Faktotumu ni tuj niti Pirankaran

Še sreča, da je Tomaž samo eden in edini. Edini, ki je priznal, da ponujenega okoljskega resorja ne obvlada. Da ni faktotum. Do sedaj ni tega priznal še noben okoljski minister. Niti Karl, in vse kaže, da tudi njegova ministrska kandidatka nima nikakršnih dvomov. Sicer pa je dandanašnji faktotum najverjetneje idealen človek za sedanje razmere na trgu dela, ali bolje, človek, ki lahko brez težav ustreže vsakodnevni mantri delodajalcev o nujnosti večje fleksibilnosti delavcev in delovne zakonodaje. Danes počne to, prihodnji teden kaj drugega, naslednji mesec spet kaj tretjega, drugo leto spet nič od tega ali pa sploh nič. In tako dalje do onemoglosti, za minimalno plačo, z neplačanim odmorom za malico in seveda brez regresa, saj tako in tako ne ve, ali bo zaradi svoje izjemne fleksibilnosti dopust sploh lahko koristil.

Če bi ga ob vsem tem še uspeli navaditi, da preživi z eno skodelico riža na dan, bi pa že lahko bili konkurenčni tudi Kitajcem, Tajvancem, Vietnamcem in še komu. In to bi bilo v tem trenutku, ko nam eumama žuga zaradi nekonkurenčnosti, zelo blagodejno. Da o tem, kako bi se spet pokazali kot pridni, poslušni in bolj papeški od papeža, niti ne govorimo.

A vrnimo se k faktotumu, ali bolje, faktotumom. In to ne k tistim, o katerih smo govorili zgoraj, pač pa k tistim, ki so zgoraj. Teh imamo na bolj papeški, sicer sončni, a letos bolj deževni strani Alp kar veliko. Govorimo seveda o naših izvoljencih, tistih evropskih in državnih, ki smo jih že, in tistih lokalnih, ki jih pravkar bomo. Volili in izvolili. So mojstri fleksibilnosti - o načelih sicer veliko govorijo, a jih tudi na veliko spreminjajo. Spoznajo se na vse, če se pa zgolj slučajno na kaj ne spoznajo, so upravičeni do svetovalcev. Z lahkoto spreminjajo svoja politična prepričanja, še laže pa članstvo v političnih strankah. Celo sprememba svetovnega nazora jim ni odveč, če se le splača.

In očitno se splača. Najbolj v Bruslju in Ljubljani, a tudi na lokalni ravni lahko človek s fleksibilnostjo marsikaj doseže. Lahko postane na primer kandidat za župana. Tako kot vsem znani G.G., ki je v zgolj nekaj letih zmogel pot od piranskega neodvisnega Slovenca prek vseslovenskega pozitivnega Slovenca do ankaranskega Slovenca za vedno. Res, fant za velike projekte in velike poti. To, da je postal Ankarančan šele pred kratkim, so zgolj zlobna natolcevanja tistih, ki o fleksibilnosti nimajo pojma. V bistvu je bil vsaj malo Ankarančan že takrat, ko nam je kot šef koprskega pristanišča odpiral okno svet. In ko ga je odpiral, se ni spraševal kako in še manj s čim. Zdaj, ko je postal pravi Ankarančan (ali kot bi morda rekli zahodni sosedje, ki imajo manjšino tudi v Ankaranu, “Ancaranese DOC - di origine controllata”), pa ga to, kaj nam svet skozi okno v svet prinaša na dvorišče in v stanovanje, začenja skrbeti.

Pravi, da se bo morala Luka kmalu otresti spornih tovorov, ker ne bo dopuščal (si lahko mislite), da bo tudi v prihodnje kazila in onesnaževala njegov kraj. Njegov kraj je po novem seveda Ankaran in ne Lucija, da ne bo pomote. Temu se reče prost pretok blaga in ljudi! Res pa je, da vse skupaj zelo spominja na zvijačo, ki se je je domislil navihan grški mornar in vojščak po imenu Odisej, kakšnih tisoč let preden je - tako pravijo - na svet privekal najznamenitejši sin Nazareta. Razlika je le v tem, da je Odisej za izvedbo te potegavščine uporabil velikega, lesenega konja. In Trojanci, ki so nič hudega sluteči z veseljem sprejeli nenadejano grško darilo, so svojo naivnost drago plačali. Pravijo, da zgodovina uči. Bomo videli. In ne le v Ankaranu. Tudi v Piranu. Morda bi pa glede na županske kandidate oziroma županska kandidata kazalo obe občini združiti v eno samo - Pirankaran. Nova občina bi lahko imela čisto poseben status, saj bi bila edina v Sloveniji in najbrž tudi edina v EU, ki bi svoje občinske pristojnosti izvajala v dveh ločenih teritorialnih enotah, in to obeh obmejnih. Morda bi bila lahko zaradi tega upravičena tudi do dodatnih proračunskih sredstev, vsekakor pa bi se našla kakšna EU sredstva za vzpostavitev direktne trajektne linije, ki bi olajšala migracijo Pirankarančanov med severnim in južnim delom svoje občine.

Županska kandidata bi se najbrž brez težav dogovorila za kolektivno županstvo, občinski svet, sestavljen iz predstavnikov obeh teritorialnih enot, pa bi lahko imel seje nekje na pol poti. Recimo v Kopru. Nekako se mi zdi, da koprski župan in njegov občinski svet ne bi imela nič proti.

ROBERT TURK