Epidemija nezakonskih otrok, detomorov in kužnih spolnih bolezni v Postojni
Vojaške vaje pred prvo svetovno vojno so pokazale, da potrebujejo Italijani kar mesec in pol za izvedbo množične mobilizacije. To je bil izjemno slab rezultat. Celo Rusi so bili uspešnejši, čeprav so bili na vojno v primerjavi z drugimi evropskimi državami po vseh ocenah še najmanj pripravljeni.
General Luigi Cadorna je čas za mobilizacijo skrajšal in vpeljal vrsto uspešnih ukrepov za reorganizacijo italijanske vojske. Enote so se po novem oblikovale v kraju prebivanja, tako da so jih že izoblikovane prepeljali na frontno črto. Ta način je imel logistične prednosti, toda ko so v vojaških operacijah čez noč izginile cele brigade, so se posamezne pokrajine naenkrat množično zavile v črnino, kar je prebivalstvo močno demoraliziralo.
Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.
Za soško bojišče so se odločili tik pred zdajci
Do odločnega in hitrega italijanskega prodora v notranjost donavske monarhije pa ni nikoli prišlo. Proti pričakovanjem vrhovnega poveljstva donavske monarhije se je italijanska vojska odločila za previdno in postopno tipanje sovražnika. Poveljstvo 5. armade, ki je v prihodnjih mesecih branila Sočo, je prevzel sedaj že proslavljeni pehotni general Svetozar Borojević. To nepričakovano italijansko poklanjanje časa nastajajoči 5. armadi maja 1915 je pozneje posmehljivo komentiral, češ da bi “Rusi to naredili drugače”, kot je naredil italijanski general Luigi Cadorna. Zaradi obotavljanja so Italijani zamudili enkratno priložnost za hitro zmago, saj nasprotnik na začetku spopadov na italijanski fronti ni bil pripravljen na resno obrambno delovanje.
Italijani so že prve dni brez težav zasedli ozemlje, s katerega so se vojaki donavske monarhije umaknili brez boja, med drugim so zapustili tudi Kobarid in Vršič. Italijanska vojska je zasedla izpraznjeno območje na spodnjem delu Soče, Goriška brda, Kobarid, Ježo, Kolovrat, nekoliko pozneje pa še bovško dolino. Italijanski časopisi so ob vsaki zasedeni vasi in mestu vriskali od veselja in ponosa. Bili so polni evforičnega zmagoslavja. Italijanom se je na začetku zdelo vse strašno preprosto, in takrat je res vse teklo gladko, tako kot je general Cadorna v parlamentu napovedoval - vojaški poseg Italije proti dvojni monarhiji naj bi bil lahkoten “sprehod na Dunaj”.
Kakšno podobo so imele obrambne sile dvojne monarhije takrat na Soči, je mogoče najbolje videti iz dokumentov. V svojih spominih je general Borojević po vojni objavil tudi uradno povelje avstro-ogrske vrhovne komande, izdano 19. maja 1915, torej nekaj dni pred spopadi z Italijo. V tem povelju je bilo ukazano, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za koncentracijo petih divizij v okolici Zagreba ter treh v okolici Maribora. To naj bi bila osnova za oblikovanje nove 5. armade, ki ji je poveljeval pehotni general Borojević in je bila namenjena za obrambo na Soči.
Koncentracijo omenjenih osmih divizij naj bi izpeljali šele v naslednjih štirinajstih dneh, torej precej po začetku spopadov z Italijo. Do 19. maja je vrhovno poveljstvo dvojne monarhije imelo dva načrta za spopad z Italijani. Resnejši je bil tisti, ki je predvideval organizacijo obrambe na Savi in Dravi, saj je vojski donavske monarhije ponujal večji manevrski prostor, Borojević pa je za mesto spopada predlagal Sočo. Na pobudo nadvojvode Evgena so se v štabu Conrada von Hötzendorfa za soško bojišče odločili šele štiri dni pred uradno italijansko vojno napovedjo. General Borojević je poveljstvo novoustanovljene 5. armade prevzel šele 27. maja v Ljubljani.
Na dan napovedi sovražnosti bi bilo razmerje sil med številom avstro-ogrskih in italijanskih vojakov na soški fronti lahko skoraj ena proti deset v korist napadalcev, je v svojih spominih po vojni dokazoval feldmaršal Borojević von Bojna. Če bi se Cadorna odločil za odločen preboj na enem mestu na Soči, bi Italijani lahko imeli še ugodnejše razmerje in v napredovanju proti Trstu in Ljubljani jih ne bi moglo nič zaustaviti.
Na novi soški fronti proti Italiji je imela Avstro-Ogrska le dobrih 26 bataljonov, v glavnem starejših letnikov landšturmovcev, štiri in pol konjeniške eskadrone ter 18 topovskih baterij. Na začetku spopadov so v zrak spuščali izvidniške balone s posadko, vendar so bili lahka tarča sovražnikovih letal, tako da so takšno opazovanje kmalu opustili. Italijani so na soški fronti nenehno imeli veliko premoč v letalskih silah. V prvih letalskih akcijah so uporabljali za današnje pojme precej nenavadna bojna sredstva. Letala donavske monarhije napadalcev niso zasipala z bombami, temveč s snopi kovinskih puščic, ki so jih iz letal metali na sovražne položaje.
Italijani so na soško fronto poslali 215 pehotnih bataljonov, petinpetdeset konjeniških eskadronov in 221 topniških baterij, je v svojih spominih pozneje omenjal Borojević von Bojna. Še dvesto bataljonov in 220 baterij naj bi imeli na južnotirolskem bojišču.
Prvi streli na novi italijansko-avstro-ogrski fronti so padli že v večernih urah 23. maja v Zgornjem Posočju. Italijani so v napad krenili previdno, čeprav so bili seznanjeni s skromno vojaško pripravljenostjo nasprotnika. Splošen napad so nameravali začeti šele takrat, ko bi bila koncentracija njihovih sil opravljena do konca (do začetka spopadov so uspeli koncentrirati tri četrtine svojih sil).
V postojnski šoli so vsak dan spekli 4800 hlebcev kruha
Osrednji štab avstro-ogrske vojske na soški fronti je bil v Postojni v hotelu Grand, svoje osebno bivališče pa si je Borojević uredil v vili trgovca Jurce. V Postojni, tem malem trgu, se je dotedanji način življenja povsem spremenil. Vse je bilo podrejeno vojski. Že pred italijansko vojno napovedjo so se v tamkajšnji ljudski šoli naselili topničarji težke havbične divizije, kmalu so jo zasedli vojaški peki, ki so za stavbo postavili štiri peči, v katerih so dnevno spekli 4800 hlebcev kruha. Takoj po izbruhu vojne, 26. maja 1915, je v Postojno prispelo tržaško namestništvo, ki se v Trstu ni več počutilo varno. Na začetku junija je šolo zasedla prva marškompanijna pešpolka št. 100, vendar se je kmalu umaknila poljski bolnišnici. Nedolgo zatem so vsi skupaj odšli proti Vipavi. Rdeči križ je svoje barake postavil najprej pri postojnskem kolodvoru, pozneje so se preselili v prostore ljudske šole ter postavili šest barak. Z Rdečim križem je prišlo tudi nekaj strežnic, ki pa, po besedah postojnskega kateheta Andreja Ažmana, “niso naredile dobrega vtisa”. Vojna je prinesla razpad tradicionalnih moralnih vrednot. Tudi Postojno je zajela “epidemija” nezakonskih otrok, detomorov in kužnih veneričnih bolezni. Toda Postojna ni bila izjema, to je bil med prvo svetovno vojno v celotni Evropi splošen pojav. Vojna je imela veliko obrazov in hude posledice za celotno družbo, ne samo za vpoklicane vojake, temveč tudi za njihove družine, hčere in žene. “Škoda v moralnem oziru je bila nenadomestljiva,” pravi postojnski Ažman v svojih spominih. “Notranjska je bila nekoč vzor v dostojnem življenju, sedaj pa je po zdravniških trditvah, bila preplavljena z veneričnimi boleznimi. Od začetka vojne do konca 1917 se je v postojnskem kraju rodilo 12 nezakonskih otrok. Ena od domačink je nezakonskega otroka rodila na kolodvorskem stranišču in ga tam tudi pustila,” se je zgražal Ažman, ki ni pozabil omeniti njenega imena in priimka. “Vendar je čudno,” je menil, “da so vsi ti nezakonski otroci po pravilu pozneje umrli.” Namiguje namreč, da je po vsej verjetnosti šlo za množične detomore. In to se ni dogajalo le v Postojni, temveč tudi po drugih krajih. Najbolj razuzdani naj bi bili po Ažmanovih besedah pripadniki madžarskih in čeških polkov. Neki drugi duhovnik pa je v tistem času za Primorsko napisal: “Kjerkoli so madžarski polki hodili, je redko katera poštena ostala!”
Na začetku junija je okrajno glavarstvo na železniški postaji v Postojni postavilo okrepčevalnico za mimoidoče vojake. V ta namen so v samem okraju pobirali prostovoljne darove v denarju in živilih, stregle pa so domačinke, dekleta in žene, še zlasti so se izkazale učiteljice. Svoje redno delo so razporedile tako, da je bila v okrepčevalnici vsaka enkrat na teden. Vsak dan je vojakom od ranega jutra do pozne noči streglo pet domačink. Vojaki so vedno prihajali lačni in žejni in so hvaležno sprejemali ponujene dobrote. Do leta 1918 so v tej postojnski okrepčevalnici, kot piše Ažman, razdelili na stotisoče porcij, toda proti koncu leta 1917 je začelo primanjkovati kruha, čaja in sladkorja, tako da je ponudba postala zelo skromna.
Sredi avgusta se je v Hraščah pojavil prvi primer kolere, v nekaj dneh je že bilo osem obolelih. Prvi okuženi vojak je umrl 16. avgusta 1915, v naslednjih dneh jih je umrlo še šest. Ljudstvo je bilo preplašeno. Sanitarne razmere na Postojnskem so bile obupne in težko jih je bilo nadzorovati. Samo v Malo vas, ki je tedaj imela trideset hiš, so nastanili tisoč vojakov in njihovo živino. V vasi Kazarje so postavili sedemnajst barak za vojaško rezervno bolnišnico za nalezljive bolezni; tam je ostala vse do leta 1918. Iz vlakov so pripeljali precej umrlih vojakov. Postojnsko pokopališče je bilo premajhno in vojska je naredila vojaško pokopališče pri Kazarjah. V Postojni je na vojaškem in civilnem pokopališču svoje zadnje prebivališče našlo kar 164 vojakov. Ažman se spominja, kako so se preskrbovalne razmere zaostrovale. Leta 1917 so začeli vojake pokopavati povsem brez oblačil, saj je oblek in perila zelo primanjkovalo.
Postojna je čez noč postala pravo vojaško mesto. Zgradili so množico barak. Na kolodvoru je nastala velika pekarna in od tam so vojaški kruh, komis, z vlaki ali vozovi vozili na frontno črto. Pri Krajcarjevem mlinu so postavili barake za živino ter klavnico. Drobovje in parklje so na začetku metali stran, pozneje pa so te ostanke na priporočilo občine delili domačim revežem. Pri ljudski šoli so postavili oficirsko kavarno in veliko, lepo častniško obednico. V Postojni je takrat stanovalo tristo častnikov. V Stari vasi in okrog Postojnske jame so nastale številne obrtne delavnice, v katerih so delali vojaki kovači, ključavničarji, mizarji, kolarji in drugi obrtniki; zlasti veliko dela je bilo s popravljanjem vojaških vozov. Vojaštvo je skrbelo za snago v mestu. Ruski ujetniki so dvakrat na dan pometali cesto, pozimi pa so kidali sneg; uredili so javno stranišče, do Jame pa so naredili lep pločnik. Vojaki so ljudem pomagali pri kmečkih opravilih, saj je delovne sile hudo primanjkovalo. Upoštevati moramo, da je razmeroma majhna postojnska župnija dala 396 vojakov, Ažman jih je vse popisal po imenih in naslovih, spremljal pa je tudi njihovo usodo. Kar nekaj jih je padlo ali pa so bili med pogrešanimi. Prvi mesec bojev je Italijanom pokazal, da njihovi razkropljeni napadi škodujejo bolj njim samim kot branilcem. Imeli so precejšnje izgube, rezultatov pa je bilo malo. Več uspeha je lahko prinesla samo večja koordinirana akcija z jasno opredeljenim ciljem. Zato so začeli pripravljati prvo soško bitko.
MIRO SIMČIČ
