Giro je kolesarska dirka, ki je gradila Italijo

Kolesarstvo in formula ena nimata veliko skupnih točk, a videz neredko vara. V Italiji je športna hierarhija, še posebej v medijih, dokaj jasna. Resda znajo poudariti uspehe v odbojki, košarki ali vaterpolu in z žarometi osvetliti karizmatične ase v posameznih športih, kot je bil svoj čas Alberto Tomba ali pa v novejšem obdobju Valentino Rossi, a nogomet je po odmevnosti nesporno številka ena.

Formula ena in kolesarstvo pa imata v italijanski družbi prav poseben status. Prva zaradi ferrarija, drugo zaradi Gira. Oba sta italijanska in imata bogato tradicijo. Italijanski vozniki so za krmilom ferrarija le izjemoma imeli glavno vlogo, a vera v rdeče iz Maranella je na Apeninskem polotoku neomajna. Ferrari, ki v formuli ena nepretrgoma vztraja od njenih začetkov leta 1950, je najstarejša ekipa v kraljevskem razredu dirkaške družine. V hitro rastoči avtomobilski industriji je Ferrari simboliziral modernizacijo in tehnološki napredek Italije po drugi svetovni vojni.

Giro in Slovenci

Največ - pet - skupnih zmag so na Giru slavili Fausto Coppi, najbolj trofejni kolesar vseh časov, Belgijec Eddy Merckx, in Alfredo Binda. Italijan je leta 1927 na Giru dobil kar dvanajst etap. Največ, 42, jih ima sprinterski as Mario Cipollini, ki je kraljeval na prelomu tisočletja. Za slovenske tekmovalce je bil klasični Giro tudi zavoljo stroge delitve med profesionalce in amaterje dolgo časa nedostopen. Prvi je na dirki po Italiji leta 1983 tekmoval Vinko Polončič, ledino pa sta v času Jugoslavije orala še Primož Čerin in Jure Pavlič. Četrti slovenski profesionalec, Idrijčan Valter Bonča, je na Giru nastopil leta 1994. V novem tisočletju se je število slovenskih kolesarjev v karavani Gira občutno povečalo. Danes jih bo na startu šest, med njimi tudi Kristijan Koren iz Budanj pri Ajdovščini in Jan Tratnik iz Idrije. Lahko kdo podaljša slovenski niz, ki ga je na cilju v Trstu leta 2014 začel Luka Mezgec, z etapnima zmagama pa sta ga nadaljevala Jan Polanc leta 2015 in Primož Roglič lani?

Giro in Slovenija

Karavana dirke po Italiji je v preteklosti petkrat zapeljala na sedanje slovensko ozemlje, pri tem pa so se kolesarji vozili seveda tudi po Primorski. Po etapi, ki se je leta 1922 končala v Portorožu, je bilo treba na naslednji obisk Gira čakati skoraj pol stoletja. Leta 1971 je etapa dolga 203 kilometre kolesarje iz Bibioneja prek Nove Gorice in Cola vodila v Ljubljano. Leta 1994 je bil start “slovenske etape” spet v Bibioneju, kolesarje pa je med Novo Gorico in ciljem v Kranju spremljalo kar 150.000 gledalcev. Spomini na leti 2001 in 2004, ko je Giro zadnjič obiskal Slovenijo, so še sveži. V obeh primerih so kar precej kilometrov prevozili po Primorski. Kdaj se bo karavana Gira vrnila? Težko je napovedati. Ob različnih obletnicah prve svetovne vojne se je omenjala možnost obiska Gira, zlasti v lanski izvedbi, ko naj bi se kolesarji vozili po cestah v Posočju. Na koncu so ostali v Benečiji. Zato pa smo pred dvema letoma v Ljubljani gostili start ženskega Gira. Za bistveno odmevnejšo moško različico, ki se je lani denimo začela na Nizozemskem, pa bi bilo treba seči globlje v mošnjiček. Nemara pa bi bili tudi povratni učinki večji.