljena je bila mornarica NOVJ. Še vedno številčno premočni okupatorji in pripadniki kvizlinških enot (skupaj okrog 650.000 mož) so bili kljub temu prisiljeni večinoma braniti najpomembnejše strateške točke, predvsem jadransko obalo.

Na razvoj vojaških operacij je v zadnjih dveh letih vojne v Jugoslaviji najbolj vplivala Hitlerjeva odločitev, da bo “evropsko trdnjavo” branil tudi na Balkanu. Spomladi 1944 je skušal še zadnjič odločilno obračunati z osvobodilnim gibanjem v Jugoslaviji. 25. maja 1944 je s kombinirano zračno desantno, motorizirano in pehotno operacijo – t. i. desantom na Drvar – skušal uničiti Tita in vodstvo NOG. Po večdnevnih bojih in hudih izgubah na obeh straneh operacija ni uspela, vrhovni štab pa se je prek Barija umaknil na otok Vis.

Medtem so se zavezniki od Mihajlovića oddaljili in kot voditelja edinega resničnega odporniškega gibanja v Jugoslaviji vedno bolj priznavali Tita. Njegova karizma se je vrhuncu bližala tudi doma, na vseh koncih Jugoslavije.

V okviru načrtovanja sklepnih operacij je vrhovni štab NOV in POJ težišče vojaških operacij prenesel v Srbijo (kot podporo prodirajoči Rdeči armadi in z namenom uničiti četniško gibanje. Drugi cilj je bila Dalmacija, da bi odpadli vsi razlogi za tamkajšnje izkrcanje britansko-ameriških čet. Z usklajenimi operacijami osrednjih enot NOVJ in Črne gore, vzhodne Bosne in Srbije in ob sodelovanju z Rdečo armado (od septembra 1944) je bila osvobojena večina Srbije z Vojvodino in Beogradom, do konca leta 1944 pa še Makedonija, Kosovo, Metohija in Črna gora. Decembra 1944 je bila osvobojena Dalmacija, enote NOVJ pa so imele že 600.000 borcev. Njihova glavnina se je preoblikovala v armade. 1. marca 1945 se je partizanska vojska preimenovala v Jugoslovansko armado. Ta je čez zimo prešla na frontalni način bojevanja od Drave prek Srema (osrednjega dela fronte) do Bosne in severnega Jadrana. Slovenske in hrvaške enote so napadale zlasti prometne zveze in širile osvobojeno ozemlje. V zadnji ofenzivi JA, spomladi 1945, so bile nemške in kvizlinške enote razbite, do 15. maja pa je bilo osvobojeno celotno ozemlje predvojne Jugoslavije, Istra s Trstom, Slovensko primorje ter deli Koroške.

Padlo je več kot 300 tisoč borcev

Jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje je med vojno vezalo nase v povprečju več kot 30 okupatorskih divizij in tako veliko prispevalo k zmagi protihitlerjevske koalicije. Več kot 300.000 borcev je padlo. Približno tri in pol milijona pripadnikov narodov z ozemlja Jugoslavije je bilo v različnih taboriščih po vsej Evropi, od tega veliko tudi v koncentracijskih taboriščih in zaporih na tleh Jugoslavije. Tito in jugoslovansko politično vodstvo sta po vojni govorila o 1.700.000 žrtvah. To je prevzelo tudi zgodovinopisje, vendar je ta številka zbujala upravičene dvome, zlasti zaradi visokih številk o pobitih v nekaterih taboriščih (zloglasnemu ustaškemu taborišču Jasenovac so pripisovali tudi do 700.000 žrtev). Ne glede na različna mnenja in štetja pa je bilo žrtev ogromno, poleg Sovjetske zveze in Poljske verjetno največje v Evropi. K tej številki je veliko prispevala državljanska vojna, ki je divjala v Jugoslaviji in v kateri je bilo pobitega veliko civilnega prebivalstva - iz političnih (razrednih), verskih ali nacionalnih razlogov.

DAVORIN KORON

Božo Repe: “Jugoslovansko osvobodilno gibanje je bilo poleg sovjetskega najmočnejše v Evropi, z zelo izrazitimi političnimi značilnostmi, ki so jim glavni ton dajali komunisti.”Maja Pertič