Fructalova zgodba je zgodba o predanosti ljudi
Marsikateremu Ajdovcu je bilo težko pri srcu, ko se je razvedelo, da bo Fructal, enega od paradnih konjev tukajšnjega gospodarstva, kupilo srbsko družinsko podjetje Nectar iz Bačke Palanke. Za raznovrstno paleto Fructalovih izdelkov stojijo leta stalnega razvoja, iskanja novosti ter predano delo številnih generacij Ajdovcev in okoličanov. Zato jim ni vseeno, kaj bo v krošnjo ajdovske jablane prinesel veter s panonskih ravnic.
“Veste, to je za nas zelo emocionalna reč, tam živimo, delamo ...” je ob novici, da bo ajdovski Fructal kupilo srbsko družinsko podjetje Nectar iz Bačke Palanke, z dobršno mero negotovosti in zaskrbljenosti na tiskovni konferenci v imenu 370 zaposlenih izjavila Olga Trošt, predsednica sveta delavcev v Fructalu. To je bilo tri dni pred podpisom pisma o nameri med občino Ajdovščina in vodstvom podjetja Nectar z zavezami za ohranitev proizvodnje v Ajdovščini in v Kamniku, za ohranitev in povečanje števila delovnih mest, nadaljnjega razvoja in povečanja konkurenčnosti podjetja in podpore ter razvoja lokalnega kmetijstva. Kljub izrečenim obljubam je bilo minule dneve med Ajdovci ob tej odločitvi čutiti dobršno mero zadržanosti, razočaranja in zaskrbljenosti. Na drugi strani je bilo slišati tudi komentarje, da slabše, kot je bilo “pod pivovarji”, ne more biti.
Ob spremembah v družbi, ki je v svojih najboljših časih v vseh obratih zaposlovala celo 1500 delavcev, niso ostali mirni niti nekdanji fructalovci. Ti so s svojim znanjem, delom in pripadnostjo skozi desetletja pisali zgodbo podjetja, ki se je s svojimi izdelki uvrščalo v vrh svetovne kakovosti. Andrejka Lipovž, tehnologinja, vodja razvoja, naložb in proizvodnje ter “mama” Frutabele, ki je iz Fructala odšla pred petimi leti, je pozorno spremljala dogajanje. “Zavedala sem se, da bo Pivovarna Laško prej ali slej odprodala Fructal, ker te lastnine ni znala upravljati, niti se ni potrudila. Vseeno sem bolj kot verjela upala, da bo morebiti županu le uspelo izpeljati model socialnega podjetništva. Zgleda, da so njegovi sogovorniki držali figo v žepu, in tudi jaz nisem pričakovala, da bo uprava Laškega dala županu roko. Vsekakor bi mi bilo hudo, ne glede na to, kdo bi kupil Fructal, Italijan, Avstrijec ali Srb. Za nobenega ne vemo, kako bi upravljal blagovne znamke, Fructal. Pričakujem in hočem verjeti, da so Nectarjeve obljube resne. Moja ocena je, da je bil Nectarjev cilj osvojitev tehnologij, ki jih sam nima, in pridobitev trga za srbske sadne polproizvode. Verjamem, da se bodo blagovne znamke uspešno razvijale. Novi lastnik obsega prodaje in proizvodnje ne bo meril v hektolitrih piva.” ocenjuje Lipovževa, ki ohranja kanček optimizma. “Vsekakor je razveseljivo, ko slišimo, da pozna blagovne znamke, jih ceni, pozna njihovo vrednost. Kakšno strategijo bo imel s posameznimi blagovnimi znamkami, bo pokazal čas, ampak slabše kot zdaj s Pivovarno Laško skoraj ne more biti. Sicer so podpisali pismo o nameri, da naj se ohrani obstoječe število delavcev, ampak za tako širok nabor blagovnih znamk bi bilo treba povečati obseg prodaje, posledično tudi obseg proizvodnje in seveda potem tudi število zaposlenih. V Fructalu je še vedno veliko ljudi, ki obvladajo tehnologijo in trženje in bodo tudi z novim lastnikom znali uspešno delati. Fructal ima tako tehnično kot marketinško znanje.” pravi Lipovževa, ki je leta 1986 sodelovala pri vzpostavljanju proizvodnje predelave sadja v kaše v Irigu v Vojvodini, blizu Bačke Palanke, od koder prihaja tudi Nectar. Irig sicer ni več Fructalova last, a še vedno deluje, in kot pravi Lipovževa, je v preteklosti proizvajal tudi za Nectar.
ALENKA TRATNIK
Več o tem pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
