Film brez kokic, kokakole in vonja po hamburgerju

“Malo prekratko je, počutim se kot turist. In to tudi sem, ko jem v restavracijah v družbi Japoncev in Američanov. A doživel sem res čudovit sprejem,” Villi Hermann odgovarja na klasično vprašanje o tem, kako se počuti v Sloveniji in Furlaniji Julijski Krajini.

Sedi na rdečem oblazinjenem počivalniku hotela Entourage v Gorici. Častitljive stavbe na trgu pod grajskim gričem, ki mu Slovenci, pomenljivo, v domači govorici rečemo Star plac. V nasprotju s Travnikom, ali po italijansko Trgom zmage, ki se baha z velikopotezno prostranostjo pogumne in odprte Evrope, je trg, uradno poimenovan po sv. Antonu, zavetniku izgubljenih stvari in zatiranih ljudi, staromodno zadržan.

Nagrajenec Darka Bratine je malo obojega. Srednjeevropsko obvladan, a tudi neugnan in predrzen, zaznamovan z aktivizmom sedemdesetih let, ko je bil, kot sam priznava, neustrašen borec.

Kolone na mejah

Leta 1974 je izšel njegov dokumentarni film Cerchiamo per subito operai, offriamo (Takoj iščemo delavce, ponujamo). Filmska zgodba prepleta izkušnje in razmišljanja italijanskih državljanov, ki se dan na dan vozijo na delo v Švico. Odhajajo v mraku in se vračajo v temi, čakajo na meji v dolgih kolonah in vdano pristajajo na nižjo plačo in slabše delovne pogoji kot domačini. “Frontalieri”, torej čezmejni delavci, so tudi danes, pravi Hermann, a stvari so se precej spremenile: “Več kot 60.000 ljudi je, ki vsak dan prihajajo v Ticino. A niso več takšni kot pred štiridesetimi leti. Niso več slabo izobraženi in nekvalificirani, a hkrati tudi niso več povezani v sindikate. Ni več aktivizma in bojevitosti 70. let. Svet se spreminja. Kar se mene tiče, veliko prehitro.”

K migracijam kot premikanju posameznikov in prečkanju meja se je Hermann v filmskem ustvarjanju vrnil večkrat. Nazadnje v svojem predzadnjem filmu From somewhere to nowhere (Od nekje do nikoder), ki pripoveduje zgodbo o kitajskih kmetih in njihovih selitvah v rastoča mestna središča, kjer živijo in delajo kot ilegalci. Ob vprašanju, zakaj ga tako privlačijo migracije, takoj popravi izhodišče: “Migracije me sploh ne privlačijo. Skrbijo me.”

Ima ta skrb povezovalno nit? Je torej kakšna skupna točka med švicarskimi čezmejnimi delavci v 70. letih, prebivalci revnega kitajskega podeželja in obupanimi Pakistanci, ki so si na grško-makedonski meje v znak protesta zašili ustnice? “Seveda. Vrnil bi se celo dlje nazaj v čas, na začetek stoletja, ko so pripadniki evropskega ruralnega, revnega razreda, tudi Italijani in Švicarji, odhajali v Ameriko in Avstralijo, ker doma ni bilo dovolj dela. Po drugi svetovni vojni so v Švico prihajali Italijani, Portugalci, Španci. Naša država v tistem času na to ni bila pripravljena, a integracija se je počasi zgodila. Ne pozabimo madžarske revolucije in praške pomladi - Madžari, Čehi in Slovaki so množično bežali v zahodnoevropske države. Migracije prihajajo v valovih. Nevarnost je v tem, da vsakič pozabimo na prejšnji val ter vedno znova razmišljamo le o tem, kako bi se branili, namesto, da bi usmerili svoj trud v sprejemanje in prilagajanje. Ta proces je seveda obojestranski. Sodelovati morajo tako prebivalci ciljne države kot priseljenci. In je tudi precej počasen: za integracijo so potrebna desetletja. Zgodovina bi nas morala učiti o nujnosti in pomenu obojestranske odprtosti. A se nočemo spominjati. Madžari danes zapirajo mejo, leta 1956 pa so masovno zapuščali državo in so jih v tujini sprejemali. To boli.”

Upor proti bodeči žici

Hermann z zaskrbljenostjo gleda nove bodeče žice, ki rastejo na evropskih mejah: “To, da se ponavlja, kar sem snemal dvajset, trideset let nazaj, da se vrača ta nagnjenost k izločanju, me globoko pretresa. In skrbi me tudi za prihodnje generacije. Moja hčerka je stara trideset let in je zrasla z Erasmusom: bila je v Romuniji, v Španiji. Skrbi me, da se mladi, vzgojeni v Evropi odprtih meja, ne upirajo temu vnovičnemu zapiranju. In upreti bi se bilo treba. Proti težnjam, ki jih simbolizira bodeča žica, bi se morali boriti. Še sam ne vem, kako, a vem, da je odziv Madžarske ali Poljske, ki vodita politiko zapiranja, gotovo napačen. Pogosto sem hodil na festivale in kulturne dogodke v nekdanjo vzhodno Nemčijo. Videl sem Berlinski zid. Tam so streljali ljudi. In nenadoma je ta zid izginil. Krasno. Upam, da bodo tudi te bodeče žice nekoč nenadoma izginile.”

“Vsak mora ostati na svojem mestu. Tovarna je kraj reda, dela in nadzora. Delavce je treba omamiti z določeno ravnjo udobja.” To so stavki iz filma Takoj iščemo delavce, ki govorijo o napetosti med posameznikom, ki potuje v iskanju boljšega življenja, in sistemom, kapitalom, korporacijami, ki na račun tega potovanja ustvarjajo dobičke. Na današnjo begunsko krizo, je prepričan Hermann, ni moč gledati skozi številke ekonomije: “V Siriji, v Iraku in še kje je vojna. Tudi jaz bi pobegnil. Z otrokom, prababico, stricem in vnuki. Pravica slehernega Zemljana je, da beži pred vojno, in razumem vsakega, ki se za to odloči. Kot državljan evropske države ne morem in ne smem soditi, kolikšna je ogroženost posameznika. Zato ne moremo več govoriti o političnih, ekonomskih, vojnih prebežnikih, jih razlikovati po narodnosti in veri. So vojni begunci. Pregnala jih je vojna, ne glede na to, kakšna je. In res, tudi vojna ni več takšna, kot je bila nekoč.”

Natanko na dan, ko je švicarski režiser prišel v Slovenijo, je v njegovem domačem kantonu parlament sprejel zakon, ki prepoveduje nošenje burke. Skoraj sočasno se je predlog, da bi naša država storila enako, pojavil tudi na slovenskem političnem prizorišču. Hermann svojih rojakov ne obtožuje rasizma. Prepričan je, da bo prepoved burke ostala strogo lokalni fenomen in se ne bo širila na sosednje države, da je sprejetju zakona botroval nesrečni, s čustvi zaznamovan čas. Ob vprašanju, kaj meni o delu javnosti v Ticinu, ki je zahtevala, da se iz prepovedi izvzamejo turistke, pa se Hermann razjezi: “To je škandalozno. Kaznujem ubogo muslimansko gospo, ki živi tu že 30 let. Turistke iz Kuvajta, ki kupuje drage švicarske ure in diamante, pa ne. Ob tem bi se človek skoraj lahko smejal, če mu ne bi šlo na jok. Ker je na dnu takega načina razmišljanja najbrž nagnjenost politikov in tudi dela prebivalstva, da zlorabi begunski val za večanje strahu. Kar je velika škoda, saj že desetletja mirno živimo v multietnični družbi. V Švici je odstotek tujcev, tako z dovoljenjem za bivanje kot državljanov, zelo visok. Višji kot v sosednjih državah. V Ticinu je od 25 do 28 odstotkov tujcev.”

Prenosni film

Hermann je vso svojo kariero, ki se je s prvim kratkometražcem začela leta 1969, ostal zvest filmu. Drugi mediji ga niso nikoli zamikali. “Verjamem v film in v njegovo moč. A žal ni več možnosti, da bi filme prikazali. Televizija jih noče več. Hoče le televizijske reportaže, ki trajajo nekaj minut, ali banalne komedije. Filmi imajo vse manj možnosti, da pride do občinstva. Res je vse več festivalov, a ti trajajo nekaj dni in utonejo v pozabo. Mladi ne hodijo več v kino, filme naložijo z medmrežja na svoje prenosne računalnike, ne da bi karkoli plačali, ali jih gledajo celo na mobilnih telefonih. Ne vzamemo si časa, da bi se usedli za uro in pol ter uživali v dobrem filmu, ne da bi nas motile kokice, kokakola in vonj po hamburgeju.”

Logika, da je treba vsa sporočila poenostaviti, jih skrajšati na pet ali deset vrstic, po Hermannovem mnenju družbi krade prostor kritičnega razmišljanja. “Nikoli ne bi mogel delati na televiziji, ki je tako zelo zaznamovana s hitenjem. Zato si kupujem razkošje počasnosti. Vedno sem bil tudi producent svojih filmov. To je neke vrste obsedenost. Hočem nadzorovati vse,” pravi režiser, ki v zadnjem desetletju producira tudi filme mladih, neuveljavljenih švicarskih avtorjev: “Razumem ljudi, ki odločajo o razdeljevanju sredstev, da avtorju, ki še ni naredil resnega projekta, težko dajo milijon in pol evrov, kolikor stane skromni, nizkoproračunski igrani celovečerec. Zato nastopam kot nekakšen boter, čeprav je to zoprna beseda.” Z mladimi se uči, pravi. Denimo digitalne tehnologije, kjer je moral kot režiser in snemalec, ki je zrasel s 16- in 35-milimetrskimi kamerami začeti pri osnovah. In jih uči. Discipline na prizorišču, tišine, neposrednega in celovitega snemanja prizorov, z zvokom vred. Ter izogibanja razsipništvu. “Edino, kar očitam digitalni tehnologiji, ki je sicer dragocena, predvsem v montaži in še posebej zato, ker omogoča shranjevanje različic in ohranjanje izvirnega materiala, je, da ne spodbuja varčnosti. Ko smo snemali na filmski trak, smo dobro premislili, ali bomo prizor ponavljali, saj je vsak dodatni kader pomenil večje stroške. To je v ustvarjalcih vzpodbujalo samonadzor, kar ni bilo slabo.”

Villi Hermann je režiser, ki obožuje fotografijo in občuduje možnost fotografa, da ujame popoln trenutek, zamrznjeno podobo, ki včasih pove več kot ure gibljive slike. Umetnik, ki rad eksperimentira z zvokom, ki se ne boji tišine in kontrastov, temveč svojega gledalca spodbuja, da prenese oboje.

Villi Hermann se je rodil leta 1941 v Luzernu, študiral je umetnost med Luzernom in Londonom, ter se nato nastanil v Ticinu. Po nekaj kratkometražcih se je lotil dokumentarnih filmov. Prepletanje dokumentarnega in fikcijskega je postala značilnost režiserja, ki je kmalu pritegnil pozornost kritikov ter dobil vabila na številne ugledne evropske festivale. “Zanimanje za priseljevanje in meje, ki je stalnica njegovih filmov, ter življenje na zemljepisni, kulturni in jezikovni meji mu prineseta oznako 'režiser meje', ki je lahko ustrezna, če ni razumljena v omejevalnem, temveč v širšem smislu, v smislu njegovega dela,” so ob podelitvi nagrade zapisali v Kinoateljeju. Hermann je posnel tri igrane celovečerne filme, pred dvajsetimi leti pa je ustanovil svojo produkcijsko hišo Imago Film in se vrnil k dokumentarnemu filmu. Produciral pa je tudi niz filmov mladih italijansko govorečih švicarskih režiserjev ter s tem postal mentor in podpornik nove generacije filmskih ustvarjalcev.

Odpor do “luštnega”

In je 74-letnik, ki odkrito priznava, da je bila umetnost 20. stoletja bolj drzna od sodobne: “Danes imamo tako gledalci kot ustvarjalci v sebi to prekleto misel, da moramo ostati v splošno sprejetih vzorcih, da ne smemo vznemirjati ljudi, da moramo narediti tako, da vsi razumemo. To je narobe. Ko delam film, ne vem, kdo bo moj gledalec. Kdo bo plačal 12 ali 15 evrov za vstopnico. V preteklosti je bilo več volje po eksperimentiranju in bil je pogum za padce in neuspehe. Če se danes nekemu ustvarjalcu pripeti tržni ali umetniški spodrsljaj, mu nihče več ne da naslednje priložnosti, zato igramo varno igro. Skušamo doseči neko določeno raven. A ne previsoko. Takšno, da nikogar ne boli, da vsi mirno plačajo tistih dvanajst evrov in iz kinodvorane pridejo zmerno zadovoljni. Je beseda, ki me vsakič, ko jo slišim, razbesni. In to je beseda 'lušten'. 'Film je lušten'. Hvala, res.”

Kinematografija, meni Vili Hermann, je malce zgrešila pot in se razvija v nekoliko napačno smer: “Ko v muzeju ali galeriji vidim sodobno likovno delo, abstraktno sliko ali inštalacijo, ga ne razumem. A čez tri tedne se spomnim odtenka barve, geste ali oblike. Delo se vrne k meni. In vem, da ni treba, da razumem ustvarjalca. Film pa naj bi se spustil na raven, ki bi bila dosegljiva tudi osemletnemu otroku. Ne. Treba je iskati dialog z občinstvom, ne pa ga bombardirati s specialnimi efekti in banalnimi sporočili, ki zgolj potrjujejo njegova prepričanja. Film naj bi bil vsaj malo več kot to.”

VESNA HUMAR

Hermann na daljnem Vzhodu, med snemanjem dokumentarnega filma o znamenitem nemškem fotografu Gottardu Schuchu.