Erik Kalan - koprski mestni posebnež
Če bi človek želel ves čas hoditi z Erikom naokrog, bi moral biti v dobri telesni pripravljenosti. Njegov korak je dolg, hiter in odločen. Sledi natančno začrtani poti. Kam pelje, je odvisno od dneva - v ponedeljek je na vrsti ponedeljkov obhod, v torek torkov, v sredo sredin in tako naprej.
Vsem pa so skupni nešteti postanki in kratki pozdravi v lokalih, salonih, trgovinah … Erika Kalana, koprskega mestnega posebneža, je mogoče srečati skoraj povsod. Vsi vedo zanj, on ve presenetljivo veliko o malodane vsem, a le malokdo ve kaj o njem. Da bi izvedeli več, smo se ondan povabili zraven.
Obljubimo, da bomo na štartnem mestu - pred domom upokojencev na Markovcu, kjer živi zadnjih šest let - malo po 14. uri. Dvajset čez je, ko prispemo. Prepozno. “Je že šel,” nam povedo v domu. Ker Erik nima mobilnega telefona - “Sem gospodar svojega časa,” pravi - nam preostane le to, da se usedemo v avto in upamo, da kje naletimo nanj. V Olmu že od daleč prepoznamo sloko, nekoliko sključeno postavo in razmršene kodre. V roki drži dežnik (v vremenski napovedi so omenili možnost padavin) in volnen pulover. Okrog vratu nosi malo, hindujski rožni venec, in dva svilena šala, okoli pasu pa enega volnenega. Če bi bilo poletje, bi namesto hlač nosil eno svojih dolgih rut, longijev, po katerih je najbolj prepoznaven.
“Takšni smo škorpijoni!”
“Malo po 14. uri zame pomeni do 14.10. Če te do takrat ni, jaz grem,” nam skorajda malce očitajoče pojasni, ko se mu pridružimo. Rad ima svoj red in zato, pravi, zna biti včasih tudi nekoliko oster. “Takšni smo škorpijoni! Pa tudi skrivnostni, mistični! Radi imamo noč in take zadeve …” je ponosen na svoje nebesno znamenje. Če kdo ne ve, koliko je Erik star (večina mu jih prisodi okrog 40), običajno izbulji oči, ko si ogleda njegovo osebno izkaznico. Njegov rojstni datum je 28. 10. 1957.
Četrtek je, zato sledimo njegovemu četrtkovemu itinerarju. Potem ko se je z avtobusom spustil z Markovca do Olma, kjer smo ga prestregli, nadaljuje pot mimo hipermarketa in ob štiripasovnici proti pokopališču. Stopi v tamkajšnjo cvetličarno. “Dober dan!” zakliče cvetličarki. “Čao, Erik! Kako si?” se mu nasmehne. “Kar gre, hvala.” “Lepo se imej!” mu zaželi ona. “M-hm,” s svojim značilnim pojočim tonom prikima Erik. In to je to. To je njegov tipičen kratek postanek s pozdravom. Do konca sprehoda jih bomo slišali in videli še najmanj petnajst.
ILONA DOLENC
Več o Eriku lahko izveste v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
