Evgen Bavčar: Kakšna sreča je to, da bog ni naše vere!

Z njim smo se pogovarjali o življenju v Parizu, o razlikah med Francozi in Slovenci, o multikulturnosti, nevarnosti islamizma za zahodno civilizacijo, skratka o svetu, v katerem živimo.

> Dolgo let živite v Parizu. Bi lahko primerjali življenje Parižana in Ljubljančana?

“V Parizu živim že kar nekaj desetletij, v Ljubljani pa sem preživel le enajst let. Med obema mestoma je veliko razlik: na eni strani majhnost, ki pogojuje veliko opreznosti in predsodkov, hkrati pa daje tudi možnost večje vzajemnosti, v kolikor še lahko govorimo o solidarnosti. V Ljubljani, take so moje izkušnje, je težko živeti, ko ste zaznamovani in se morate na željo lastnega dekleta celo skrivati. Za milijonsko prestolnico, kakršen je Pariz, pa je značilna anonimnost in visoka stopnja individualnosti. V moji četrti se denimo lahko pozdravljam samo s petimi ljudmi, pa vem, da jih vsak dan srečujem veliko več in da so to vedno isti ljudje. V Ljubljani je človek nekako prisiljen živeti eno samo življenje in se mora o svojem življenju pogosto prilagajati ideji drugega. Za Pariz pa velja, da je v njem mogoče živeti več življenj in imeti več zelo različnih znancev. Res pa je, da se z globalizacijo nekatere specifičnosti izgubljajo. Take nasilne kolektivizacije se lahko bojimo in v tem smislu je morda francoski individualizem dober. Pomenben je tudi za glasbene soliste, kar so mi večkrat potrdili prijatelji glasbeniki, ki so se tu izpopolnjevali, pa tudi umetniki z drugih področij. Žal pa se tudi v Parizu življenje umetnikov degradira in mnogi odhajajo predvsem v Berlin. V Parizu se lahko človek nekako skrije, ima na razpolago neskončno število prireditev, ampak tudi veliko samote, osamljenosti in izolacije, če si tega želi. Za ustvarjanje je tudi to včasih potrebno in pomembno.”

>Kako se sami, doma iz Lokavca, počutite v francoski prestolnici?

“Lokavec še vedno ostaja moja Itaka, saj za nobeno Itako ni pomembno, koliko je velika, pač pa dejstvo, da omogoči iskanje in najdenje. Na žalost me je iz Lokavca še kot otroka pregnala nesreča, in je zato moje odisejstvo bolj tragične narave. Vsak dan sem v Lokavcu in v Parizu, doma, ker je tam burja, svetloba, barve, obrazi, tam je tudi še čista voda, potočki, vonjave. V Lokavcu se v nekem smislu vedno vidim, kamor se ozrem, povsod drugod, tudi v Parizu, pa se moram sproti učiti gledati in videti, kar me zanima. V nenehnem pretakanju časa pa vse bolj vem, da je univerzalnost vedno le lokalnost, ki so ji bile odvzete omejitvene ograje in tudi Lokavec je svetovni kraj, eno izmed središč sveta. Gre le zato, da je moj rojstni kraj neka oaza v puščavi globalnega sveta, dasi tudi tja pljuskajo, kot sploh na Slovenijo, valovi uniformiranosti in vseizmenjavnosti, kar pa je zelo nevarno.”

>Po čem se Slovenci in Francozi po vašem mnenju posebej razlikujemo?

“Slovenci in Francozi se razlikujemo predvsem po svojem odnosu do zgodovine. Pariški človek ne potrebuje razlag, ko tujcu spregovori o Franciji. Vsi so že informirani o njej. To je tudi rezultat kolonializma in seveda močne prisotnosti francoske kulture v Evropi. Svet torej že vnaprej sprejema francoski referenčni sistem. Mi si šele utiramo pot v svet, in to še premalo, da bi bili razpoznavni. Slovenci nimamo kolonialne dediščine in privilegija, da bi nas drugi že vnaprej prepoznavali. To je bistvena razlika. Od tega bi se lahko tudi česa naučili. Ne bi smeli biti takoj navdušeni, ko nam kdo nameni nekaj pozornosti. Mi smo še vedno v molk potisnjen narod, kljub Evropi. V Evropi nemško-francoskega vlaka je vprežen samo majhen slovenski vagon. Razlika je tudi v odnosu do marsičesa, denimo do smrti, do otrok. A o tem bi se dalo še veliko pisati. Kundera pravi, da so pri Slovanih grobovi drug ob drugem in zraven življenja. In plitvi. V Parizu so globoki in zelo bombastični, to velja tudi v primerjavi z Nemčijo.”

> Ustaljena rečenica je, ne delaj se Francoza. Kaj lahko danes pod tem še razumemo?

“Izjavo 'kaj se delaš Francoza' razumem povsem drugače: gre za neke vrste naravno diplomatičnost Francozov, ki vedno radi rečejo morda/peut-être in redko da ali pa ne, kar je značilno za Germane in tudi za Slovane. Francoščina je dolgo veljala za jezik diplomacije, in to se pozna tudi v vsakdanjem življenju, kar lahko nekateri razumejo tudi kot neiskrenost. 'Se delaš Francoza' ali pa 'oditi po fracosko' Francozi rečejo 'pobegniti' ali pa 'oditi po angleško'. To so izjave, ki imajo globoko historično opredeljenost.”

>Je torej zgodovina tista, zaradi česar smo si tako različni?

“Seveda. Prepričan sem, da smo si Slovenci in Francozi zelo različni zaradi različne zgodovinske tradicije. Zavedajmo se, da mi Slovenci nismo imeli svojih kraljev, smo pa francoskemu kralju nudili poslednje bivališče. Nekaj monarhičnega je še vedno tudi v sodobni republikanski Franciji, pravijo nekateri. Zgodovino je težko izbrisati v mentaliteti ljudi. Odnos do kulture bi nas lahko zelo povezal, a Slovenci bi se morali še naprej boriti, da bi bil v Evropi priznan naš kulturni referenčni sistem: z velikimi narodi nimamo iste izhodiščne prednosti v začetni hitrosti na poti v novo Evropo, da tako rečem, in v medsebojnem poznavanju in priznavanju. O tem bi morali razmišljati tudi politiki, ne samo mi umetniki, ki to doživljamo bolj intuitivno, in tisti redki posamezniki, ki razumejo slovenstvo izključno v evropskem referenčnem sistemu. To velja za besedo pisateljev Borisa Pahorja ali Alojza Rebule ali komparativistke, prof. Tatjane Rojc. Bolj kot sami Francozi se gredo danes Francoze nevidne sile sodobnega sveta, vsiljene mode medijsko povzdignjenega ustvarjanja brez vsebine, ki nikoli ne dajejo preveč določenih odgovorov, še manj si znajo postavljati natančna vprašanja. Zato ne smemo biti kritični do Francozov, saj tudi Francija ni več tisto, kar je bila nekoč, in je tudi francoščina po svoje skoraj že ogrožen jezik. Ni pa možna nikakršna primerjava s slovenščino, saj naš jezik poleg tujine ogrožamo tudi sami s pretiranim poudarjanjem angleškega jezika kot nekakšne linguae francae.”

>Ste filozof in umetnik. Je bila na tujem težja pot ali bi bila doma še težja ali celo nemogoča?

“Glede vprašanja, kje bi laže uspel ali pa se laže realiziral, si mislim, da v vsakem okolju, in tudi na Slovenskem so ljudje, ki so me razumeli. Toda, kot vam lahko nekdo zaupa, tako vas lahko nekdo v maloštevilni skupnosti tudi veliko bolj učinkovito blokira. To pa je velika nevarnost majhnih dežel. Tujina seveda ni nikakršen paradiž, le poskusnih možnosti je objektivno več in več je tudi ljudi. Iz Pariza je pot v svet hitrejša, pri čemer ne pozabljam, da sem moral kot otrok iz Lokavca v svet najprej nasilno, v bolnišnico, nato v zavod za slepe, na gimnazijo v Novo Gorico, na fakulteto v Ljubljano in spet kot profesor na gimnazijo v Novo Gorico in šele potem v Pariz in naprej. Toda še vedno sem v Sloveniji. Ker je Pariz večje mesto, so določene stvari možne, ampak človek kljub temu ostaja neke vrste metek (prebivalec Aten v stari Grčiji brez mestnih pravic, op. a.).”

> Ali je mogoče biti svetovljan brez korenin?

“Moje korenine so v Sloveniji in brez teh ne gre. Jaz nisem izpuljeno drevo, kljub številnim viharjem, ki so in rohnijo nad mojo krhko usodo. Seveda pot v svet terja veliko samoodpovedovanja in tudi ranjenega hrepenenja. Moj mehiški prijatelj Benjamin Mayer pravi, da sem sam tudi v Sloveniji v nekem ekzilu, kar je med drugim pokazal krivičen sodni proces, ki se je na srečo in s pomočjo odvetnika Andreja Pitaka končal meni v prid, pa tudi druge osebne tragedije, ki jih tudi Peter Handke, sorodna duša in iskren prijatelj, globoko razume.”

>Veliko se govori o multikulturnosti, kakšna so vaša doživljanja glede tega?

“Multikultura, bi kdo rekel, a za ceno zanikanja posameznih identitet! O multikulturnosti ne bi razpravljal, ker je to neke vrste ideološka moda in prikrivanje resničnosti, ki jo pogojuje uniformirana kultura, ker se hoče moralno opravičevati z navidezno odprtostjo do vseh. Dovolj zgovorno je, če se zamislimo nad kulturnimi pravicami naših slovenskih narodnih skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, da lahko ob idejah nekega multikulturnega univerzuma samo resignirano umolknemo. Mar ni to žalostno? Toliko bitk za multikulturnost, v bistvu pa se moramo pogajati za dvojezične napise in table. Težko bi govorili tudi o individuumu, kot pravijo filozofi, saj je bil slednji že v totalitarnih sistemih zreduciran na številko. Kaj je z njim v svetu barbarstva denarja, kot je govoril moj profesor na Sorboni, pa lahko vidimo vsak dan. Nesrečnike, individuume, ki spijo po pariških ulicah, imenuje sdf, kar pomeni brez stalnega naslova. Torej pozna sodobni svet individuume brez stalnega naslova, brez pravic itd., kmalu pa tudi brez stalnega ali pa sploh brez telesa. To so nevarnosti. Upajmo, da bodo ljudje kulture na to pomislili in se te nevarnosti zavedli.”

>Kaj menite o nevarnosti islama?

“Glede islama kot umetnik in filozof nimam veliko povedati, saj gre pri njem tudi tu za igro interesov. Naj ob tem povzamem besede neke prijateljice, ki je govorila z muslimanom iz Švice, ko je bil tam referendum za ali proti minaretom. Ti ga namreč niso zanimali, tako je povedal, njega je zanimal zaslužek za družino, zato je tudi emigriral v Švico. Po njegovem so minareti zadeva drugih, ki so socialno preskrbljeni in jim ni treba skrbeti za vsakdanji kruh. Glede Francije pa se je treba zavedati, da je bila njena kultura pogojena tudi z dotokom tujcev. Celo veliki Leonardo da Vinci je prišel k francoskemu kralju in veliko izobražencev se je tudi v zadnjih desetletjih preselilo v Francijo.”

> Se vam zdi omejevanje islamskih simbolov v javnosti nerazumljivo?

“Islam je zelo kompleksen pojav, zavračanje zunanjih znakov pa je samo izraz francoskega republikanskega duha. V Franciji je veliko religij, z njimi se ukvarja ministrstvo za notranje zadeve s posebno službo za kulturo. Vera je zasebna zadeva in je kot taka rešpektirana. Sam imam veliko znancev različnih veroizpovedi. Vedno sem spoštoval ljudi drugačnih prepričanj. Zato naj tudi ob tej priliki in proti demagogom povem duhovito misel nekega modrega Slovenca, češ, kakšna sreča je to, da bog ni naše vere. Lepo, mar ne? In to bi lahko trdili v zvezi z vsemi tistimi, ki si religije, dediščino človeštva in njegovo zgodovino, prilaščajo zaradi trenutnih interesov. Bodimo preprosto srečni in spoštujmo tiste, ki verujejo drugače, ko nam svoje drugačnosti ne vsiljujejo.”

> Dvomim, da se bomo že juti zaradi globalizacijskih tokov stapljali v eno kulturo. In verjamem, da imajo islamisti moč, ker prihajajo z vero, Evropa pa je sekularizirana. Kaj pravite vi?

“Menim, da katoliška cerkev ni ogrožena, kot se govori, saj srečamo na vsakem koraku sled krščanske Evrope tudi brez kakršnih koli načrtnih evangelizacij. Ko pojejo zvonovi v Parizu, to tudi pomeni novo evangelizacijo ali pa kontinuiteto že začete. Ko vzkliknem 'Moj bog!' se lingvistično spomnim na boga, pa čeprav morda ne verjamem vanj. Ko začnete iskati te vidne in nevidne znake krščanske Evrope, spoznate, da se ni treba bati sekularizacije. Le drugače bo treba razmisliti vlogo vere v novem svetu, kot duhovnosti 21. stoletja, ki ga brez tega ne bo, kot je menda rekel A. Malraux. Zunanji znaki pripadnosti pa so vedno obstajali. To pa seveda jaz kot človek, ki hodi z belo palico, drugače razumem. Nikoli pa ne bi mogel zaradi tega, kot verjetno mnogi drugi, postati nevaren fanatik. Ukvarjajmo se torej s vsakdanjim, saj je treba še veliko stvari postoriti v začasju, kot pravi Regis Debray. Brez transcendence pa tudi ne gre, pa naj jo, to sam dodajam, zavračamo ali sprejemamo.”

> Pomor na Norveškem je strašno opozorilo. Kako ste ga doživeli sami?

“Nesrečni dogodek na Norveškem je razburil duhove, ker je šlo za posameznika, ki je na najkrutejši način izrazil svojo voljo do moči. Verjetno se to ne bi zgodilo, če bi lahko posamezniki prišli do izraza na bolj človeški način. Sicer pa se na svetu vsak dan vrstijo pokoli, množične smrti, le da mediji o njih ne govorijo. Koliko neskončnih malih ljudi umira v brezbrižnosti v Afriki, po ulicah evropskih mest ali pa si vzame življenje, ker izgubi vse. Norvežan bi bil lahko kruta nerazumljiva karikatura umrlega evropskega posameznika brez svobode, podvrženega barbarstvu denarja. Vsekakor pa lahko veliko spoznamo iz tega primera in o njem drugače razmišljamo.”

> Bo zahodno civilizacijo doletela usoda starega Rima. Se bodo čez nekaj sto let po Parizu sprehajale Tajke?

“Teh je že sedaj kar nekaj, ki v bistvu za majhen denar masirajo noge nekoliko bogatejšim Evropejcem. V tem, da so Tajke v Parizu, ne vidim problema, veliko večji problem je izničevanje človeške vsebine v prid zakonu tržišča in ekonomije. Jaz branim lepoto, utopijo in predvsem človeško svobodo. Imel sem čudovitega prijatelja iz Slonokoščene obale, ne vem kje je sedaj, tudi Japonce poznam itd. Svet je zelo bogat, vsi ti ljudje me bogatijo, a seveda samo pod pogojem, da lahko z njimi ostajam Slovenec in Parižan.”

>Kako vidite svet in sebe v tem svetu?

“Zelo težko vprašanje je, kako si zamišljam bodoči svet in sebe v njem. Pri tem se nehote spomnim Clauda Levyja Straussa. Ko je imel sto let, je rekel: 'Ne bojim se smrti, saj svet, v katerem živim, ni tako prijeten.' Ne bi še rad umrl in bi si želel še kaj narediti za boljši svet, za novo lepoto in z odgovornostjo pustiti svoj prostor otrokom, ki prihajajo. Nanje ne smemo pozabiti. Ta manipulirana pozaba se mi zdi, da je največja nevarnost sodobne dobe. K sreči je tudi nekaj mislecev in umetnikov, ki se tega zavedajo. Vsak dan bi si morali reči, najprej otroci, da bomo laže umrli in da bo jutrišnji svet boljši.”

MAJDA SUŠA

Vojak s puško, avtoportret, ki je nastal v počastitev vseh invalidov prve svetovne vojne; fotografija je bila razstavljena v Parco arte vivente v Torinu

Evgen Bavčar na bienalu v Benetkah, kamor so pripeljali kamne iz Hirošime, ožgane od atomske bombe

Fotografija sv. Lucije, simbola dvignjenega pogleda v zažasje in transcendenco; razstavljena je bila v Neaplju