Glasbeni svet propada v digitalni tehniki
Glasba ga je poklicala že zgodaj, sprva se je učil trobente, a jo v roke jemal s čedalje manjšim veseljem, saj je okrog Boba Dylana in Rolling Stones pogosteje videval neko drugo glasbilo - kitaro. Pri enajstih letih je zobni aparat prišel kakor odrešitev, saj pobič zaradi bolečin ni več mogel pihati. Urno je napel šest strun in krenil na pot enega najzanimivejših kitarskih mojstrov našega časa.
Marc Ribot, rojen leta 1954 v Newarku v zvezni državi New Jersey, je leta 1984 postal član izvirnega in vplivnega newyorškega benda Lounge Lizards pod vodstvom Johna Lurieja, svoj eklektični slog, v katerem se v eno spletajo jazz, punk rock, kubanska glasba in druge zvrsti, je kmalu tovariško delil s Tomom Waitsom, Elvisom Costellom in drugimi slavneži, pridno izdajal avtorske albume in v najrazličnejših aranžmajih začel redno obiskovati Ljubljano.
Lansko poletje je v Križankah spremljal Johna Zorna, minuli torek se je v Klubu Cankarjevega doma oglasil s spremljajočo trojico mladih muzikantov, pobratenih v projektu Sun Ship (Sončna ladja), navdihujočem se pri istoimenskem albumu Johna Coltrana iz leta 1965, prihajajočo pomlad pa se bo vrnil na Metelkovo, kjer mu bo edina družba njegova kitara.
Pred tokratnim koncertom v Cankarjevem domu, tik po tonski vaji, možakar ne skriva čustev: ko se mu vprašanje zdi butasto, to pokaže. In pove, ko mu je všeč.
> Slišati je več različnih izgovorjav vašega priimka. Katera je pravilna?
“Ni pravilne. Kličete me lahko, kakor želite: Ríbou, Ribóu ...”
> Odkod prihaja ime?
“Zgodovina moje rodbine je meglena. Priimek Ribot je dokaj pogost v Franciji in Kataloniji, a moji predniki so ruski in poljski Judje, tako se nam ne sanja, kje smo pobrali priimek. Pač, nekje smo ga.”
> Mislite, da je vaše poreklo kakorkoli vplivalo na glasbo, ki jo ustvarjate?
“Oh, težko odgovorim. Mar je kak glasbenik, na čigar početje njegove poreklo ni vplivalo? In če tak glasbenik je - zakaj naj bi bilo to zanimivo vprašanje?”
> Morda vam bo zanimivejše drugo: kako je na vaš razvoj vplivalo to, da ste glasbeno pot začeli s klasično kitaro?
“To pa je vplivalo, gotovo! Vplivalo je posredno, saj nikoli nisem postal klasični kitarist. Ko sem prešel na električno kitaro, sem tudi to igral v slogu klasične, s prsti. Imel sem velike načrte, sanjaril sem, da bom postal veliki pionir igranja električne kitare s prsti in ne s trzalico, pa sem kmalu dojel preprost vzrok, zakaj to ni uspelo nikomur pred menoj: prve pol ure mi je šlo krasno, potem pa so se mi začeli lomiti nohti in nisem mogel več igrati. Bilo je frustrirajoče. A izkazalo se je, da je tudi to po svoje dobro - frustracije sem vtkal v svoj slog.”
> Poslušalec zasluti, da ste iz podobnega občutja, morda celo iz jeze, ustvarili tudi enega svojih zanimivejših albumov Yo! I Killed Your God (Yo! Ubil sem tvojega boga).
“Res je, plošča je jezna, a je obenem tudi dobra šala. Je zbirka starejših koncertnih posnetkov iz začetka devetdesetih, ko smo vsi vpleteni precej poslušali hip-hop, zlasti skupino Public Enemy. Spraševali smo se, ali je mogoče isto držo prenesti tudi v drugo glasbeno zvrst, ali je judovski gnev mogoče izraziti z orodjem pop glasbe. Odgovorili smo si z zbirko Yo! I Killed Your God.”
> Tokratno navdihovanje pri Coltranu se zdi precej resno, nič kaj šaljivo početje.
“Bo kar držalo. Sploh pa je že kar tabu, če se Coltrana loti kitarist, kakršen sem sam, torej tak, ki ne prihaja neposredno iz jazza. Začelo se je, ko me je predlani na svojo turnejo in na nekaj snemanj povabil pianist McCoy Tyner, nekdaj sodelavec Johna Coltrana. Da bi se pripravil na delo z njim, sem spet poslušal, kar je bil posnel s Coltranom. Ploščo Sun Ship sem seveda poznal, a ko sem jo po toliko letih spet slišal, sem se spomnil, kako krasna je. Četudi še zmeraj ne obvladam bebopa in četudi ne zmorem tega, kar je zmogel Coltrane, sem si rekel: zakaj pa ne? Plošča Sun Ship je bila v času nastanka zelo pomembna, revolucionarna, kar pa še ne pomeni, da je nedotakljiva in da je treba skladbe na njej igrati natanko tako, kakor jih je posnel Coltrane. In če že govorimo o resnosti - ne verjamem, da je newyorški eksperimentator Arto Lindsay manj resen glasbenik od današnjih tri tisoč klonov Johna Coltrana. In dvomim, da tri tisoč klonov premore več resnosti in pogumna kakor saksofonist James Chance. Tako razmišljanje mi je vlilo poguma, da sem si tudi sam drznil pristopiti h Coltranu.”
> Kaj dobiš, če njegovim skladbam vzameš saksofon in klavir ter jim dodaš dve kitari, kakor ste storili vi?
“To je zanimivo, ja. Med delom smo v šali dejali, da smo Yardbirds post-free jazza. Prvo, kar dobiš, je prevod, česar se zelo rad lotevam. Na saksofonu temelječo glasbo moraš prevesti v kitarsko. Ne gre le za preprosto kopiranje, ki bi bilo najbrž tudi mogoče, ampak za prelivanje v drugačne okvirje. Ko saksofonsko glasbo prevajaš v kitarsko, ustvariš nove reference, nove povezave. Na primer: ko s kitarami ustvarjamo hrup, ko z njimi vreščimo, se skoraj samodejno ustvarijo povezave z novim valom, s punkom, z newyorško kitarsko glasbo. Znajdeš se v novih koordinatah, za tabo se nenadoma razpira druga zgodovina.”
> Na tonski vaji ste razbirali Coltranove note in spremljevalnim glasbenikom pojasnjevali, da tistega dela skladbe še niste razvozlali, da se še zmeraj trudite doumeti nekatere reči in naj zato pri nejasnih mestih kar improvizirajo ...
“To je res hecno: danes bomo odigrali zadnji koncert turneje, jaz pa še zmeraj skušam izboljšati naše igranje. Žalostna opazka, ki veliko pove o mojem slogu vodenja benda. Kakorkoli že, res je, še zmeraj skušam razvozlati nekatere nejasnosti. Veseli me, da moje početje teh glasbenikov ne moti. Nasprotno, celo všeč jim je.”
> Opazil sem, da so vsi trije precej mladi.
“Res je, a do tega je prišlo po naključju. Nisem šel v namerno iskanje mladih glasbenikov. Bobnarja Chada Taylorja sem spoznal pred leti v New Yorku, ko sva skupaj igrala v triu z letos preminulim saksofonistom Fredom Andersonom. Chad je bil eden prvih glasbenikov iz čikaške scene, s katerimi sem veliko in rad igral. Ko sem slišal, da je v mestu basist in violinist Henry Grimes, ki je v šestdesetih letih sodeloval z Albertom Aylerjem, sem se takoj domislil, da bi z njim lahko posnel nekaj Aylerjevih skladb. Prvi bobnar, ki mi je prišel na misel za to nalogo, je bil prav Chad, in tako smo leta 2005 posneli album Spiritual Unity. Pozneje smo se Henry, Chad in jaz družili še v improvizacijskem triu. Ko sem oblikoval novo skupino in skušal odkriti kakšno novo področje ustvarjanja, sem Chada vprašal, s katerim basistom bi rad delal, s katerim se najlepše ujame. Vedno namreč pravim, da je najbolje, če se ritem sekcija oblikuje sama. Kdor ne poskrbi, da se bobnar in basist ujemata, ima pred seboj mučno in naporno turnejo. Glasbenikom mora biti na odru udobno. Živeti morajo v srečnem zakonu. Prvi, ki mi ga je Chad predlagal, je bil Jason Ajemian. Sprejeto! Sam sem povabil še kitaristko Mary Halvorson, do katere sem prišel prek bobnarja Chesa Smitha, ki igra v mojem drugem bendu Ceramic Dog (Keramični pes). Supernavdušen sem bil že, ko sem jo prvič slišal. Je izjemno intuitivna glasbenica, podobno kakor Chad. Skorajda nič ji ni treba nakazati, da bi razumela, kako zaigrati in se odzvati na tvoje igranje. Obdal sem se torej s krasnimi glasbeniki in se jazza lotil z dvema kitarama, basom in bobni. To je seveda klasična sestava rock benda, do katere pa nisem prišel po naključju, ampak načrtno.”
> In prišli ste v Ljubljano, kamor se očitno zelo radi vračate.
“Res je, za to se lahko zahvalim Bogdanu Benigarju in njegovemu zavodu Druga godba. Krasni so, zelo me podpirajo. Tu imam še druge prijatelje, Ljubljano imam resnično rad, sem redno prihajam že od sredine osemdesetih.”
> Kaj se je v vseh teh letih spremenilo v glasbenem svetu?
“Huh, preveč je stvari, o katerih bi lahko govorila.”
> Naj vprašam drugače: katere novosti vas najbolj bolijo?
“Ha, torej greva kar naravnost k bolečini! Ali naj vam torej pripovedujem o zadnjih petindvajsetih letih svojega zasebnega življenja? Bolje, da ne. Naj raje povem, da se je zgodilo tudi marsikaj pozitivnega. Marsičesa sem se naučil. Zlasti tega, česa ni dobro početi. Prav gotovo ni dobro, da je glasbena industrija ostala brez temeljev, da je dno prebito. Toliko let smo morali nenehno poslušati sranje, ki so ga širili premnogi, češ da bo naš veliki odrešenik digitalna prodaja glasbe. Že takrat sem vedel, da je to navadno sranje, a nisem mogel ugovarjati. Danes bi vse te modrece, ki jih je čas vendarle postavil na laž, z veseljem poiskal in jih postrelil, a jih ni več nikjer. Tiho so poniknili. Vidite, to je danes moja glavna frustracija.”
> Ostri ste do prevelike dostopnosti glasbe na internetu. Ali opažate, da že škoduje samemu glasbenemu ustvarjanju?
“Nisem oster do dostopnosti. Dostopnost se tudi meni zdi nekaj krasnega. Lepo, da kdorkoli lahko dobi karkoli. Lepo, da jaz lahko dobim karkoli! A povedati je treba, da smo nekdaj imeli kolikor toliko utečen sistem plačevanja skladateljev in glasbenikov, ki ga zdaj ni več. Izginil je, ne da bi ga nadomestil kakšen nov. Če mislite, da glasbeniki in skladatelji lahko ustvarjajo dobro glasbo tudi brez plačila, potem se motite. Kdor pričakuje, da bodo skladbe poslej pisali le bogataši, neodvisni od neposrednega glasbenega zaslužka, pozablja, da je dobra glasba v zgodovini običajno prihajala iz nič kaj premožnih krajev, denimo iz Liverpoola in Detroita.”
> Sami ustvarjate povečini instrumentalno glasbo, tu in tam pa tudi prepevate. Kdaj se odločite, da boste v skladbo vključili glas?
“Odločitev za glas ima običajno opraviti s pitjem. (smeh) Potrebna je sprostitev, rušenje zadržkov. Pijača pride prav. Manj ko se slišim, bolj je verjetno, da si bom drznil prepevati. No, naj poskusim odgovoriti resneje. (premislek) Eh, kaj pa vem, včasih pač začutim, da bi prepeval. Zakaj pride do tega, je dobro vprašanje, a nisem prepričan, da poznam odgovor. Zanimivo se mi zdi, da potrebo po prepevanju pogosteje začutim, ko sem v triu, le redko pa, ko sem v kvartetu.”
> Bodiva konkretna: ena od zelo lepih pesmi, ki jih prepevate, je When We Were Young and We Were Freaks (Ko sva bila mlada in sva bila frika) ...
“Ampak ni moja. Napisal jo je pokojni Emilio Cubierto, poet in glasbenik, ki je bil tudi moj računovodja. Se pa strinjam, pesem je krasna.”
> Povsem drugačen je vaš letošnji, docela instrumentalni album filmske glasbe Silent Movies (Nemi filmi) ...
“Ne gre za pravo filmsko glasbo. Zaradi naslova prihaja do nesporazumov. Ljudje mislijo, da poslušajo le še eno od mojih zbirk filmskih skladb, a naslov želi le namigovati na sorodnost s filmom. Najprej sem album nameraval nasloviti Blind Movies (Slepi filmi). Rekel sem si: kakor nemi film gledalcu v domišljiji ustvarja predstavo zvoka, tako naj glasba v domišljiji poslušalca ustvarja podobe, zgodbo. Že sami glasbeniki se o svoji stroki pogovarjajo s prostorskimi metaforami, z besednjakom, ki ima s samo glasbo malo opraviti. Govorijo o oblikah, o robovih ... Tega v glasbi ni. So zvočni valovi, to pa je tudi vse. Naj se vrnem k albumu. Silent Movies je album ene same kitare. Na njem ni nobenih drugih zvokov, nobenih dodatnih posnetkov. Četudi sem nekatere dele skladb razvil iz drobcev, napisanih za filme, boste nove skladbe zaman iskali v filmih. Vsi drobci, ki sem jih pobral iz svoje filmske glasbe, so predrugačeni, prilagojeni kitari in na novo posneti. Album je nekoliko bolj liričen, najbrž prav zato, ker deloma izhajam iz filmske glasbe. Opazil sem namreč, da mi delo pri filmu daje opravičilo, ki ga potrebujem, da sem pri ustvarjanju lahko bolj liričen kakor sicer.”
> Za vašim hrbtom že mahajo, sporočajo, da je najin pogovor pri koncu. Le še zadnje vprašanje, zelo zelo osebno: zakaj niste bili kitarist na predlanski turneji Toma Waitsa Glitter and Doom (Blišč in pogubljenje)?
“To je dobro vprašanje, a sprašujete napačnega. Vprašati morate Toma Waitsa.”
> Vas ni povabil?
“Ni me povabil. Sva pa kljub temu v dobrih odnosih. Vem, da je Tom eden tistih umetnikov, ki zelo radi raziskujejo, preizkušajo novosti. Očitno ga veseli delo z različnimi glasbeniki. Noče se ujeti v en sam slog, ostati v enem in istem zvoku.”
> Ni nas malo, ki smo prepričani, da najbolje zveni, ko ima ob sebi vas.
“Hvala. Povejte to tudi njemu. Pišite mu.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Video: Andraž Gombač
