Etnolog dr. Janez Bogataj: Prazniki se neprestano spreminjajo

S preučevanjem kulturne dediščine se ukvarja že več desetletij, sodobnemu praznovanju in praznikom pa se je posvetil v obsežni monografiji Slovenija praznuje, kjer opisuje sodobne šege in navade na Slovenskem.

>Kako se Slovenci razumemo s prazniki?

“Zelo dobro. V prednovoletnem času, ko dobimo rokovnike, planerje, koledarje in ostale tiskarske izdelke, namreč najprej pogledamo, na katere dneve v tednu so posamezni prazniki. In potem začnemo razmišljati, kako bomo delali mostove, brvi in podobne naprave, da bi praznike čimbolj nategnili. Določene praznike praznujemo kar celo obdobje.” (smeh)

> Katere?

“Tak primer je zagotovo martinovo, ki ga Slovenci proslavljamo praviloma kar ves teden oziroma celo štirinajst dni. Za to imamo odlične argumenta: češ, če sv. Martin pade v prvo polovico tedna, velja ves teden, če pa je na koledarju proti koncu tedna, pa ga praznujemo še naslednji teden.”

> S prazniki smo torej v tesnem stiku. Koliko pa se v našem praznovanju odraža prvobitni pomen praznikov?

“No, tu nam gre pa malo slabše. Praznike danes običajno izkoristimo za opravila, ki jih sicer ne moremo postoriti in potem ob teh dnevih obdelujemo vrtove, pleskamo stanovanja, urejamo vikende, včasih gremo tudi na potovanja. Izjemno malo je živega najbolj žlahtnega prazničnega izročila: da smo ob teh dneh dela prosti, da se posvetimo svojim najbližjim in sebi ter da smo ustvarjalni drugače, ne v smislu fizičnega dela in vsakdanjih opravil.”

> V knjigi Slovenija praznuje opozarjate, da smo še zlasti mačehovski do obeh praznikov, ki sta povezana z našo državnostjo.

“Slovenci se izjemno radi zgledujemo pri drugih. Tako strastno in papagajsko hitro iz drugih kulturnih okolij prenašamo skorajda vsako neumnost: takšna primera sta valentinovo in Halloween - noč čarovnic. Ne vidimo pa tega, da imajo v ZDA za potrebe osnovnih šol posebno brošuro, ki jo dobijo vsi otroci in v kateri so na kratko našteti in opisani vsi državni prazniki. Prav tako ne vidimo, da za državne praznike malodane vsak Američan na hišo s ponosom, in ne da bi ga bilo treba na to opozarjati, razobesi ameriško zastavo. To je del rituala, torej materializacija neke duhovnosti. V Sloveniji tega ni.”

> Zakaj? Ker imamo šibko državljansko zavest in v šolah nimamo državljanske vzgoje?

“Teh debat je bilo v zadnjih dvajsetih letih precej. Sam mislim, da s predlogi, ki ste jih našteli, ne bi prav nič rešili. Ritual mora biti del procesa, vzpostaviti se mora spontano in na različnih ravneh. Zelo zanimivo bi bilo narediti tale eksperiment: v letu x na državni praznik obiskati vse hiše, bloke oziroma stanovanjska poslopja, kjer živijo slovenski poslanci, ministri, predsedniki parlamenta, države in vlade pa ustavni sodniki, in izračunati razmerje med številom stavb in izobešenimi zastavami. Zgledi namreč vlečejo, pri Slovencih pa še posebej.”

> Če se najprej pomudiva pri 26. decembru - takrat sta na koledarju god svetega Štefana, prvega krščanskega mučenca, in Dan samostojnosti in enotnosti. Kaj Slovenci bolj praznujemo?

“Vsekakor štefanovo. A na tem mestu si moramo zastaviti preprosto vprašanje: kdo se je za praznik bolj potrudil, država ali cerkev? Sam sem trdno prepričan, da je to storila cerkev. Kajti štefanovo danes praznujejo tudi po krajih, kjer te tradicije v preteklosti ni bilo.”

> Kako se je to praznovanje vzpostavilo v sodobnosti?

“Ko sem po različnih slovenskih krajih spraševal, zakaj so začeli praznovati štefanovo, sem največkrat dobil odgovor, da so dobili novega kaplana ali župnika, ki je to praznovanje prinesel s sabo in jih navdušil. In tu tiči ključ - ljudi je treba navdušiti, spodbuditi njihovo zanimanje, jim zadevo približati! Oprostite, kaj pa država naredi za Dan samostojnosti in enotnosti, razen državne proslave? Vse leto se strankarsko prerekamo, ta dan slišimo kakšen vznesen politični govor, ki je običajno duhamoren, predtem pa se naši politiki kakšen mesec kregajo, kdo bo slavnostni govornik in kakšen bo koncept proslave. Dan po prazniku se po medijih prekljamo okrog tega ali je bila proslava primerna ali ne in preštevamo, katera od političnih strank je bila zaradi nje prizadeta. To je popolnoma neresno - to so Butale! O veselju in radosti ob tem, da se je sklenilo še eno leto več, ko smo samostojni, pa niti sledu.”

> Dnevu državnosti, ki ga praznujemo 25. junija, dela družbo god sv. Janeza Krstnika (24. junija), bolj znan kot ivanovo oziroma šentjanževo. Kako sobiva nov praznik s pradavnim obredjem starega praznovanja?

“V primeru ivanovega oziroma šentjanževega gre za prastaro praznovanje, ki je povezano s sončevim obratom in s kresom. Motiv kresa bi morali ritualno bolj povezati z državnostjo, kot smo ga doslej. Če bi to storili, bi Dnevu državnosti postopoma obrednost zrasla, o tem sem prepričan. Prva leta po samostojnosti so se dogajale fenomenalne stvari na to temo: na vrtu trnovske župnije je pokojni župnik Janez Pogačnik v Ljubljani vrsto let pripravljali tradicionalna druženja. Tja so prihajali ljudje različnih prepričanj in ideoloških pogledov. Združevala sta jih kres in pa dejstvo, da smo samostojni. No, z leti je moč tega ognja začela pojemati.” (smeh)

>Prazniki v sebi skrivajo paradoks: ljudje jih dojemamo kot nekaj trdnega, nespremenljivega, kar je takšno, kakršno je, od pradavnine. Vendar - a se niso ohranili prav zato, ker so se spreminjali?

“Drži. A takšno pojmovanje ne velja le za praznike, marveč za vse oblike kulturne dediščine in načina življenja. Temeljni problem glede dojemanja dediščine pri nas je, da jo še vedno razumemo kot nekaj nespremenljivega in fiksnega. Nekaj je k temu prispevala tudi naša stroka že s samim načinom podajanja snovi, ko so se pretekle oblike opisovale v sedanjiku. No, danes vsaj glede stroke ni več tako, v ljudeh pa je ta miselnost ostala in še kar govorijo o naših starih šegah in navadah in naših starih praznikih. Če ostaneva pri slednjih: prazniki so se vselej spreminjali. Imeli so različne obraze - ti so bili odvisni od več dejavnikov: spreminjali so se glede na geografsko razširjenost in socialno pripadnost. Goriški kolon, recimo, je božič praznoval povsem drugače kot piranski solinar; če dam najbolj ilustrativen primer - že njuni praznični mizi sta se precej razlikovali. Danes živimo v svetu, ki utripa v ritmu elektronike, vse se noro hitro spreminja, ko se ozremo nazaj v zgodovinski razvoj, pa ugotovimo, da so bile spremembe veliko bolj počasne, saj se je življenje odvijalo počasneje. Dokler ne bomo kulturne dediščine razumeli kot spremenljivko, bo to zelo slabo.”

>Torej vzrok za naše težave s prazniki tiči v odnosu do dediščine oziroma identitete?

“Vsekakor. Pri nas je vzgoja o kulturni dediščini zelo šibka. V družinskem okolju je skorajda ni, v šoli, kjer naj bi bil prostor zanjo, pa je večinoma neprimerno predstavljena; torej kot nek model, ki je tak že od vedno. Tako ne moremo niti pričakovati, da bo na javni ravni vse skupaj delovalo tako, kot bi moralo. Pa še nekaj je - Slovenci imamo velike težave že s pojmom dedovanja, saj ga razumemo zgolj v smislu dobrin. Torej: koliko denarja, nepremičnin in parcel so mi zapustili starši ali drugi sorodniki. Dedovanja še vedno ne razumemo v duhovnem smislu.”

> Koliko na naš odnos do praznovanja vpliva to, da v vsakodnevnem življenju sodobnega človeka obrednosti pravzaprav ni več, da je na njenem mestu avtomatizem?

“V sodobni družbi je obrednost popolnoma drugačna, kot je bila v preteklosti, ali je pa sploh ni. Da bi ugotovili, kako zelo je bil vsakdanjik ljudi prežet z obrednostjo, se nam ni treba ozirati v daljno preteklost. Za vsak malo bolj pomemben praznik v prazničnem letu se je vzdušje stopnjevalo, obrednost pa naraščala. Ni bilo praznika, pa ne samo koledarskega, tudi osebnega ne, ki ne bi bil povezan s stopnjevanjem vzdušja.”

> Kako ohraniti pričakovanje in stopnjevanje prazničnega vzdušja, če nas novoletni prazniki doletijo že sredi novembra?

“Stopničasto naraščanje obrednosti je povezano s pričakovanjem. Praznik nima namreč samo svojih zvokov in vizualnih pojavnosti, ima tudi svoje vonjave. Iz lastne izkušnje vem, da je mama šest dni pred božičem spekla eno vrsto piškotov, dan pozneje drugo in tako naprej, vse do dneva pred božičem, ko je spekla potico. Vsak dan, ko sem prišel iz šole, je po stanovanju dišalo drugače. Že z vonjem sem kot otrok doživljal stopnjevanje občutja in pričakovanje vrhunca, ki je bil 24. decembra, če govoriva o božiču. Danes tega stopnjevanja ni, vse je ujeto v stampedo splošnega potrošništva. Mesta z lučkami okrasijo najkasneje prvega decembra, nakupovalna središča pa še prej. Dediščina nas uči in nam kaže, da so se ljudje na praznike pripravljali. Tak čas je tudi advent, ki je namenjen tako zunanji, fizični kot tudi notranji oziroma duhovni pripravi, ko so se ljudje zamislili o prihodu Luči, ki bo razsvetlila njihovo dušo. Včasih so v tem času uredili, pospravili in počistili stanovanjske objekte, premišljevali, kaj je bilo dobrega in kaj slabega v že skoraj minulem letu, predvsem pa so si začrtali pogled naprej. Namesto vsega tega danes pred prazniki divjamo iz trgovine v trgovino in pobesnelo nakupujemo. Verjetno tudi zato, da bi tako vsaj malo pozabili na tisto najhujše, kar se nam lahko zgodi.”

> V zadnjih letih smo priča komercializaciji božiča, v času prejšnjega družbenega sistema in nekdanje skupne države pa ga ni bilo mogoče javno praznovati. Kaj od naštetega mu je naredilo več škode?

“Zagotovo komercializacija. Kajti to, da je prejšnja oblast praznovanje Miklavža in božiča umaknila iz javnosti in ju skoraj prepovedala, je tem praznikom pravzaprav naredilo uslugo. Naj v izogib nesporazumom takoj pojasnim - sama prepoved je seveda vsega obsojanja vredna, pozitiven je drug vidik. Obredje, povezano z omenjenima praznikoma, se je namreč zaradi prepovedi dosledno izvajalo v intimnem, družinskem krogu. Zato se je tudi ohranilo in ni postalo plen množičnega potrošništva in globalne trgovine. Z demokratizacijo družbe pa sta oba praznika, še zlasti božič, dobila precej potrošniški naboj.”

> Torej drži, da prepovedi praznike lahko utrdijo. Je mogoče po tem ključu razumeti tudi ohranitev poganskih tradicij?

“Nedvomno drži, da se je tisto, kar je bilo v preteklosti prepovedano, običajno ohranilo. To najlepše ponazorimo s pustnimi šegami in navadami oziroma s karnevalom, za katere si je cerkev dolgo trudila, da bi jih izkoreninila. Sicer pa si je krščanstvo večino poganskih kultov najprej prilagodilo, staremu obredju so prilagodili svojo ideologijo in nauk. Številni svetniški godovi in prazniki so tako le krščanska preobleka poganskih kultov. Nekdanji poganski demoni plodnosti in rasti so s krščanstvom dobili drugačno ikonografijo, v bistvu pa gre za isto sporočilo.”

> Če poskušava ob koncu razrahljati dve ustaljeni predstavi: dedka Mraza in božično drevesce večina dojema kot stalnici, kot nekaj, kar je v praznični ikonografiji in v življenjih ljudi “že od vedno”. Dedek je prišel iz Sovjetske zveze - kako smo ga prevzeli?

“Dedka Mraza so v naš prostor uvajali do leta 1951, leto pozneje pa je nastala njegova podoba, kar pomeni, da ta mož še ni tako star, kot mislimo (smeh). Nastal je po zgledu iz Sovjetske zveze, kjer so imeli Djeda Moroza, pri vsej tej zgodbi pa je pomembno to, da tega lika nismo prevzeli popolnoma. Ideji od zunaj so nadeli slovensko obleko, poklicali Maksima Gasparija in mu naročili, naj nariše starega gorenjskega strica z brado. Tako je Gaspari naredil tri kolorirane risbe, ki so bile množično dostopne v prodaji in iz te zgodbe je pognala vsa njegova ikonografija. Skratka: takrat so sicer prevzeli idejo, dopolnili pa so vsebino. Danes pa papagajsko in nekritično kopiramo vse globalne neumnosti od a do ž - od pojavnosti do vsebine.”

> Smo bili v prevzemanju božičnega drevesca tudi papagaji?

“O papagajskem prevzemanju govorim takrat, ko množično in predvsem nekritično prevzemamo določene kulturne vzorce. V primeru božičnega drevesca je šlo za prevzem nemške šege iz 17. stoletja, vendar je v naš prostor prihaja postopoma. Poročilo iz leta 1845 tako navaja, da naj bi prvo božično drevesce pri nas postavil iz Nemčije priseljeni gostilničar in pivovar v svoji gostilni pri Zmajskem mostu v Ljubljani. Ob tem moram poudariti, da božičnega drevesca ponekod v Sloveniji niso poznali vse do konca druge svetovne vojne, ko pa je v te kraje političnemu sistemu primerno prišla njegova različica - novoletna jelka. Na Slovenskem smo sicer že v prejšnjih stoletjih poznali motiv smrečice, a to niso bila okrašena drevesa. Šlo je za male smrečice, ki so visele spod stropa s konico navzdol. Skratka - v tem primeru je šlo za postopen kulturni vpliv, ki smo ga sčasoma prilagodili.”

> Danes si lahko voščimo prek twitterja, še pred dvema desetletjema smo napisali gore voščilnic.

“V zadnjih dveh desetletjih je število klasičnih, papirnatih voščilnic upadlo, na njihovo mesto so stopila voščila, ki jih pošiljamo po elektronski pošti in prek mobilnih telefonov. Zadeva je večplastna: to, da smo sodobna tehnološka medija znali prilagoditi funkciji praznične komunikacije, je pozitivno. Žal pa v tem primeru veliko bolj izstopa negativna plat - malo voščil, ki jih dobimo po elektronski pošti ali prek sms, je namreč osebnih. Večinoma so voščila serijska in izrekanje dobrih misli in želja poteka tako, da iz svojega imenika v elektronskem predalu ali mobilnem telefonu vsem naslovnikom pošlješ eno in isto povsem enako voščilo! Taka sporočila, voščila jim res težko rečem, brez pomisleka brišem. Zgodi pa se tudi, da po pošti dobim klasično voščilnico, v kateri je natisnjeno 'Vesel božič in srečno novo leto', spodaj je vtisnjen žig podjetja, poleg je pa kraca, ob kateri me spreleti, da bi se še Marija Terezija, ki sploh ni znala pisati, lepše podpisala. Takšne takoj vržem v koš. Opisana primera predstavljata nekomunikativne, popolnoma avtomatizirane, brezdušne in brezbrižne 'čestitke', in takšne zavračam. Poslušajte: kaj pa pomeni, če na hitro in brez vsakega odnosa nakracam ali celo s funkcijo copy-paste v elektronsko besedilo skopiram Vesel božič in srečno novo leto? Enako, kot če bi napisal Prepovedan promet v obe smeri!”

>Kako voščite vi?

“Svojim prijateljem in znancem vsako leto napišem voščila. Največkrat so to kratke, hudomušne pesmice.”

MAKSIMILJANA IPAVEC