(INTERVJU) Franci Matoz: “V policiji še vedno vlada ​močna ​zavest o poslanstvu”

Kako se je spremenil vaš pogled na policijo danes, ko nastopate v povsem drugačni vlogi kot pred leti?

“Moram reči, da je stanje v policiji - če govorimo samo o policiji kot organu v sestavi ministrstva - bistveno drugačno kot leta 1984, ko sem bil še sam policist. Drugačno je tako glede kariernega sistema in popolnjenosti policijskih postaj kot glede organiziranosti. Razlike so precejšnje.”

Ste o kateri od zadev, povezanih s policijo in njeno organiziranostjo, zdaj, ko imate več informacij in poznate tudi njen notranji ustroj, spremenili mnenje?

“Že pred nastopom funkcije sem vedel, da stanje ni dobro, predvsem glede kadrovske popolnjenosti, opremljenosti policije in stanja nepremičnin. Ko sem se z razmerami podrobneje seznanil, pa sem ugotovil, da so še slabše, kot sem pričakoval.”

Torej je od zunaj videti bolje, kot je v resnici?

“Policisti se kljub kadrovski podhranjenosti, težavam in pomanjkljivi opremljenosti še vedno trudijo in zagotavljajo visoko stopnjo varnosti. Če greva h konkretnim primerom: Policijska postaja Izola je nekoč imela 35 ali 40 policistov, danes jih je, mislim, okoli deset. Z natančnimi številkami ne bi preveč operiral, ker vsi podatki niso javni, toda ponoči, denimo, ni dežurstva. Veliko policijskih postaj je nočno dežurstvo že ukinilo, ker preprosto ni kadra.”

Glede na razpoložljive zmogljivosti imamo torej razmeroma dobre varnostne razmere?

“Tako je. V policiji še vedno vlada močna zavest o poslanstvu. Ko pride do izrednih razmer, denimo ob primeru oboroženega storilca v Novem mestu, se aktivirajo policisti iz različnih policijskih uprav. Takrat ne gledajo, ali delajo 12, 14 ali 24 ur, ampak svoje delo opravijo.”

Edini motiv: poskusiti nekaj spremeniti

Za vami je dolga in uspešna odvetniška kariera. Kaj vas je spodbudilo k vstopu v politiko in prevzem ministrske funkcije oziroma kaj menite, da lahko kot minister dosežete, česar kot odvetnik ali pravnik ne bi mogli?

“Odvetniško delo je seveda nekaj povsem drugega in ni neposredno povezano s tem resorjem. Kot sem že povedal, motiv ni bil finančne ali materialne narave. Po tolikih letih sem se, pod narekovaji, vrnil v policijo, čeprav je ta samo del ministrstva, ker želim poskusiti nekaj storiti, da bi se stanje izboljšalo. To je bil moj edini motiv: poskusiti nekaj spremeniti.”

Kot odvetnik ste zastopali interes posameznega klienta. Kot minister pa morate upoštevati mnenja številnih deležnikov. Je bil ta prehod za vas zahteven?

“Zame ta preskok ni bil zahteven. Nekaj izkušenj z vodenjem sistemov že imam. Gre predvsem za organizacijo in vodenje, ne zgolj za reševanje parcialnih problemov. Vlada je združila tri resorje - notranje zadeve, javno upravo in digitalno preobrazbo -, kar je poseben izziv. Policija je edini organ v sestavi, ki je za zdaj ostal nespremenjen. Takšna reorganizacija zahteva sposobne sodelavce, da bo ministrstvo na koncu vitkejše in učinkovitejše ter da bodo odgovornosti in naloge jasne.”

Se boste torej v prvem delu mandata največ ukvarjali prav z vzpostavitvijo delujočega ministrstva s tako širokim naborom pristojnosti?

“Ta proces mora biti precej krajši in bo končan do konca leta. Prva faza je že stekla: ministrstva so združena in uredba je bila sprejeta na vladi. Zdaj teče drugi korak, priprava notranje sistemizacije. Tako bomo lažje presodili, katere vsebine ali procese je mogoče izboljšati in katerih morda sploh ne potrebujemo.”

So na Primorskem kakšne posebnosti ali pa se tudi pri nas policija sooča z enakimi problemi kot drugod?

“Celotna Policijska uprava Koper se srečuje s številnimi problemi. Prvi je kadrovska podhranjenost; tisti, ki se spominjajo preteklega obdobja, vidijo, kako so se policijske postaje kadrovsko krčile. Drugi problem so nepremičnine oziroma pogoji, v katerih policisti delajo, tretji pa oprema in posebnosti dela primorske policije. Tudi v Ajdovščini je bil to velik problem.

Če se osredotočiva na ta del Primorske, je treba najprej reševati kadrovske zmogljivosti. Že na začetku mandata sem napovedal, da bomo kadrovsko problematiko v policiji reševali na več načinov. Eden glavnih ukrepov je ločen plačni steber oziroma ločen plačni sistem za policijo, s katerim bi zagotovili ustreznejše razmere in plačilo ter delo policista znova naredili privlačnejše.”

Je poklic policista še vedno privlačen s kariernega vidika?

“Veseli me, da je bil obisk predstavitve zadnjega vpisa v Višjo policijsko šolo v Tacnu, ki še vedno poteka za pridobitev šeste stopnje izobrazbe, večji kot običajno. Udeležilo se ga je nekaj več kot 400 ljudi. Pravkar sem dobil svež podatek, da je tudi vpis večji kot lani. V prvem roku se je prijavilo 160 ali 170 kandidatov, v drugem še približno 140, skupaj torej okoli 310. Po sprejemnih izpitih in selekciji pričakujemo, da bo v izobraževanje sprejeta nekaj več kot polovica. V zadnjih štirih letih je policijo zapustilo več kot 800 policistov.”

Kako napolniti kadrovski bazen?

Boste ta proces spodbudili tudi s sistemskimi ukrepi?

“Prejšnji teden sem podpisal predlog spremembe zakona o organiziranosti in delu v policiji. Spreminjamo zahtevano stopnjo izobrazbe in se s tako imenovanim projektom Mladi policist vračamo na peto stopnjo. Trdno sem prepričan, da je za policista na terenu oziroma vodjo patrulje dovolj peta stopnja izobrazbe, če ima druge potrebne kompetence, opravi ustrezna usposabljanja in strokovne tečaje. S tem bi povečali vpis in skrajšali šolanje. Program bi trajal približno osem mesecev, zdaj pa kandidat s peto stopnjo potrebuje še dve leti, da pridobi šesto stopnjo.”

Bo zgolj povečanje števila policistov dovolj?

“Tako bomo poskušali napolniti kadrovski bazen, vendar obstajajo tudi druge težave, denimo stanovanja in zagotavljanje ustreznih razmer za policiste. Največji izziv pa je ponovno dvigniti ugled policije, da bo poklic med ljudmi spet spoštovan. To lahko dosežemo le z zakonitim in strokovnim delom, dostopnostjo, boljšim komuniciranjem in večjo odprtostjo do javnosti. Ljudje morajo videti, da policija ni zaprt sistem, ampak je v njihovi službi. Zato želimo čim več informacij posredovati in jih zapirati le, kadar je to res nujno zaradi interesa preiskave.

Pomembna sta tudi ločen plačni in nov karierni sistem. Presenetilo me je, kako je sedanji karierni sistem policijo pripeljal do položaja, ko imamo, povedano karikirano, pet šefov in dva policista, pet šefov pa razmišlja, kako bosta ta dva delala. Sistem napredovanj je povzročil, da za najvišja delovna mesta ni interesa, saj lahko zaposleni na nižjih mestih s plačnimi napredovanji dosežejo skoraj enako plačo kot vodilni. Zato ni pravega motiva za prevzem večje odgovornosti.”

Razmerje med odgovornostjo in plačo je torej postalo povsem neprimerno. Katere napake so bile storjene v preteklosti, da smo prišli do tega? To se ni zgodilo čez noč.

“Prva napaka je bil plačni sistem, ki je razvrednotil delo policista in ga uvrstil v prenizke plačne razrede. Če bi policist danes začel delati s peto stopnjo izobrazbe, bi bil po obstoječem sistemu uvrščen v enajsti plačni razred, njegova osnovna plača pa bi znašala približno 1450 evrov bruto. Bil bi praktično na ravni minimalne plače ali celo pod njo, kar je nesprejemljivo. Prav zaradi prenizke uvrstitve so sindikati vztrajali pri šesti stopnji izobrazbe, ker je bilo le tako mogoče policiste v plačnem sistemu uvrstiti višje. S tem pa se je začel pojavljati kadrovski manko, saj je težko nekoga prepričati, naj se po peti stopnji še dve leti šola, da bo nato kot policist delal na terenu.”

Je to tudi razlog, da je na terenu vse manj policistov? Nekoč smo jih v mestih srečevali peš, na kolesih ali v patruljah, danes pa jih le redko vidimo, če ni dogodka, ki zahteva njihovo posredovanje.

“Ko sem bil sam v policiji, je bilo samoumevno, da so policisti opravljali tako imenovano opazovalno službo. Peš so se gibali po mestu, opazovali, komunicirali z ljudmi, vzpostavljali stike ter spoznavali prebivalce in okolje. Ko pa je na policijski postaji premalo ljudi in morate zagotoviti vsaj eno patruljo, ki rešuje prometne nesreče in druge dogodke, preprosto zmanjka kadra za peš patrulje. Danes se stanje večinoma krpa z avtomobilskimi patruljami. Ko sem bil leta 1992 komandir prometne policije v Kopru, nas je bilo 55, danes jih je, mislim, okoli 20. To je velika razlika.”

Varnost ni samoumevna

Osnova vaše reforme je torej koalicijska pogodba. Je ta glavno vodilo pri vodenju ministrstva?

“Tako je. Poleg policije naj bi ločene plačne stebre dobili še zdravstvo, socialno varstvo in izobraževanje, splošni plačni sistem pa bi ostal za administrativni del javne uprave. Veliko dela bo tudi z novo sistemizacijo ministrstva. Ukinili bomo procese, ki niso smiselni in ne prispevajo k boljši organizaciji, ampak zaposlene le dodatno birokratsko obremenjujejo. Tudi policija je, po domače povedano, preobremenjena s papirologijo.”

Policijska sindikata imata do vas kot ministra velika pričakovanja. Eden od njiju je, če se ne motim, še vedno v stavki. Kakšni so njuni odzivi na napovedane spremembe? Se z njima redno pogovarjate?

“Z obema policijskima sindikatoma sem na začetku opravil konstruktiven pogovor zunaj strogo pogajalskih okvirov. Predstavil sem jima svojo vizijo razvoja policije, cilje in načine, kako jih nameravam doseči. Sindikata sem prosil za razumevanje in za čas do konca leta, da lahko predstavim celoten paket. Pri tem imam podporo vlade in koalicijskih partnerjev.”

Kateri so ključni izzivi?

“Varnost, ki je danes dobra, ni samoumevna. Če jo želimo zagotavljati tudi v prihodnje, moramo več denarja nameniti za plače in opremo. Ko sem prevzel ministrstvo, sem se soočil s stanjem, v katerem je prejšnja vlada z rebalansom ministrstvu vzela 65 milijonov evrov, od tega približno 45 milijonov policiji. Zaradi tega so zastali postopki, povezani denimo z gradnjo nove policijske postaje v Ajdovščini, pa tudi nakupi opreme. Policisti in celo specialna enota nimajo dovolj orožja, primanjkuje vozil in druge opreme. Ko govoriva o Policijski upravi Koper: prostori na Ukmarjevem trgu so zanjo popolnoma neprimerni, prometna policija deluje v stari karavli, Policijska postaja Izola pa je v stari vili, ki bi potrebovala celovito obnovo. Takšno stanje ni značilno le za Koper, ampak za vso Slovenijo. Ko sem obiskal specialno enoto, sem videl, da so bili prostori skoraj enaki kot leta 1984, ko sem bil tam sam. Spremenile se niso niti ploščice.”

Kako boste pristopili k reševanju teh težav?

“To bo treba spremeniti. Z novimi pristopi, povezanimi tudi z javno upravo ter dekoncentracijo in decentralizacijo, želimo posamezne dele ministrstva razporediti po Sloveniji. Morda ne potrebujemo stavb na najdražjih lokacijah v središču Ljubljane, ampak operativno primernejše in cenejše prostore. V roku meseca ali meseca in pol želim vladi predstaviti osnutek, kako bi ministrstvo decentralizirali in reorganizirali. Upam, da bo vsaj del ministrstva dobil prostore v Kopru oziroma v slovenski Istri.

Pri koprski policijski upravi imamo več državnih nepremičnin: sedanje prostore uprave, nedokončane prostore pomorske policije, policijsko postajo Koper in druge objekte. Morda je skupna vrednost tega premoženja dovolj velika, da bi lahko zgradili novo stavbo in vse službe združili. Ni nujno, da bi bila v Kopru; lahko bi bila tudi na območju Izole. Razdalja med Koprom in Izolo je danes zanemarljiva.”

Kaj bo z avtocestno policijo?

“Avtocestno policijo ponovno vzpostavljamo. Tudi tu je glavni problem kadrovske narave, vendar projekt pripravljamo in upam, da ga bomo uvedli do konca leta. Z rebalansom poskušamo zagotoviti sredstva. Natančno organizacijo bom predstavil, ko bo projekt dokončan, osnovne rešitve pa so že pripravljene.”

“S korupcijo imamo problem”

Koliko ste bili kot notranji minister vključeni v pripravo predloga zakona o Skoku, posebnem preiskovalnem organu?

“S predlogom zakona sem se seznanil tako kot drugi ministri, saj smo ga obravnavali na vladi. Poznam ga s tega vidika.”

Je ustanovitev novega organa korak v pravo smer ali bi bilo bolj smiselno okrepiti obstoječe institucije, denimo NPU in Specializirano državno tožilstvo - ali pa je nov organ primernejši način za spopadanje s kompleksnim kriminalom?

“S korupcijo imamo problem. Tega nismo ugotovili šele mi, ampak se vprašanje vleče že več mandatov in skozi več vlad. Očitno obstoječi sistem ne deluje dovolj dobro. Razloge poznam tudi iz odvetniške prakse.

NPU in Specializirano državno tožilstvo sta zaradi narave dela močno obremenjena s preiskavami hudodelskih združb, tihotapljenjem čez državno mejo, organiziranim kriminalom ter prometom s prepovedanimi drogami. Ko potekajo veliki postopki, denimo proti Kavaškemu klanu in podobnim združbam, so strukture NPU in kriminalistične policije zelo obremenjene, zato pogosto zmanjka kadrov za sistematičen boj proti korupciji.”

Je to edina možnost?

“Vedno sta dve možnosti: v okviru NPU in Specializiranega državnega tožilstva vzpostavite manjšo enoto, ki se ukvarja izključno s korupcijo, ali pa preoblikujete obstoječo strukturo in ustanovite Skok, kot predvideva zakon. Po mojem je predlog v vsakem primeru korak naprej. Rezultate bo treba spremljati in model po potrebi prilagajati.”

Ko govoriva o rezultatih: kako ocenjujete posledice tako imenovanega Šutarjevega zakona? Se je problematika, ki naj bi jo zakon reševal, izboljšala, ostala enaka ali poslabšala?

“Ljudje zakona ne sprejmejo za svojega, če ni pripravljen s širšim soglasjem in če ne naslavlja problemov, ki jih dejansko občutijo.”

Ste lahko bolj konkretni?

“Ni vseeno, če na primer pripadnik romske skupnosti kmetu ukrade drva, mi pa rečemo, da to ni nič hudega, ker gre za manjšo tatvino. Tudi tak človek se počuti ogroženega ter ima občutek, da sistem njegovega problema ne jemlje resno in ga ne zaščiti. Šutarjev zakon lahko prinaša pozitivne in negativne učinke. Njegovo bistvo so bila nekatera varnostna območja, nekaj dodatnih pooblastil ter predvsem prekvalifikacija manjših kaznivih dejanj, kot so tatvine, v prekrške. Statistično je zato zelo naraslo število prekrškov, število kaznivih dejanj pa se je zmanjšalo. Toda zaradi postopkov presoje ustavnosti, omejitev pri posegih v socialne prejemke, izterjavi glob in podobnem se je izvrševanje pri najbolj problematičnih kršiteljih deloma ustavilo. Prvi šok zakona je minil. Nato smo znova videli povoženega policista, napade in streljanje.”

Se obeta sprememba pristopa pri obravnavi romske problematike?

“Romska problematika je zelo široka in ni odvisna samo od mojega resorja. Obiskal sem novomeškega župana Gregorja Macedonija in se osebno seznanjam z razmerami. Izvedena je bila prva rušitev nedovoljene gradnje, pri kateri je policija zagotavljala le asistenco. Pojavljajo se pomisleki, ali je bilo vse izvedeno pravilno, vendar je treba ljudem pokazati temeljno sporočilo Šutarjevega zakona: zakon velja za vse.”

Pri romski problematiki policija praviloma nastopi šele, ko vse drugo odpove.

“Tako je. Mi gasimo požar, to ni primarna naloga policije. Toda ko ga gasimo, moramo pokazati, da smo učinkoviti. Ne sme se zgoditi, da nekdo policista udari s predmetom po glavi, ga podre na tla ali napade, policija pa ne bi bila sposobna hitro, strokovno in jasno opraviti svojega dela.”

Ali lahko javnost zaupa policiji, če ta ne more pred nasiljem zaščititi niti lastnih pripadnikov?

“Na tem področju delamo z dodatnimi usposabljanji in enotami. Že se kažejo učinki. Ko moramo opraviti varnostno nalogo, jo moramo izvesti strokovno in profesionalno, ne glede na to, kdo je na drugi strani. Policisti se ne smejo ustrašiti, čeprav so prejemali tudi grožnje, denimo grožnje njihovim družinam. To dobro poznam predvsem iz razmer v Novem mestu.”

V vodenje policije se ne vmešava

Ob vašem imenovanju so bili pomisleki opozicije usmerjeni predvsem v dejstvo, da ste bili odvetnik predsednika vlade, ne pa v vaše kompetence ali strokovnost. Kako odgovarjate na te pomisleke?

“V preteklosti sta bila notranja ministra tudi odvetnika Mirko Bandelj in Vesna Györkös Žnidar, zato to ni nič neobičajnega. Policija je organ v sestavi ministrstva, naloge in pristojnosti ministra pa so v zakonu jasno določene. Minister se ne vmešava v konkretne policijske postopke in zadeve, prav tako se vanje ne vmešava vlada. Sam se niti ne morem niti nočem vmešavati.”

Tudi prejšnji vladi so očitali menjave v policiji in imenovanje vodstva, veliko je bilo govora o komunikaciji med takratnim premierjem in notranjo ministrico, tudi o sporočilih SMS. Kje je po vašem meja med usmeritvami predsednika vlade ministru, ki mu je politično podrejen, in poseganjem v delo ministrstva?

“Predsednik vlade se v delo ministrstva ne vmešava in za to ni potrebe, če ima ministra, ki mu zaupa. Če bi se moral predsednik vlade vmešavati v delo ministra, bi bilo pravilneje, da ga zamenja. Vlada mora temeljiti na zaupanju, hkrati pa sprejema politiko in smernice. Zame je koalicijska pogodba kot neke vrste ustava; v njej so cilji, ki jih moramo uresničiti, zapisani precej konkretno.”

Koliko kot minister posegate v samo delo policije?

“V vodenje policije se ne vmešavam. Doslej je bil imenovan samo vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije, drugih menjav ni bilo. Darko Muženič, ki je vodil Nacionalni preiskovalni urad, je sam zaprosil za premestitev na drugo delovno mesto. O morebitnih drugih menjavah bo odločal generalni direktor policije, ki ima to pristojnost, jaz pa je nimam.

Imam pa pristojnost, da generalnemu direktorju nalagam, naj se policija hitro, jasno in glasno odziva na varnostne incidente, probleme in afere, o katerih javnost pričakuje odgovor. Če mediji poročajo o domnevnih nepravilnostih in preplačilih na Darsu, ugotovitve pa navaja tudi Državna revizijska komisija, se mora policija odzvati in povedati, da je začela aktivnosti. Ne more biti dve leti tiho, nato pa sporočiti, da zadevo že ves čas preiskuje.”

Kaj še kot minister pričakujete od policije?

“Če živite ob človeku, ki ponavlja kazniva dejanja, in ga prijavite, pričakujete, da se bo policija v razumnem času oglasila pri njem in preverila vaše navedbe. To od policije zahtevam. Če bom ocenil, da policija ni pravilno vodena, lahko vladi predlagam zamenjavo generalnega direktorja policije. To je moj vzvod. Sicer pa bom dajal jasne in konkretne usmeritve ter zahteval poročila, kadar ima zadeva velik javni odmev. Spreminjamo tudi odnos do informacij javnega značaja, da bomo bolj odprti in ne bomo vsega avtomatično zapirali. Ljudje javno upravo, policijo in druge javne službe merijo po učinku in po storitvah.”

Sosedi morata spoštovati Schengen

Slovenija je ukinila nadzor na meji s Hrvaško, Italija in Avstrija pa ga še izvajata. Ali potekajo pogovori, da bi ga ukinili?

“Odločitev o ukinitvi nadzora je neposredno povezana z življenjem prebivalcev. Sprejeli smo jo takoj ob začetku mandata, ker nadzor na notranji meji ni imel pravega učinka, povzročal pa je nepotrebne kolone in zastoje, zlasti v turistični sezoni. Policiste smo raje preusmerili v izravnalne ukrepe na tako imenovani zeleni meji, na točke, kjer zaznavamo nezakonite migracije, in s tem sprostili promet. Obiskal sem hrvaškega notranjega ministra, 22. septembra pa je predvideno trilateralno srečanje z italijanskim in hrvaškim notranjim ministrom, ki ga organizira italijanska stran. Evropske institucije morajo zagotoviti, da bosta Italija in Avstrija Schengen spoštovali tako, kot je zastavljen. Žal so takšne odločitve pogosto odvisne od notranje politike posamezne države.”

Kako učinkovit je bil nadzor pri preprečevanju nedovoljenih oziroma nezakonitih migracij na nekdanjih mejnih prehodih, s katerih ste umaknili nadzor?

“Ni bil učinkovit, bil je nesmiseln. Zaznali so sicer nekatere prekrške in pretečene dokumente, vendar to niso bile nezakonite migracije, ki bi jih želeli zajeziti. Večji problem so organizirane tihotapske združbe. Obiskal sem Srbijo in naše policiste, razporejene v okviru Frontexa na zunanji meji Evropske unije. Srečujejo se z organiziranimi kriminalnimi združbami, ki so oborožene in vedno bolje organizirane za tihotapljenje nezakonitih migrantov.”

To je bistveno večji varnostni izziv, kot smo jih vajeni na naših državnih mejah.

“Tako je, veliko večji. Evropa je spremenila pogled na migracije, sprejet je bil pakt o migracijah in azilu, postopki pa so krajši. Z italijanskim in hrvaškim ministrom bomo govorili tudi o ponovni vzpostavitvi trilateralnih patrulj treh držav na meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Mešane patrulje s Hrvaško še imamo.”

Ali še drži, da je Slovenija za migrante predvsem tranzitna država?

“Tako je, vendar mora država obravnavati vsakega, ki zaprosi za azil oziroma mednarodno zaščito, in mu zagotoviti pripadajoče pravice. Postopki morajo biti hitri, da ljudje v azilnem domu ne ostajajo tri, štiri ali pet let in da država ves ta čas ne krije vseh stroškov. Mednarodna zaščita mora obstajati za ljudi, ki so dejansko preganjani. Ni mogoče, da bi dva tisoč državljanov Maroka uveljavljalo zaščito z enakim pojasnilom, denimo da naj bi bili preganjani zaradi spolne usmerjenosti. Vsi vemo, da gre lahko za zlorabo sistema. O utemeljenosti na koncu odločijo pristojni organi in sodišče, bistveno pa je, da so postopki hitri.”

Je pri tem ključen učinkovitejši postopek odločanja oziroma reševanja vlog? Ali pri tem sodelujete z drugimi državami?

“Tako je. S paktom o migracijah in azilu ter sistemom Eurodac uporabljamo prstne odtise in drugo biometrijo, zato imamo nad migracijami boljši nadzor. Lažje ugotovimo, ali je nekdo uporabljal ponarejene dokumente, bil prej v Franciji ali Nemčiji ter tam storil kaznivo dejanje in nato prišel k nam z drugo identiteto.”

Uporaba umetne inteligence v upravni enoti

Napovedali ste reorganizacijo dela upravnih enot, vključno s popoldanskim delom. Načrtujete še kakšne ukrepe v zvezi z njihovim delom?

“Med prvimi ukrepi so bile nekatere zamenjave načelnikov upravnih enot in rotacije. Koalicijska pogodba predvideva rotacije uradnikov na višjih položajih, da nekdo ne bi bil 20 let na istem mestu. To niso nujno zamenjave, ampak premestitve. Rotiral sem tri načelnike upravnih enot; poznate primer Kopra, od koder je načelnica odšla v Izolo, v Koper pa je prišla druga načelnica.”

Ste pri menjavah in rotacijah zasledovali kakšne posebne kriterije?

“Nekatere načelnike sem zamenjal izključno na podlagi vsebinskih pogovorov, lastne ocene njihovih vodstvenih kompetenc in podatkov o nerešenih zadevah. Pomemben je bil tudi razgovor z vsakim novim načelnikom o tem, kako namerava te zadeve rešiti.”

Z vhoda upravnih enot ste umaknili varnostnike. Zakaj?

“Med ukrepi je tudi umik varnostnikov z vhodov upravnih enot, kjer niso potrebni. To me je zmotilo tudi v Kopru. Varnostnik je lahko prisoten in se giblje po stavbi, da je na voljo ob težavah, ne smemo pa upravne enote spremeniti v bunkerje, kjer vsakogar legitimirajo, ljudje čakajo v vrsti in so deležni neprimernega odnosa. Javna uprava mora biti prijazna ljudem.

Prav na Primorskem pripravljamo tudi prvi testni projekt uporabe umetne inteligence v upravni enoti.”

Kaj naj bi počela?

“Prvi korak bi bil, da bi se ljudem oglasila namesto telefonskega odzivnika.”

Ali se bo klicatelj lahko z njo pogovarjal?

“Tako je. Sistem bi znal komunicirati v desetih jezikih in dajati informacije. Z davčno številko ali številko zadeve bi lahko dobili podatek, v kateri fazi je postopek. Na elektronski naslov bi vam lahko poslal obrazec ali drugo gradivo in vam pomagal pri izpolnjevanju. Človek bi lahko poklical od doma, sedel za računalnik in dobil pomoč, kar bi bilo posebej koristno za starejše.”

Kaj pa koraki v smeri digitalizacije?

“Želim si, da bi do prihodnjega leta vzpostavili tudi evropsko digitalno denarnico. Projekt že zamuja; prehodno obdobje bi se moralo končati leta 2025, vendar prejšnja vlada ni zagotovila približno milijona evrov, s katerim bi ljudem brezplačno zamenjali osebne izkaznice. Če tega ne storimo, bi jih menjali šele, ko jim poteče veljavnost. Namesto različnih potrdil, kot sta SIGEN-CA in Halcom, bi imeli vse v enem dokumentu. Sistem želimo razširiti še na plačevanje upravnih taks in vzpostaviti enoten portal. Z elektronskim vročanjem bi lahko prihranili približno deset milijonov evrov na leto, ker bi se izognili delu poštnih pošiljk. Želim si tudi avtomatov po vzoru točk VEM, ki bi bili glasovno vodeni in uporabni za starejše.”

Koliko so v načrtovane spremembe vključeni načelniki upravnih enot?

“Znova se sem sestal z načelniki upravnih enot ter predstavniki ministrstva za okolje in prostor. Razložil sem jim, da je treba pospešiti izdajo gradbenih dovoljenj, saj je to poleg zadev s področja tujcev eno najbolj problematičnih področij. Podal sem konkretne usmeritve.”

Kaj upočasnjuje digitalizacijo javne uprave?

“V preteklosti smo digitalizacijo razumeli napačno, tako v javni upravi kot v policiji. Fizični proces smo samo preslikali v elektronsko obliko in mislili, da je s tem digitaliziran. Zaradi tega so bili procesi pogosto še za 20 ali 30 odstotkov upočasnjeni, zaposlenim pa je bilo s tem naloženega še več dela.”

Lahko to našim bralcem ponazorite na konkretnem primeru?

“Tipičen primer je projekt eGraditev, v katerega je bilo vloženih približno sedem milijonov evrov. Projektant dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja upravni enoti pošlje elektronsko, vendar zaposleni gradivo še vedno natisnejo, ga na papirju pregledajo in popravijo, nato pa ga znova skenirajo in vrnejo v sistem. Ker nimajo dovolj velikih monitorjev, na katerih bi lahko hkrati primerjali več načrtov, je delo celo počasnejše kot prej. To ni prava digitalizacija. Prava digitalizacija in uporaba umetne inteligence bi pomenili, da sistem vlogo pregleda, ugotovi, kaj manjka, in v 15 minutah pripravi zahtevo za dopolnitev. Tudi pri drugih preprostih postopkih je marsikaj mogoče avtomatizirati, kadar so razmerja jasna in enostavna.”

Kaj pa racionalizacija samih postopkov?

“Pri tujcih pripravljamo spremembo zakona, ki je zaradi strožjih pogojev za združevanje družin dvignila precej prahu. Hkrati pa želimo odpraviti podvajanje postopkov. Ko bo tujec enkrat dobil enotno dovoljenje za delo in prebivanje, se ob menjavi delodajalca ali podaljšanju dovoljenja ne bo več vračal na upravno enoto, ampak bo zadevo urejal na Zavodu za zaposlovanje. Danes zavod dokumentacijo pošilja upravni enoti, ta pa znova preverja iste podatke. To pomeni dvojno delo.”

Nič več brezplačnih tečajev slovenščine za tujce

Predlog omenjenega zakona predvideva ukinitev brezplačnih tečajev slovenščine. Ali to ne bo otežilo integracije tujcev v družbo?

“Ne gre za ukinitev, ampak za participacijo. Do zdaj je država v celoti krila tečaj in brezplačni izpit iz slovenskega jezika. Po predlogu bi bilo razmerje 60:40. Posameznik bi torej plačal 40 odstotkov tečaja in izpita. Morda bo to zvenelo nekoliko poenostavljeno, vendar ljudje tistega, kar je povsem brezplačno, pogosto ne cenijo dovolj. Če moraš izpit na fakulteti vsaj delno plačati sam, se boš nanj praviloma bolje pripravil in ga skušal opraviti.”

Kolikšen je to strošek za tujce?

“Ta participacija ni velika. Govorimo o približno 100 do 200 evrih, odvisno od tečaja ali izpita in števila udeležencev v skupini. Država ne more vsega zagotavljati brezplačno. Pričakujem, da bo lastni prispevek ljudi spodbudil, da bodo priložnost za učenje slovenščine in vključevanje v družbo resnično izkoristili.”

Po čem si želite, da bi si ljudje zapomnili vaš mandat? Kaj je vaš osebni cilj kot ministra?

“Predvsem si ne želim, da bi si zapomnili mene, ampak spremembe. Da bodo na upravni enoti zadeve rešene hitreje in bodo storitve dostopnejše. Da se bo policist na prijavo odzval že naslednji dan, ob hujšem dogodku pa takoj. Da boste med sprehodom po Kopru ali Izoli, denimo po Pristaniški ali Čevljarski ulici, znova srečali policista, ki vas bo pozdravil, nagovoril in vprašal, ali ste ob tatvini ali ropu morda kaj videli.

Želim si, da bi si ljudje zapomnili, kaj se je spremenilo. Mene se jim ni treba spominjati, saj bom tako kot vsi drugi nekoč odšel v preteklost. Policisti pa naj se spomnijo, da se je njihov položaj izboljšal, da so lažje prišli do stanovanja ali subvencionirane najemnine in da je tudi na Primorskem dovolj policistov, ne samo na Štajerskem, od koder prihaja več kandidatov. Želim, da ljudje rečejo: res se je nekaj spremenilo. Tudi deset majhnih sprememb na dan lahko v mozaiku pomeni veliko.”

Ali menite, da javnost dobro pozna in razume delo policije?

“Želim si predvsem, da bi ljudje razumeli, da varnost ni samoumevna, da policijo potrebujemo in da ni odveč. Razumeti morajo tudi, da se policisti trudijo, in jih spoštovati. Nekoč je bilo tega spoštovanja več. Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje sami od sebe razumeli, zakaj morajo spoštovati policijo ali sodstvo. Sami moramo veliko storiti, da nas bo javnost razumela, sprejela in spoštovala. Če naredimo napako, jo moramo priznati in popraviti. Ko se je denimo pojavila informacija o najemu službenega avtomobila od podjetja s potencialno spornim lastnikom, sem razumel, da javnost od mene pričakuje odziv. Najem smo prekinili in vozilo vrnili prvi delovni dan.”

Torej ga ne uporabljate?

“Tako je, najem oziroma leasing je bil prekinjen. Zdaj uporabljam avtomobil letnik 2017, ki sem ga vozil že na začetku mandata. Dvakrat je že obstal na cesti - ne z menoj, ampak z varnostniki. Kljub temu razumem pričakovanja javnosti, tudi če je bilo pri najemu vse zakonito.”

Včasih to, da je nekaj zakonito, samo po sebi ni dovolj.

“Tako je. Upam, da bom s svojim odnosom v tem mandatu, ne glede na to, kako dolg bo, pokazal, da gledam na stvari drugače. Na ta položaj sem prišel zato, da nekaj naredim, in od njega nisem odvisen. Materialni vidik mi ne pomeni veliko, prav tako ne prepoznavnost ali družbeni položaj. Zaradi funkcije se ne počutim pomembnejšega, kvečjemu sem v osebnem življenju trikrat bolj omejen kot prej.”

Kako se to odraža v vašem vsakdanjem življenju?

“Ne morem se, denimo, več na hitro odpeljati čez mejo po 'špežo', saj moram zaradi varovanja odhod v tujino najaviti pet dni prej. Varovanju se v določenih okoliščinah ne moreš odreči. Funkcija življenje precej zaplete, vendar je to del odgovornosti, ki jo moraš sprejeti in se ji prilagoditi. Pomemben je tudi odnos do varnostnikov in policistov, ki so z menoj ves dan. Ko grem na kavo ali kosilo, poskrbim, da imajo tudi oni možnost normalno pojesti in si odpočiti. Ne gre za prijateljevanje, saj morajo profesionalne meje ostati jasne, ampak za človeški odnos. Sam vem, kako je, če si ves dan na terenu in nimaš časa za miren obrok.

Vodja mora biti zgled. Vendar mora takšen odnos priti iz človeka; ne moreš ga igrati, ker vsako pretvarjanje traja le nekaj časa. Na dolgi rok ne zdrži.” •