Goethe bi danes najbrž rekel: “Manj luči!”

Saj poznate tisto iz dolge vrste tovrstnih šal: “Kaj je katastrofa?” Eden od možnih odgovorov je: “Katastrofa je, če ima muha enodnevnica slab dan.” Čeprav enodnevnice po imenu skoraj vsi poznamo, pa le redkokdo ve o njih kaj več - velika večina ljudi niti ne ve, kako so videti. Gre za evolucijsko zelo staro skupino žuželk, ki kot ličinke živijo v vodi celo več let in se nato le za nekaj ur, dan ali dva, preobrazijo v odraslo, na kopnem živečo žuželko, katere edini namen je parjenje in odlaganje jajčec. To edino poslanstvo odraslih živali je tako izrazito, da imajo celo delno zakrnela prebavila in se sploh ne prehranjujejo. Kot ličinke pa predstavljajo enega najpomembnejših členov v prehranjevalnih verigah celinskih vod. Poleg tega so pokazatelji njihove čistosti - so ena izmed prvih živalskih skupin, ki iz onesnaženih vod izginejo.

Onesnaževanje z barvami

Kot večina drugih žuželk (in kot nekatere druge živali) so enodnevnice sposobne zaznavati polarizirano svetlobo. Privlači jih polarizirana svetloba, ki nastaja z odbojem od temnih, gladkih, vodoravnih površin. V naravi so to skoraj izključno gladine različnih vodnih teles. Gre za evolucijsko prilagoditev, s pomočjo katere žuželke hitro in nezmotljivo prepoznajo mlako, jezero, potok ali reko, tako da lahko v kratkem času, ki ga imajo na razpolago, čim bolj uspešno opravijo svoje poslanstvo nadaljevanja vrste. To je veljalo vse do prihoda modernega človeka. Z njegovimi dejavnostmi pa se je poleg vode v naravi pojavila še cela vrsta drugih temnih, gladkih, vodoravnih ploskev: črne folije na poljih, stekleni objekti ali objekti iz temnega kamna, sončne celice, karoserije avtomobilov na parkiriščih, asfaltirane površine ... Tu gre za onesnaženje s polarizirano svetlobo, ki je širši javnosti danes še zelo neznana problematika. Takšne površine “oponašajo” vodne in zavedejo organizme, da nad njimi rojijo, na njih neuspešno iščejo hrano in nanje celo odlagajo jajčeca. V nekaterih primerih je za žuželke ta privlak tako močan, da mu ne morejo pobegniti - gre za tako imenovano ekološko past, ki je za organizme večinoma usodna. Seveda posledično takšne ploskve pritegnejo še preostale organizme, kot so plenilci žuželk. Tudi pri nas velikokrat na asfaltiranih predelih opazimo bele ali rumene pastirice, ki se prehranjujejo z žuželkami, ujetimi v past umetno polarizirane svetlobe. Idealno bi bilo, da bi pri načrtovanju tovrstnih površin upoštevali nekatera priporočila, tako da jih, kjer je le mogoče, ne bi bilo v bližini vodnih teles.

Nekaterim organizmom zaznavanje polarizirane svetlobe pomaga, da tudi v oblačnem vremenu določijo položaj Sonca, ki ga uporabljajo za prostorsko in časovno orientacijo; onesnaženje s polarizirano svetlobo to seveda moti. Med organizmi, ki so zelo odvisni od tovrstnega zaznavanja, je tudi kranjska sivka, čebela, na katere med smo Slovenci tako ponosni.

Predvsem na podeželju je problematično še eno manj znano svetlobno onesnaževanje: onesnaževanje z barvami. Verjetno je že vsak od nas (razen morda zapriseženih “darkerjev”) doživel invazijo žuželk na svojo rumeno majico. Razlog je preprost. Žuželke, ki se hranijo z medičino, privlači barva cvetov. Ker žuželke ob srkanju slastne medičine poskrbijo tudi za oprašitev, so se cvetovi v procesu evolucije obarvali, da so postali vidnejši za opraševalce. Opraševalci jih po barvi skorajda nezmotljivo najdejo. In ponovno je to veljalo le do prihoda modernega človeka, ko je postalo barvno privlačno še vse kaj drugega. Zato bi se morali izogibati rumeni obarvanosti velikih objektov. Poleg tega ob mraku za žuželke postanejo privlačni svetli objekti, beli ali svetlo sivi. Ker večjim skupinam žuželk sledijo njihovi plenilci, lahko v številnih primerih takšne barve postanejo usodne tudi zanje - svetle vetrne elektrarne tako ob mraku dobesedno privabljajo netopirje in žužkojede ptice.

Oddajanje umetne svetlobe v okolje, naposled, pa je problematika, ki je dandanes znana tudi v širši javnosti. Žal tega s svojimi dejanji ne kažemo dovolj. Slovenija je na področju tovrstnega onesnaženja v svetovnem vrhu, in to kljub temu, da je v svetovnem vrhu tudi po (danes sicer že zastareli) zakonodaji, ki naj bi tovrstno onesnaževanje omejevala. Kdaj ste nazadnje lahko opazovali Rimsko cesto?

Noč naj ne bo osvetljena

Utemeljenih izgovorov ni, saj k tovrstnemu onesnaženju ne prispevamo le kot družba, temveč vedno tudi kot posamezniki - pa najsi gre za urejanje razsvetljave v okolici naše hiše ali prižiganje luči v sobi brez zasenčenih oken. Zmotno je splošno ukoreninjeno mnenje, da nočna osvetljenost preprečuje kriminal in povečuje varnost. Poleg tega tudi pri nas obstajajo posamezniki z veliko domišljije in malo premisleka, ki navdušeno osvetljujejo obrežno podvodje. Kaj je bolj romantičnega od v vodi nežno osvetljenega morskega ali jezerskega brega, prikima marsikdo. Toda enako kot na kopnem je tudi v vodi oddajanje umetne svetlobe zelo problematično. Po eni strani privlači nekatere organizme in s tem predstavlja zanje ekološko past, druge živali pa pred svetlobo bežijo. Zanje je vsako ponoči osvetljeno okolje neprimerno, in tako jih tam kaj kmalu ne bomo več našli. Posebej problematičen je lahko tudi spekter svetlobe, ki ga oddaja žarnica ali sijalka. Kratkovalovni del spektra umetne svetlobe je namreč za naravo veliko bolj škodljiv kot dolgovalovni. Tako z vidika svetlobnih ekoloških pasti kot tudi nočnih opraševalcev rastlin, ki zaradi nje ne morejo več poiskati cvetov.

Svetloba z vsemi svojimi lastnostmi - naj še posebej opozorim na dnevno-nočni ritem - je eden najpomembnejših, za veliko organizmov pa celo najpomembnejši dejavnik v okolju. V živem svetu so se v stotinah milijonov let evolucije razvili številni mehanizmi, ki v prid živalim in rastlinam izkoriščajo informacije, ki jih nudi svetloba in/ali njena odsotnost. S preprostim pritiskom na stikalo stopimo na rep vsem tem mehanizmom in zapletenim povezavam med njimi, katerih pomembnost smo komaj začeli spoznavati.

Goethejevih zadnjih besed “Več luči!” ne gre jemati dobesedno. Obstaja mnogo špekulacij o tem, kaj je veliki mislec hotel povedati, a glede na to, da je bil med drugim tudi velik ljubitelj narave, si upam trditi, da danes tega zagotovo ne bi izrekel v povezavi z nočnim razsvetljevanjem.

DEJAN PUTRLE, biolog