Glagolski vid - veliko bogastvo jezika

Vernik bo dejal drugače: potem ko ga je razjarjen bog še mutastega vrgel iz izobilja svetopisemskega raja, tako da si je moral kruh služiti v potu svojega obraza. Danes pravimo: služiti kruh po milosti dobičku vdanega lastnika proizvajalnih sredstev.

Kljub temu so jeziki povezani med sabo, še posebej indoevropski, ki so si sosedje tam od Indije proti severozahodu prek Evrope do Severne in Južne Amerike (angleščina in španščina) pa še naprej do odmaknjene Avstralije (angleščina). Drug na drugega vplivajo ter si posojajo in kradejo besede, rekla, množično uporabljane kratice in drugo.

A vsak med njimi ima tudi svoje posebnosti; nekatere manj pomembne so slišne že na cesti. Eni nosljajo, kakor izgovarja nekatere samoglasnike skoz nos francoščina. Drugi govorijo s cmokom v grlu, kot angleščina. Tretji se ponašajo z množico samoglasnikov, kot na primer prav zaradi številnih samoglasnikov polnoglasna italijanščina. Gorska avstrijščina pogrkuje (glas r izgovori v grlu), tako da alpski Karel Erjavec postane Kahel Ehjavec. Nemščina zaradi obilja okornih soglasnikov velja za govorico odločnega ukazovanja. Še o ruščini: je nežen jezik tople krotkosti, vendar je ruskim medvedom znan tudi trd vojaški govor: Hitler je pred njimi bežal vse od Stalingrada do Berlina, pa jim ni ušel.

Slovenski jezik pa se sme pohvaliti z zelo razvitim glagolskim izražanjem, kar mu omogoča, da je lahko zelo jasen, če se potrudimo in ga pravilno uporabljamo. Glagol ima namreč nešteto oblik, s katerimi lahko navedemo osebo, število, čas, naklon in način dogajanja v stavku. Med njimi je na prvem mestu čas, tako da bi glagolu pravzaprav morali reči beseda časa ali časovnik, kot mu pravijo Nemci (Zeitwort, Zeit = čas, Wort = beseda).

Če je res, kar pravijo k dobičku naravnani Angleži, da je čas zlato, je naš jezik to spoznanje več kot upošteval. Ustvaril si je štiri čase: sedanjega (skočim), preteklega (sem skočil), prihodnjega (bom skočil) in predpreteklega (sem bil skočil). Še več, s spremenjenimi oblikami, kot so na primer: skočim, poskočim, skačem, poskakujem itd., je te štiri čase še pomnožil skorajda na dvajset. To mu omogoča tako imenovani glagolski vid, ki določa, kako dejanje poteka v času. V tem je ena temeljnih sposobnosti našega jezika.

Da naj o tej odliki slovenščine kaj več zapišem v tej Minuti, spoštovane bralke in dragi bralci, mi predlaga neka naša bralka, pred leti moja dobra učenka. Kot Maša se je predstavila in zapisala:

“Dragi Fifi - ne zameri, zame in za mnoge tvoje dijake si bil in si še zmeraj profesor Fifi -, ti smem predlagati novo vprašanje za razmišljanje o jeziku v Primorskih novicah? Najprej seveda zapiši, da jih kot Primorka dodatno cenim zaradi 7. vala, ker ob kvalitetnih uvodnikih, intervjujih in kolumnah objavlja tudi članke o jeziku.

Ko si nam v eni izmed zadnjih Minut razlagal besedo zagon, si se usmeril le na razvoj in pomen njenega korena: gon (gonim) gen, žen (ženem) in gn (gnati). Vse si lepo razložil: pomen korena in njegov razvoj v kasnejših časih. Na glagolski vid si pa pozabil. Na koncu si namreč dodal razlago 'o zagonu gospodarstva: cincar ga samo zaganja, strokovnjak zažene, barabon ga pa zagoni'. Da je kaj ali marsikaj 'zagonjenega' v politiki Slovenije, razume vsak od nas, ker je to gotovo že izkusil na lastni koži. Lahko pa je kdo med nami bralci že pozabil, kaj je glagolski vid, in zato morda ni razumel, kakšna je pomenska razlika med glagoloma 'zaganja' in 'zažene'. Tu se ti ponuja idealna priložnost, da nam pojasniš, kaj je glagolski vid in zakaj je pomemben za naš jezik.

Hvala, če me boš ubogal. Vem, da veš za moje ime, a me ne izdaj. Zapiši, da sem Maša, ki te lepo pozdravlja!”

Če želimo razložiti glagolski vid, bo najbolje, da nadaljujemo kar z glagolom skočiti. Nastal je iz samostalnika skok: skokiti > skočiti, ker se k pred i-jem spremeni v č. Samostalnik skok ima sicer kar nekaj otrok: doskok, odskok, naskok, poskok, Uskok, seskok. A vseh skupaj je komaj za otroško dlan v primerjavi z množico besed, ki so se rodile iz glagola skočiti.

Najprej trije dovršniki: glagol skočim se v trenutku začne in dokonča (zato se imenuje trenutno dovršni); glagol odskočim se v trenutku začne (zato pravimo, da je začetno dovršni); glagol doskočim se pa v trenutku dokonča (je končno dovršni). In še dva nedovršnika: glagol skačem lahko traja v nedogled, zato mu rečemo trajni glagol); glagol poskakujem tudi traja dolgo, vendar s presledki, zaradi česar mu pravimo ponavljalni glagol.

To pa še ni vse, kajti skoraj iz vsakega nedovršnika lahko s kako predpono naredimo dovršni glagol: berem (nedovršnik), preberem (dovršnik). Take predpone so številne (skoraj vsi predlogi) in osnovnemu glagolu dodajajo nove pomene: zberem, izberem, odberem, razberem, naberem, oberem, poberem, uberem svojo pot.

Toda dovršniki bi bili žalostni, če se ne bi mogli tudi oni spremeniti v svoje nasprotje: iz dovršnikov v nedovršnike. Zato jim je jezik s svojimi zakoni omogočil to čarovnijo, in sicer s pomočjo prevoja v korenu: preberem (dovršnik), prebiram (nedovršnik); in še s pomočjo pripon na koncu korena: predelam (dovršnik), predelujem (nedovršnik).

Glagolski vid je torej veliko bogastvo našega jezika: povečuje možnosti za jasno glagolsko izražanje in obenem daje možnost za natančnejši prikaz vsebine stavka. To se kaže tudi pri “zagonu gospodarstva”: če ga zgolj zaganjamo (ponavljalni glagol), ne bo nikoli steklo; steklo in teklo bo, če ga zaženemo (začetno dovršni glagol). To se da doseči z znanjem, težko pa z leporečnimi obljubami.JOŽE HOČEVAR