Francka, iztegni že ta sredinec!

Francka je tekla, iz sebe je stiskala zadnje atome moči, obnemogla se je zaganjala po klancu. Bila je skoraj tam. Še malo, Francka, samo še malo se potrudi in boš na vozu, ki pelje na romanje, o katerem si tako sanjala. A voz je neusmiljeno drdral svojo pot. “Ko je Francka opazila, kako je bila razdalja med njo in vozom zmerom večja, jo je obšel iznova strah, da bi pozabili nanjo in jo pustili zadaj (...) Zdelo se ji je, da premika noge kakor v sanjah in se ne more zganiti z mesta. Grlo se ji je začelo stiskati, in jokala je - toda brez solza, tiho in skoro mirno, kakor da bi tekel zraven nje nekdo drug in bi zamolklo in pritajeno jokal, ona pa bi samo poslušala.”

Ljudje na vozu so bili prešerne volje. “Nihče se ni ozrl: govorili so med sabo in se smejali in se niso spomnili nje.” Pa so jo naposled le opazili, ubogo Francko. “Pognala se je naprej in tekla hitro in lahko; vsa utrujenost jo je minila in solze so se posušile, kakor da bi jo kdo obrisal po licih s hladnim robcem.” A voz se kljub temu ni ustavil.“Teče kakor pes za vozom; stavim, če bi jo z bičem podil nazaj, da bi spet prišla za nami!” je slišala zbadljivke in posmehovanje. Voznik je gnal naprej. “Zakaj ne čakajo, ko so jo videli in klicali, da naj stopi gor? (...) Nočejo čakati! Vidijo, kako teče za njimi in vpije in joka, pa se smejejo (...) Nikoli jih ne doidem, si je mislila in zazdelo se ji je, da jih ne bo došla nikoli, če bi tekla do konca sveta in do konca življenja.” Krvavečih nog, zaprašenega obraza, obtolčeni od padcev ji je bilo, da bi “sedla v travo in umrla”. Dajmo Francka, samo še malo, še par prask, nekaj padcev, samo še malo tvoje bolečine in obupa potrebujemo, da nam bo srce zaigralo, pa te bomo morda počakali in potegnili na voz ... Ko je nazadnje obležala potolčena, obnemogla, do skrajnosti ponižana, izžeta in brez še zadnje trohice upanja, jo je hlapec dvignil na voz. Uspelo mi je. Muke niso bile zaman, na vozu sem, skupaj z drugimi, vendarle so se me usmilili. Svet je bil spet lep, vse ji je bilo poplačano: “Kakor da bi bila umrla, ko je ležala na kolenih in na obrazu in več slišala in ne videla ničesar, in kakor da bi se vozila zdaj proti svetim nebesom nebeškemu kraljestvu naproti ...”

Za božjo voljo, Francka! Pa kaj je narobe s tabo? Za prgišče sanj o nekem boljšem jutri, ki ti jih prodajajo drugi s svojimi pravili in pod njihovimi pogoji, si pripravljena pretrpeti vse in več, se potolči do bridkega konca, požreti vse krivice in ves posmeh in pristati na vse, kar ti prileti z voza v obraz, da bi le bila deležna ... česa? Trenutka usmiljenja? Luči na koncu tunela? Tistega nesrečnega romanja, ki ti bo vlilo novih moči in jalovega upanja, da je svet kljub temu lep in pravičen tudi zate, zato, da boš nato spet lahko dan za dnem tolkla bridko žalost in sklonjene glave prenašala vse bolj črno mizerijo?

Kaj pravzaprav pričakuješ, Francka? Da te najprej, korak za korakom, degradirajo, ti vzamejo vsakič malo, ravno dovolj, da ti ostane za preživetje ali pa še to ne, in te slednjič zabijejo do tal, slečejo do golega, ti odvzamejo še zadnjo trohico dostojanstva, da bi potem s tiho ponižnostjo sprejela tisto drobtinico, ki ti jo vržejo v blato? In ti bi se za povrh še zahvalila zanjo in obljubila večno zvestobo?

Nikoli ne boš dohitela tega voza, Francka, pa če boš tekla za njim do konca življenja, vedno bo pred teboj. Tako je namreč narejen ta voz, Francka. Da je vedno le korak pred tabo, tako blizu, da ga lahko dosežeš, če se le dovolj potrudiš, in hkrati tako daleč, da lahko tečeš do konca sveta za njim in boš vedno potolčena obstala nekje tam zadaj, pozabljena, izžeta. Nikoli namreč ni dovolj, Francka. Nanj te sem in tja potegnejo samo zato, da boš naslednjič tekla za njim še bolj prestrašena in poniž(a)na, da se boš še bolj trudila za še manj, da bo drobtinica vse manjša in ti še bolj hvaležna zanjo ... Dokler se ne boš zgrudila.

Za božjo voljo, Francka, imej vsaj malo samospoštovanja. Iztegni že enkrat ta sredinec!

MITJA MARUSSIG