Glasbenik Yann Tiersen o skrajnostih, filmski glasbi in kakovosti starega
Ljubljanski Kino Šiška je prejšnji petek gostil Yanna Tiersena, klasično izobraženega glasbenika in skladatelja, širšemu občinstvu znanega predvsem po zvočnih podlagah večkrat nagrajenih filmov Amélie in Zbogom, Lenin!.
Štiridesetletni Francoz je v okviru evropske turneje predstavil svoj šesti studijski album Dust Lane (Zaprašena pot). Avtor, ki zavrača vsakršne kategorizacije glasbe, je s prefinjenim občutkom za manipulacijo zvoka v orkestralnem vzdušju iskreno zapeljal obiskovalce že dolgo poprej razprodanega koncerta. Slednji zlepa ne bodo pozabili dvourne refleksijske izpovedi avantgardnega temperamenta, uglasbenega s prvinami minimalizma, punka, elektronike in popa.
> Na svojem zadnjem albumu ste nekakšen “freestyler”, saj se podajate v najrazličnejše glasbene smeri. Ob tem dodajate vedno nove plasti ambientalnih zvočnih simfonij. Kakšna je vaša trenutna življenjska filozofija in kako se odraža v vaši glasbi?
“Moram priznati, da ne sledim kaki posebni življenjski filozofiji. Pri glasbi mi je všeč ravno svoboda. Ko pričnem delati na glasbenem projektu, ne razmišljam o ničemer in preplavi me nekakšna praznina. Tako dopustim instinktivnemu in fizičnemu pristopu, da se vtihotapi v moje glasbeno ustvarjanje. Pri glasbi me resnično razveseljuje in navdihujeta svoboda in iskrenost, osvobojenost tradicionalnih spon in vsakršnih zunanjih vplivov. Svojo glasbo vidim kot poseben, zelo intimen prostor.”
> Tokrat ste sodelovali z znamenitim producentom Kenom Thomasom, ki je med drugim soustvarjal tudi značilni zvok na albumih skupine Sigur Rós. Na Dust Lane lahko zaznamo zamegljen zvok in Thomasov posebni način upravljanja zvočnih tekstur ...
“Ja, sam album že v osnovi opredeljuje zamegljen in moten zvok, kar mi je izjemno všeč. Na njem je zelo veliko overdubov. Tik preden sem zaključil snemanje, sva z Mattom Elliottom (Third Eye Foundation, op. a.) ustvarila dve priredbi kot posvetilo skupini Coil. V preteklosti sem namreč poslušal veliko njihovih albumov, poleg tega pa mi je všeč tudi glasba skupine Psychic TV, in vedel sem, da je bil Ken Thomas producent obeh skupin. Zelo cenim tudi njegovo delo z zasedbo Sigur Rós in M83. Všeč mi je njegov pristop, saj sta glas in zvok povsem enakovredno obravnavana, glasovi pa so pri tem še vedno jasno razpoznavni. To je danes prava redkost. Izpostavlja zamegljeni zvok, kjer lahko razločno slišimo vse podrobnosti, obenem pa dobimo neko širšo sliko namesto osredotočanja na male podrobnosti. To je tudi kvaliteta, ki je zelo prisotna v moji glasbi. Ken Thomas je bil zame idealna izbira in o tem sem bil prepričan, še preden sem ga dejansko srečal. Nato sva pričela sodelovati in takoj je dal prave rezultate, kar je bilo naravnost enkratno.”
MATEJA ROT
Celoten pogovor preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.