Gilberto Gil se bo k nam vrnil že avgusta

Svetovljan, ki ima bujne izkušnje z uporništvom, je ob koncu šestdesetih let soustvarjal gibanje Tropicália, ob predsedovanju Lule de Silve v letih 2003-2008 pa vodil kulturno ministrstvo. V zasedbi sta tokrat sodelovala tudi njegov sin Bem Gil in virtuozni violončelist Jaques Morelenbaum.

Sofisticirani petkov nastop se je v intimnem vzdušju ob bohotnem nizanju blagozvočnih akordov prehitro končal. Vsaj glede na gromki odziv avditorija, ki je podoživljal sleherno noto dvournega umetnikovega popotovanja skozi iskriv, skoraj polstoletni glasbeni opus.

69-letni prvak Músice Popular Brasileira mi je v dvigalu Cankarjevega doma uro pred koncertom zaupal, da se namerava vrniti na ljubljanske odre že letos avgusta. Takrat bo na turneji Fé na Festa poskočni forró poleg kitare narekovala harmonika.

> Brazilija ni le samba in nogomet, ampak tudi Manaus, favele, baião, candomblé, MPB, Tropicalia. Gospod Gil, kako bi zelo na kratko definirali “obraz Brazilije”?

“Brazilija je zelo raznolika dežela. Raznolikost je naravna poteza brazilske kulture in glasbe, saj je vpeta v DNK Brazilije. Brazilija je dežela, ki izhaja iz tujih ekspedicij Evropejcev, ki so prišli k nam in zasedli ozemlje, vzpostavili stik z lokalnimi indijanskimi prebivalci in kasneje pripeljali Afričane, da bi pomagali pri poljedelstvu in fizičnih opravilih. Zatem so sledile še migracije iz Azije in drugih delov Evrope. Brazilska glasba je rezultat te izvorne mešanice, ki je nekakšen stalni proces in smo ga vtkali v narodno zavest. Sodobna brazilska glasba sega po produkciji mešanice, vsrkavanju evropskih, ameriških, afriških in orientalskih elementov, ki se prepletajo. To je ukoreninjena narava brazilske glasbe, ki ji ostajamo zvesti še danes.”

> Ali lahko vaš zadnji album Fé na Festa razumemo kot nekakšen “gilovski” vodnik po poletnih festivalih v severovzhodni Braziliji? Je to vaš glasbeni Route 66, saj povezujete festivale v tej regiji?

“Seveda, tovrstna glasba je bila vzpostavljena kot potrošni produkt, ki je vzbujal pozornost poslušalcev v petdesetih letih. Takrat je Luiz Gonzaga, veliki glasbeni mojster, razširil svojo glasbo po vsej državi in ujel zanimanje ogromnega sektorja brazilske populacije, ne le na severovzhodu Brazilije, temveč vsepovsod. To je glasba, ki je bila vzpostavljena na nacionalni ravni in je reprezentativni element naše kulture že šest desetletij. Sam sem se rodil natanko tam, v samem epicentru tovrstne glasbe, natančneje v Catingasu v osrčju Bahie, kjer je bila kultura poletnih festivalov z ritmi forró nekaj povsem naravnega.” MATEJA ROT

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.