Francesco De Gregori je obiskal tudi Pordenone
Po tolikih gledališčih, po kopanju v rdečem žametu, čutim potrebo po bolj neurejeni dimenziji. Želim na tista prizorišča, kamor prihaja najbolj živa glasba, kjer je posebno občinstvo. Neudomačeno.
Tako je rimski kantavtor Francesco De Gregori zatrdil po zadnji turneji, na kateri je s soborcem Luciom Dallo obredel sprva odprta prizorišča in nato še gledališča. Z novo turnejo Pubs&Clubs si je željo izpolnil in minuli petek obiskal tudi klub Deposito Giordani v Pordenonu.
A najbolj neudomačeno je v Pordenonu zvenela njegova glasba. 60-letnik s štiridesetletno glasbeno potjo, ki ga je pripeljala na olimp najpriljubljenejših italijanskih kantavtorjev, je svoje uspešnice v družbi izvrstnih glasbenikov povečini nekoliko nabrusil, zvočno izostril in jih odel predvsem v nekakšno folk-country pregrinjalo, izpod katerega so le redke pokukale takšne, kot jih najdemo na ploščah.
Začel je tako, kot bi marsikdo svoj koncert najbrž sklenil, z eno največjih uspešnic Generale. Ne zato da bi razbil led, tega namreč ni bilo - občinstvo ga je z vzklikiCiao, France! Vai principe! pozdravilo kot kakega starega prijatelja -, temveč morda, da bi pokazal, kako je lahko Generale le prva med enakimi. Uspešnica pač. In teh “enakih” je bilo kar nekaj, ki jih kajpak ni mogel zaigrati, ne da bi se večkrat poklonil enemu svojih glavnih vzornikov - Bobu Dylanu. Ne z besedami, z glasbo. Najočitneje kajpada v Finestre rotte(Razbita okna), ki jo je napisal kar na glasbo Dylanove The Levee's Gonna Break, a tudi s posameznimi glasbenimi citati, kakršen je bil uvod v Buonanotte Fiorellino, neposredno iztrgan iz Rainy Day Women #12 & 35, ki ga na originalni verziji italijanske uspešnice ne najdemo. In tudi ena zadnjih na koncertu Compagni di viaggio, ki je podobno kot ostale na koncertu zaživela v bolj divji različici, je še veliko intenzivnejše kot na studijskem posnetku priklicevala znan napev iz Dylanove Like a Rolling Stone ... A vse našteto so opazili le pikolovci. Taisti, ki so ob posebnem De Gregorijevem poklonu Furlaniji, skladbi Stelutis Alpinis, zamahnili z roko, češ Bob teh hommagov občinstvu več ne razdaja. De Gregori pa se je celo opravičil, ker je skladbo, ki je v teh krajih doma, iz furlanščine prevedel v italijanščino: “Pri prevodu se vedno nekaj izgubi. Tudi Božanska komedija je pri prevodu v norveščino kaj izgubila.”
Pevec se je tokrat večinoma bratil z akustično kitaro, se zgledno spremljal tudi z orglicami, se nekajkrat sedel za klaviature ter se kdaj pa kdaj sprehodil po majhnem odru, kjer so tesni sodelavci, bobnar Stefano Parenti, klaviaturist Alessandro Arianti, kitaristi Alessandro Valle, Lucio Bardi in Paolo Giovenchi, basist in “kapobanda” Guido Guglielminetti ter violinistka in spremljevalna pevka Elena Cirillo, postali še tesnejši, se sporazumevali z očmi in družno uživali ob toplih odzivih občinstva.
V teh časih sta še posebej ostro zarezali družbenokritični Viva l' Italia in Tempo Reale, ki pravi: “V sobanah moči sedi oblast za mizo z anarhijo, medtem ko se topi portret resnice in gre barva stran. In občinstvo upa, da bo vse spet tako, kot je bilo, da gre le za stvar tehnologije. In svoboda pred očmi bratstva z žebljem trpinči demokracijo.” Da te besede težko padejo, ve tudi njihov mojstrski oče, ki je koncertno kemijo takoj na novo zamešal: “Po tej kruti pesmi sledi nekaj sladkega.” In zapel nežno La casa, ki ji je sledila krasna Titanic, ki je sledila osupljiva Alice, ki ji je sledila že omenjena, nostalgična Buonanotte fiorellino, ki ji je sledil biser: La donna cannone. On za klavirjem, ona, Elena Cirillo, na violini, s katero je ostrejše kitarske rife gladila domala ves koncert. Bila je edina skladba, ob kateri so kitare onemele.
Zgodbe posameznikov in zgodbe o družbi so se izmenjavale skozi 24 skladb, zloženih v dobri dve uri nastopa z vmesnim premorom, ko so si od prižemanja k drugemu razbolele roke številnih parov nekoliko oddahnile.
Epilog je pripadel presenetljivi bluesovski reinterpretaciji nekdanje klasike Fausta LealijaA chi, ki se je v novi inačici otresla patosa in pridobila nesluteno igrivost. Ta je okužila glasbenike in poslušalce - kakih devetsto se jih je nagnetlo v pordenoski klub. Sledil je le še: “Upam, da se kmalu vidimo. Lahko noč.” In ovacije, glasne prošnje po “še”. A tokrat, fiorellini, je bil kruto-sladek “buonanotte” dokončen.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
