Etika, morala - dve besedi, en pomen?

Dokaz, da je samoobrambna drža bitij višji zakon, lahko vidimo v dejstvu, da tako nadčasna etika kot mnogi (za)časni moralni zakoni upravičujejo in opravičujejo samoobrambo bitij z vsemi dovoljenimi sredstvi, tudi z uporabo sile. A to je pravno, ne jezikovno vprašanje. Pojdimo k jeziku.

Celo umetno ustvarjene celote - kot na primer politične, strokovne ali ideološke organizacije in podobna družbena telesa -, se odločno stavijo v bran, ko gre za njihovo svobodno delovanje in obstoj. Še bolj nepopustljivi so pri zagovarjanju pravice do obstoja organizmi, kot so pleme, narod, jezik, ki jih je ustvarila narava. To so živa bitja, ki se dajo prej pobiti kakor notranje ukloniti. Tu izvirata neomajna trdnost in neuklonljivost slehernega naroda in vsakega jezika.

Slovenski jezik je kljub svoji majhnosti znal braniti in ohraniti svojo samobitnost tudi v časih, ko še ni bil tiskan v knjigi, ampak je živel samo v pesmih in govorici prebivalcev po bregovih Save, Drave, Soče in Krke, čeprav se niso še zavedali, da so Slovenci. Ko so Trubar in njegovi to govorico povzdignili v knjižni jezik, je njena samoobrambna moč še zrasla. Nazorno se ta rast pokaže v komediji razsvetljenca Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi, kjer se uradnik Zmešnjava in bistroumni Matiček pogovarjata o takratnem uradnem jeziku.

Zmešnjava: “Sicer vem, da se pravica po novih postavah ne sme drugače kakor po nemško iskati.”

Matiček: “Če je po kranjsko ne najdem, ji bom moral žvižgati. Zakaj nemško ne znam prav.”

Čeprav je Matiček samo preprost slovenski sluga pri plemiču, se že zaveda nujne samostojnosti in svobode svojega jezika in naroda. Zato poudari, da bi moralo sodišče na Kranjskem (v Sloveniji) uradovati v slovenskem jeziku (po kranjsko).

Marsikdo bi rekel, da je naš odpor proti marsičemu, kar iz tujine prodira k nam in v naš jezik, posledica naše majhnosti in pretiranega rodoljubja (nacionalizma). A dosti bolj pravično bo, če rečemo, da je ta strah pred tujim bolj posledica naše svete vere v pravico do samostojnosti, neodvisnosti in svobode - povsod, v jeziku in drugod.

Tak bi bil odgovor na vprašanje, drage bralke in spoštovani bralci, ki ga je zastavil bralec Tomi s Krasa, kot se je predstavil. Med drugim je zapisal:

“Dovolite mi, profesor, da vam bolj za šalo kot zares zastavim nesramno vprašanje - saj tudi vse, kar se dogaja v našem parlamentu in v politiki, ni nič drugega kot nesramno napihovanje. Vprašujem, ali ni enako napihnjena tudi obramba slovenščine pred vplivi iz tujih jezikov. Vemo, da bo tako in tako utonila v morju velikih jezikov in ne bo za njo ostalo niti bele niti črne.

In še resno vprašanje. Zadnje mesece maši mediji, politiki in drugi ves čas ponavljajo besedi etika in morala. Zanima me, ali imata ti besedi tako različna pomena, da morajo politiki v isti sapi izgovoriti obe. Meni se zdi, da je njun pomen enak. Zato bi bilo dovolj, če bi zapisali samo eno, ali etiko ali moralo. Kaj porečete o tem?

Hvala za odgovor. Zapišite, da to vprašuje Tomi, dasa s Krasa!”

Odlika vsakega jezika, tudi našega, je, da hoče biti kar najbolj popoln, bogat in mnogostranski. Zato le redkokdaj zavrže odveč besedo. Raje jo ohrani in ob njej zapiše novo, dodatno ter uporablja eno in drugo kot sopomenki. Na primer: temen, mračen in temačen. Poglejmo, ali je tako tudi pri uporabi pojmov etika in morala.

Beseda etika izvira iz stare grščine, kjer je izraz ethos pomenil: navada, običaj, šega, ravnanje glede na dobro in zlo. Pomen se je opiral na naravno danost, na zakone, ki niso kje zapisani, saj so večni in vgrajeni v človekovo notranjost, v zavest in vest. Grki so jih pripisovali bogovom, ki zato zapovedujejo človeku, naj ravna etično in služi dobremu. Po taki etiki je ravnala Sofoklejeva junakinja Antigona, ki je od strica Kreona zahtevala, da pokoplje oba njena mrtva brata, čeprav je eden bil sovražnik domovine, a drugi jo je branil. Rajši je žrtvovala svoje življenje, kot da bi se odrekla tej etični zahtevi.

Beseda morala pa izvira iz latinskega samostalnika mos (drugi sklon moris, pridevnik moralis), ki enako kot grški ethos pomeni: običaj, navada, šega, toda tudi pravilo, predpis, zakon. Morala je torej bila izraz za predpise, ki so urejali ravnanje posameznikov v družbi. Pridevnik moralen je pomenil, da je dejanje zakonito, skladno z veljavnimi predpisi. Toda te predpise in zakone ustvarja le človek oziroma vsakokratni oblastniki v državi. Zato niso večni, ampak (za)časni in se spreminjajo tako, kot se spreminja družba. Lahko so pisani na kožo ene same stranke na oblasti.

Slovenski jezik ima v zakladnici domačega besedja za pojme, ki so povezani s tujkama etika in morala, več izrazov iz praslovanskega korena *čitti > čisti. Iz njega so izpeljane besede: čitati, šteti, upoštevati, čislati, čast, pošten, spoštovanje in podobne. Med njimi so nekatere - na primer poštenost, poštenje, pošten, čast, čislan, upoštevan, spoštovanje -, kar primerne z označevanje vsebine, ki jo zajemata tujki etika in morala. A imamo rajši manj oprijemljive tujke.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

Morda si kdo moralo in etiko razlaga le kot “navado, običaj”: kar je običajno, je pravilno in moralno. Sklep: pri nas sta laž in kraja običajni, torej sta moralni. Pa smo tam, kjer smo.

Etimolog je jezikoslovec, ki po znanstvenih metodah ugotavlja izvor in pomen besed. Toda tudi navadni ljudje se gredo etimologe, le da pri tem ne upoštevajo znanstvenih metod, ampak samo zunanjo podobo besed. Nekaj primerov ljudske etimologije:

> Triglav, narečno Trhlòv, se tako imenuje, ker je trhlov, trhel. Zato mu odpada kamenje.

> Ker Drava hitro dere (teče), je nastala iz Derave.

> Puščava Sahara je dobila to ime, ker se razprostira “za goro”. Po primorsko “za hgra”.

> Morala je izpeljana iz glagola morati. Predpisuje tisto, kar bi družba “morala” storiti.

JOŽE HOČEVAR