Gospodar sonca nosi Istro v Ljubljano
Ko nad Šavrinijo zleze ven poletno sonce, so Žibrovi že sredi dela. Pobrati je treba sadje in zelenjavo, da ju vročina ne opari. Seveda tudi človeku vročina ne prija, a bi jo že nekako prenesel. Dopoldne pridelek sortirajo in pripravijo za kupce, po zgodnjem kosilu je čas za počitek. Popoldne pa spet na njivo. Tudi v Sečovljah je kmetov urnik podoben kot v vsem Sredozemlju.
“Moj poletni element, igrača mojega otroštva, je bila sol,” odločno pove Egidio Žiber iz Parecaga, vasi, ki se pne na pobočjih nad Sečoveljskimi solinami med Sečo in Sečovljami. Njegova nonota, Toni Žiber in Bepi Rakar, sta imela na Leri v Sečoveljskih solinah sedem solnih polj. Že od aprila je bilo v solinah dovolj dela tudi za Egidia in njegovega tri leta mlajšega brata Franka. Spomladi sta pomagala pri pripravi fonda in čistila kanalete. Priprava petole, občutljive podlage v kavedinih, kristalizacijskih bazenih, od katere je bila odvisna kakovost soli, pa je bilo delo starejših in bolj izkušenih. Poleti je bilo treba v soline vsak mili dan, pravi Žiber. Zjutraj so razbili fioreto, danes je to nadvse cenjen solni cvet, ki ga včasih niso pobirali, popoldne pa so v roke vzeli gavere in želi sol. Solinarska zgodba se je končala, ko je imel Egidio Žiber 14 let, nadaljevalo pa se je delo na kmetiji. Na njej je Žiber začel uresničevati svoje zamisli po končanem prvostopenjskem študiju agronomije. Nadaljnje podpore študentu kmetija žal ni vzdržala.
Gospodar sonca
Družinska kmetija Žibrovih je bila vselej v Parecagu. “Aborigini smo. Tukaj so bili doma tudi moji predniki. Po priimku sodeč so se v času Ilirskih provinc pomešali s Francozi,” ugotavlja Žiber. Še ko so bili tako solinarji kot kmetje, je oče Oreste mamo Palmiro vsako soboto vozil na ljubljansko tržnico. Tudi danes, po 45 letih, je ob sobotah na njihovi stojnici na zgornjem koncu tržnice, pri Vodnikovem spomeniku, z njo pa v Ljubljano odhajata Egidio in njegov sin Leo, magistrski študent kemije na Univerzi v Trstu. Imajo veliko stalnih strank, ki cenijo sadje in zelenjavo iz Istre. “Oh, kako je bilo ondan živahno. Inšpektorji kar redno prihajajo in brez milosti kaznujejo branjevke in branjevce, ki ne morejo dokazati sledljivosti svoje zelenjave,” se namuza Žiber, ki mu ne pade na pamet, da bi prodajal kaj, kar ni zraslo na njihovih njivah. Kako bi bil sicer Gospodar sonca, kar je blagovna znamka za pridelke z njihove kmetije. Dognala sta jo s pokojnim oblikovalcem Miljenkom Liculom, istrskim rojakom iz Vodnjana, ki je pustil globoko sled kot oblikovalec slovenske vizualne identite, tolarjev, potnega lista, osebne in zdravstvene izkaznice in nenazadnje podobe laškega piva. Njegovo delo, tudi pri Žibrovih, nadaljuje hči Maja Licul.
Letošnji hit bo črn paradižnik
Ko je žled objel dobršen del Slovenije, so imeli Žibrovi na svoji stojnici prvi regrat, pa radiče in špinačo, vsaj dve vrsti ohrovta, razgrenjene štorte in tudi kardij, ki ga edini v Sloveniji gojijo za prodajo. “Zadnja leta, kar ga imamo, moram znova in znova pojasnjevati, za kakšno zelenjavo gre in kako jo pripraviti,” pove o bližnjem sorodniku artičok, pri katerem pa se jedo odebeljeni deli listov. Letos so ga začeli prodajati tudi v trgovinah koprske Agrarie, kjer so Žibrovi kooperanti že tri desetletja. Da kupci niso bili v dvomih, so bili ob zabojčkih listi z natisnjenim opisom rastline in nekaj recepti.
Žiber rad preseneti s kakšno zelenjavo, ki je v Sloveniji manj znana. Zdi se, da mu godi zanimanje njegovih strank, kaj je prinesel na tržnico. Pozimi so prodajali denimo tudi vijolični brokoli in črn ohrovt, kmalu bo na vrsti paradižnik in letos bo, napoveduje, hit paradižnik črne barve. Največ sort paradižnika temne barve ima rusko poreklo, Žibrovi bodo ponujali krimskega črnega, ob njem pa še pet drugih - rdečih - sort. V soboto so prodali še zadnje šopke gojenih zelenih špargljev, s katerimi imajo zasajene kar tri hektarje ob reki Dragonji, dozorele pa so prve hruške, drobne junijske lepotice, marelice in zgodnje breskve. Čez slab mesec se bodo lotili obiranja zgodnjih sort jabolk gala in sansa.
Vsega po malem in oljke za nameček
Večina posestva Žibrovih je na najetem zemljišču ob Dragonji, kjer na desetih hektarjih rastejo sadje, šparglji, pri katerih je zdaj pomemben čas, saj je rastline treba pripraviti na spomladansko kaljenje, kapusnice in vrsta druge zelenjave. V Parecagu je ob hiši rastlinjak za pripravo sadik in najbolj zgodnjo zelenjavo, po pobočju pa oljčniki s približno 1200 oljkami. Na koronah rastejo artičoke in kardij, na ljubljansko tržnico pa romajo tudi spomladanski poganjki divjega koromača, škrbinke, divjega bledeža, pokalce, pa seveda divji šparglji in blušč.
O oljkah in oljkarstvu Egidio Žiber pripoveduje najbolj strastno. Bil je ustanovni predsednik piranskega oljkarskega društva Štorta, v katerem so si za nalogo zadali oživitev gojenja starih piranskih sort oljk, ki jih je v svojem, za njegovega življenja neobjavljenem delu Oleiografia Istriana (Oljkarstvo v Istri) opisal Carlo Hugues, ki je dve desetletji deloval na kmetijski postaji v Poreču. Izdali so njegovo delo v slovenskem prevodu, začenjali urejati selekcijski nasad starih piranskih sort v Forma Vivi na Seči, vse več starih sort so piranski oljkarji nasadili tudi v svoje oljčnike. Od sedmih starih piranskih sort Žiber v svojih oljčnikih nima zmartela, iz buge, komune, črnice, mate in zizzola (žižole) v lastni oljarni prideluje oljčno olje, največ pa ima štorte, izvrstne sorte za namizne oljke, ki ji zaradi nekoliko ukrivljene podolgovate koščice pravijo tudi piranska kriva.
Amfora iz antičnih časov
V normalnih letinah Žiber razgreni približno tono oljk, velika večina je štorte. Postopek je tradicionalen, s sladko vodo in slanico iz soli iz Sečoveljskih solin. Je kar dolgotrajen, veliko daljši od razgrenjevanja z lugom, a oljke ohranijo kompaktnost in predvsem prepoznaven aromatski značaj. Žibrovi jih konzervirajo v slanici ali olju, zadnje čase jih tudi vakumirajo, na ljubljanski tržnici pa prodajajo tudi v rinfuzi. Čeprav so tradicionalne oljke, predelane na tradicionalen način, občutno dražje od industrijsko predelanih, kmalu poidejo. Ob oljkah na kmetiji konzervirajo še šparglje in artičoke, njihova paradižnikova šalša pa ima v Ljubljani pravi mali krog oboževalcev.
Že od leta 1989 je pri hiši torkla, tradicionalna stiskalnica na športe, pred leti so kupili še sodobno kontinuirno napravo. Največ olja je, kot povsod v slovenski Istri, iz istrske belice in leccina, posebnost v steklenicah z oznako Gospodar sonca pa so sortna oljčna olja starih piranskih sort.
Letos so Žibrovi oljčno olje začeli polniti tudi v štiri- do petlitrske unikatne keramične amfore z glazirano notranjostjo. “Razmišljal sem, da bi bilo dobro na svojevrsten način pokazati, kako dolgo tradicijo ima oljkarstvo v naših krajih,” pove Egidio Žiber, ki je z zamislijo prišel v muzej v Labin, pristojne prepričal s svojo zgodbo in dobil ekskluzivno dovoljenje za izdelavo replik antičnih amfor, v kakršnih je po nekdanjem rimskem cesarstvu potovalo cenjeno istrsko oljčno olje, in ki se nekoliko razlikujejo od drugih v Sredozemlju. Amfore izdelujejo v keramični delavnici Merania v Labinu, vpete pa so v lesen okvir, ki so ga izdelali v mizarstvu Bolčič v Klancu pri Kozini. Zapečatene so s pečatnim voskom, v katerega je vtisnjen znak kmetije. “Presenečen sem, od hiše je šlo več amfor, kot smo pričakovali,” je zadovoljen Žiber.
Olajšano oljkarstvo za kasnejša leta
Egidio Žiber včasih ubira malce samosvoje poti. Zanimanje, pa tudi dvom strokovne javnosti je zbudil lansko jesen, ko je razkril svoj novi projekt, poskusni nasad oljk, ki so zasajene na gosto med žice, da lahko gre nadnje obiralni stroj, kakršnega ima Vinakoper za obiranje grozdja. Čeprav je sortni nabor za tovrstno vzgojo oljk majhen, Žiber meni, da ga je na nekaterih lokacijah mogoče uvesti tudi pri nas. “S soprogo Nado se bova še nekaj časa lahko sklanjala nad zelenjavo, a bo postajalo vse težje. Leo in Marko bosta v drugih poklicih, zato sem razmišljal, kako si olajšati delo,” razlaga Žiber, ki bo v prihodnjih letih kar nekaj površin zasadil z oljkami, pripravljenimi za strojno obiranje, pri čemer se naslanja na strokovna mnenja Giuseppeja Fontanazze iz Umbrije, ki ima s tovrstnimi nasadi veliko izkušenj.
Kmetija Žiber, Parecag. Egidio Žiber, Parecag 168, 6333 Sečovlje, 45°29'10”S; 13°37'25”V, Ponudba: sezonska sadje in zelenjava iz lastne pridelave; oljčno olje; namizne oljke; vložena zelenjava; prodaja: v trgovinah KZ Agraria Koper, doma in ob sobotah na tržnici v Ljubljani
Lani je bil Žiber v Italiji na seminarju o biodinamičnem kmetovanju, nekatere prijeme je že uvedel v svojih oljčnikih. “Naša generacija je šla v kmetijstvu z motike na kemične pripravke, zdaj je čas za nov obrat,” meni. S kmetijskimi tehnologijami je na tekočem, prav tako z zakonodajo, že več kot dvajset le je namreč tudi zapriseženi sodni cenilec kmetijske stroke. “Kmetovanje v Istri je zahtevnejše kot denimo v Prekmurju. Tukaj so terase, s traktorjem se ne da obdelovati povsod,” pravi. In spomni, da sta z njegovo pomočjo istrsko oljkarstvo in njegova trdoživost tudi simbolno vpeta v tukajšnjo tradicijo: cerkvi v Sv. Antonu je podaril oltarno mizo, izdelano iz ogromne, večstoletne korenine piranske črnice, ki so jo izkopali na njihovem posestvu, iz podobno velike korenine buge pa je bil izdelan prestol, ki krasi prostore minoritskega samostana v Piranu.
SAŠO DRAVINEC
