Fructalova zgodba je zgodba o predanosti ljudi
Marsikateremu Ajdovcu je bilo težko pri srcu, ko se je razvedelo, da bo Fructal, enega od paradnih konjev tukajšnjega gospodarstva, kupilo srbsko družinsko podjetje Nectar iz Bačke Palanke. Za raznovrstno paleto Fructalovih izdelkov stojijo leta stalnega razvoja, iskanja novosti ter predano delo številnih generacij Ajdovcev in okoličanov. Zato jim ni vseeno, kaj bo v krošnjo ajdovske jablane prinesel veter s panonskih ravnic.
“Veste, to je za nas zelo emocionalna reč, tam živimo, delamo ...” je ob novici, da bo ajdovski Fructal kupilo srbsko družinsko podjetje Nectar iz Bačke Palanke, z dobršno mero negotovosti in zaskrbljenosti na tiskovni konferenci v imenu 370 zaposlenih izjavila Olga Trošt, predsednica sveta delavcev v Fructalu. To je bilo tri dni pred podpisom pisma o nameri med občino Ajdovščina in vodstvom podjetja Nectar z zavezami za ohranitev proizvodnje v Ajdovščini in v Kamniku, za ohranitev in povečanje števila delovnih mest, nadaljnjega razvoja in povečanja konkurenčnosti podjetja in podpore ter razvoja lokalnega kmetijstva. Kljub izrečenim obljubam je bilo minule dneve med Ajdovci ob tej odločitvi čutiti dobršno mero zadržanosti, razočaranja in zaskrbljenosti. Na drugi strani je bilo slišati tudi komentarje, da slabše, kot je bilo “pod pivovarji”, ne more biti.
Kljub vsemu ostaja tudi optimizem
Ob spremembah v družbi, ki je v svojih najboljših časih v vseh obratih zaposlovala celo 1500 delavcev, niso ostali mirni niti nekdanji fructalovci. Ti so s svojim znanjem, delom in pripadnostjo skozi desetletja pisali zgodbo podjetja, ki se je s svojimi izdelki uvrščalo v vrh svetovne kakovosti. Andrejka Lipovž, tehnologinja, vodja razvoja, naložb in proizvodnje ter “mama” Frutabele, ki je iz Fructala odšla pred petimi leti, je pozorno spremljala dogajanje. “Zavedala sem se, da bo Pivovarna Laško prej ali slej odprodala Fructal, ker te lastnine ni znala upravljati, niti se ni potrudila. Vseeno sem bolj kot verjela upala, da bo morebiti županu le uspelo izpeljati model socialnega podjetništva. Zgleda, da so njegovi sogovorniki držali figo v žepu, in tudi jaz nisem pričakovala, da bo uprava Laškega dala županu roko. Vsekakor bi mi bilo hudo, ne glede na to, kdo bi kupil Fructal, Italijan, Avstrijec ali Srb. Za nobenega ne vemo, kako bi upravljal blagovne znamke, Fructal. Pričakujem in hočem verjeti, da so Nectarjeve obljube resne. Moja ocena je, da je bil Nectarjev cilj osvojitev tehnologij, ki jih sam nima, in pridobitev trga za srbske sadne polproizvode. Verjamem, da se bodo blagovne znamke uspešno razvijale. Novi lastnik obsega prodaje in proizvodnje ne bo meril v hektolitrih piva.” ocenjuje Lipovževa, ki ohranja kanček optimizma. “Vsekakor je razveseljivo, ko slišimo, da pozna blagovne znamke, jih ceni, pozna njihovo vrednost. Kakšno strategijo bo imel s posameznimi blagovnimi znamkami, bo pokazal čas, ampak slabše kot zdaj s Pivovarno Laško skoraj ne more biti. Sicer so podpisali pismo o nameri, da naj se ohrani obstoječe število delavcev, ampak za tako širok nabor blagovnih znamk bi bilo treba povečati obseg prodaje, posledično tudi obseg proizvodnje in seveda potem tudi število zaposlenih. V Fructalu je še vedno veliko ljudi, ki obvladajo tehnologijo in trženje in bodo tudi z novim lastnikom znali uspešno delati. Fructal ima tako tehnično kot marketinško znanje.” pravi Lipovževa, ki je leta 1986 sodelovala pri vzpostavljanju proizvodnje predelave sadja v kaše v Irigu v Vojvodini, blizu Bačke Palanke, od koder prihaja tudi Nectar. Irig sicer ni več Fructalova last, a še vedno deluje, in kot pravi Lipovževa, je v preteklosti proizvajal tudi za Nectar.
Tudi Cvetana Rijavec, predsednica uprave družbe v najbolj prelomnih letih, ohranja optimizem. “O tem, kakšen lastnik bo Nectar, lahko ocenjujem samo teoretično in na osnovi tistega, kar sem prebrala v medijih. Vem, da je to resno družinsko podjetje z zavidljivo rastjo poslovanja in razvoja v panogi sokov in pijač. Čeprav je bil ustanovljen šele pred trinajstimi leti, ima dvakrat več prihodkov kot Fructal danes, je tržni vodja v Srbiji, boljši v Makedoniji, kljub temu da je Fructal tam lokalni proizvajalec. To kaže na jasno razvojno vizijo. V lastništvo vstopa tudi z lastnim denarjem in ne samo s krediti, kar je pozitivno. Ima lastno predelavo sadja, kar je bila dolga leta Fructalova prednost, saj je tako lahko zagotovil nadzor od sadovnjaka do soka in konstantno kakovost izdelkov. Podjetje prihaja iz države, ki še ni v EU, ima pa druge povezave, ki jih Slovenija nima, zato menim, da ima možnosti za razvoj obeh blagovnih znamk. Prepričana sem, da je odločitev Pivovarne Laško, da omogoči Fructalov razvoj s prodajo podjetja strateškemu partnerju, dobra. Rada bi poudarila, da je usoda podjetja v Ajdovščini tudi zelo odvisna od zaposlenih, kajti prihodnost je zagotovljena samo tistemu, ki zna delati bolje od drugih, ki vsak dan dokazuje svojo sposobnost v konkurenčni borbi na trgu, in ne z iskanjem zavetja v naročju države ali občine.” pravi Rijavčeva, ki zdaj vodi Ljubljanske mlekarne.
Zalomilo se je že pri Pivovarni Union
Svoje poglede imajo tudi v starejši generaciji, ki je že dočakala upokojitev. Naši sogovorniki vidijo ključni vir vseh težav v prevzemu Fructala s strani Pivovarne Union leta 2001. “Menim, da je bil Fructal zapravljen, ko je prišel pod Pivovarno Union. Pivovarji in sokaši nimajo skupne poti, interesov, ne tehnologij ne miselnosti. Zato se je zgodilo to, kar se je. Ko smo prodajali naše delnice, nismo imeli nobenih informacij. Tudi zadnja odločitev se mi ne zdi ne pravilna ne poštena. Kaj bo prinesla prihodnost, bomo videli.“ pravi fructalova upokojenka Olga Brecelj, agronomka, ki je v Fructal prišla leta 1964 in je dolga leta delala v razvoju, bila vodja razvoja in tudi vodja kontrole v proizvodnji.
“Menim, da takratno vodstvo ni naredilo dovolj, da bi Fructal ostal. Fructal je bil močnejši in bi lahko kupil Union in ne obratno. Mi smo več izvozili v enem tednu, kot Union v enem letu.” se spominja Miro Franderajh, ki je v Fructal prišel leta 1966 kot sezonski delavec, leto kasneje pa za stalno. Po 39 letih dela so ga pred štirimi leti, leto pred upokojitvijo, poslali na čakanje, tako kot še številne delavce v zadnjem obdobju. Frandenrajh ima še danes 120 Fructalovih delnic.
Tudi Jože Furlan, nekdanji delovodja in obratovodja, ki se je v Fructalu zaposlil leta 1971 kot štipendist, po končani srednji tehnični šoli za kemijo, trenutno še na čakanju, se spominja: “Rekli so nam, da se združujemo zaradi sinergije, ampak iz tiste sinergije ni bilo nič. Šlo je za odločitev politike. Tedaj smo bili mi tako močni, da bi lahko kupili Union. Po tistem so se vodilni menjavali kot po tekočem traku, vse več je bilo negotovosti. Kaj se bo izcimilo iz tega nakupa, bomo videli. Če ima novi lastnik vizijo, da bo Fructal strateško razvijal na dolgi rok, da bo imel potrpljenje, da ne bo tak kot naši tajkuni, potem vidim Fructal tudi v prihodnosti.”
Korenine so pognale jeseni 1945
Kakšno vizijo so imeli ljudje, ki so leta 1945, pet mesecev po koncu vojne vihre in tudi pet mesecev po ustanovitvi prve slovenske narodne vlade v Ajdovščini, v mestu ob Hublju postavili temelje današnjega Fructala, si lahko le mislimo. Pokrajinsko podjetje za izvoz in predelavo sadja je zraslo v opuščeni zgradbi nekdanje tekstilne tovarne, kjer se je pet delavcev začelo ukvarjati z žganjekuho. Prvi direktor podjetja je bil Dolenjec Jože Gačnik. Na voljo so imeli pretihotapljeni kotel iz Lipice, kotel iz Ljubljane in star nemški kotel za prekuhavanje oblek, rekli so mu “ušivec”, ker so bile obleke polne uši. Prav v tem ušivcu so skuhali prvi brinjevec, kmalu pa so dobili prvi večji parni kotel za kuhanje žganja, in iz njega so poleg brinjevca pritekli tudi likerji. Vse skupaj so polnili v 30-litrske steklene posode akumulatorjev. Podjetje se je v naslednjih letih večkrat preimenovalo, vsa leta pa raslo in se razvijalo, naložbe so si sledile. Fructal je ves čas sledil filozofiji “v sodelovanju z naravo” in veliko vlagal v izobraževanje.
V industrijsko proizvodnjo
Leta 1962 so se odločili, da iz obrtniškega načina dela preidejo na pravo industrijsko proizvodnjo. Fructal je tedaj postavil temelje svoji kakovosti in imenu in na tržišče poslal svojo najstarejšo blagovno znamko - “dvojni c”, ki je postala pravi hit s polnitvijo v vrečko na novi liniji doypack. To je bila tedaj prva takšna linija v Jugoslaviji.
Olga Brecelj se spominja: “Ko sem prišla, se je še montiralo meyerjevo linijo. Direktor Miro Oven me je poklical, mi dal tri nemške knjige Tehnologija sadja in zelenjave in mi rekel, naj preberem in preštudiram, potem pa se bomo pogovarjali naprej. Imeli smo najmanj štiri, pet nemških revij, mesečnikov, in smo stalno spremljali druge, bili smo na vseh sejmih po Evropi, spoznavali, opazovali, gledali in tudi “kradli” vzorce, da smo bili v koraku s časom in z razvojem. Ne za danes, za naprej. Jaz pravim, da mora direktor videti deset let naprej, ne pet. Dokler smo tako delali, smo bili v špici. Za sabo smo imeli Biotehniško fakulteto, zdravnike, Ruglja, Pokorna, Kalanovo, vse, ki so se ukvarjali s prehrano. Velike težave pa smo imeli z birokrati in s predpisi. Zato smo veliko časa porabili za to, da smo zadostili paragrafom in konkurenci. To je bilo neverjetno. Smo pa imeli v hiši ljudi, ki so bili fructalovci, domačini, ki smo dihali s podjetjem, in to je bil prvi pogoj, da smo uspeli. Če delaš za plačo ali za svoje ime, ne gre. “
Tudi Miro Franderajh se spominja hitrih sprememb. “Ko sem bil še otrok, so rekli, če ne boš priden v šoli, boš šel v destilacijo. Potem se je to spremenilo. Razvoj je bil viden iz dneva v dan, na vseh področjih. Fructal je imel tak imidž, da so se mu vsi klanjali. V Prištini, na stadionu, ko je igral Partizan, je bilo 7000 ljudi. 5000 jih je imelo v rokah naš 'dvojni c' v doypacku. Tudi odnos med zaposlenimi je bil odličen, živeli smo s Fructalom, delali tudi po štiri izmene. Plača je bila redna in v 39 letih ni niti enkrat zamudila.” pravi Franderajh, ki je začel v prometni službi, kasneje je bil vodja v ekspeditu, najdlje pa je delal na planiranju in organizaciji tedenske proizvodnje.
Iz malega je zraslo veliko
V začetku sedemdesetih je Fructal veljal za največjega proizvajalca sadnih sokov v Jugoslaviji. Fructalu so priključili ljubljansko podjetje Alko. V začetku sedemdesetih so zgradili hladilnico v obratu Frigos v bosanskem Čeliću, v Ajdovščini so kupili linijo za polnjenje sokov in pijač v embalažo hypa. Že znanim izdelkom so se leta 1974 pridružili sokovi za dojenčke pod blagovno znamko frutek, tem pa je leta 1982 sledila še otroška hrana frutek. V osemdesetih letih so kupili hladilnico v Irigu, na tržišče je prišla bibita, kupili so novo polnilno linijo Brik, ki je omogočila aseptično polnjenje hladnega soka. V začetku devetdesetih so tržišču ponudili sadne rezine.
“Zakaj je nastala frutabela? Konec osemdesetih let je takratni direktor Trampuž ob vedenju, da bo prišlo do razpada Jugoslavije in da bo Fructal izgubil trg, razvojnikom naročil, da naredimo proizvod, ki se ga bo z minimalnimi prevoznimi stroški lahko vozilo daleč in bo zahteval veliko zaposlenih v proizvodnji. To je frutabela. Vsa leta pa je ostala ob robu, saj je bilo treba število zaposlenih zmanjšati, tehnologija frutabele pa zahteva več zaposlenih kot tehnologije sokov in pijač.” pojasnjuje Lipovževa.
Od gospodarja do hlapca
Zapiranje trgov v devetdesetih je Fructal postavilo pred nove izzive, proizvodnja se je manjšala, število zaposlenih se je s 1500 zmanjšalo na 780. Leta 1996 je družba dobila status javne delniške družbe v lasti 7120 delničarjev. Leta 2000 so kupili podjetje v Makedoniji in uvedli novo tehnologijo za aseptično polnjenje pijač v plastenke z novo blagovno znamko in uspešnico fruc. Leto kasneje je postala večinska lastnica Fructala Pivovarna Union.
”Menim, da ni potrebno ponavljati, da je bila uprava Fructala proti temu prevzemu, iskali smo različne možnosti za obrambo pred prevzemom, našli smo tudi kupca, ki bi od države (SOD in KAD) odkupil približno 23-odstotni delež. Ta delež je bil ključen v zgodbi o prevzemu Fructala. Odločitev države je bila za Pivovarno Union, država in lokalna skupnost sta takrat ocenili, da je to dobro za Fructal, tedanji svet delavcev je prevzem podpiral do te mere, da so bodočega lastnika (še preden je bil prevzem končan) prosili, naj zamenja upravo in tako hitreje in laže prevzame podjetje. Uprava je takrat opozarjala, da prevzem za razvoj Fructala ni primeren in da napovedane sinergije ne bodo dosežene. Predvsem nas je motilo dejstvo, da nam bodoči lastnik ni predstavil jasne vizije razvoja Fructala. Nadaljnji razvoj dogodkov je žal potrdil naše takratne ocene,” še pravi Cvetana Rijavec.
Andrejka Lipovž dodaja: “Že kmalu po prihodu Uniona, bilo nas je čez 600 zaposlenih, so rekli, da moramo število zmanjšati na 350. Ni jih zanimalo, kako povečati obseg, kako pridobiti nove trge, ampak samo, kako zmanjšati število zaposlenih. Bili so že na poti, da frutek in frutabelo prodajo, pogovarjali so se z Nestlejem, pred šestimi, sedmimi leti. In če ne bi takratna uprava padla, bi verjetno do prodaje tudi prišlo, in frutka ne bi bilo več.” dodaja Lipovževa.
ALENKA TRATNIK
