Grehi uradniške aristokracije

Odlika slovenske diplomacije naj bi bila predvsem visoka stopnja verodostojnosti. Deloma je ta onstran diplomatov, saj si lahko predstavljamo, da morajo včasih zastopati tudi stališča z domačega parketa, ki niso docela verodostojna. Kakor koli, njihovo nastopanje naj bi bilo verodostojno, tako pri zastopanju ožjih državnih interesov, kot pri gospodarski diplomaciji. Ta je, po velikih zgodbah pri izgradnji države, vstopanju Slovenije v OZN, Nato, EU, OECD in druge ustanove, prioriteta slovenske zunanje politike v mandatu sedanjega ministra Karla Erjavca. Tako je poudarjal ob prevzemanju funkcije in podobno je govoril zbranim slovenskim diplomatom na njihovem letnem srečanju v začetku leta na Brdu pri Kranju.

Verodostojnost, so takrat poudarjali, omejuje tudi gospodarsko diplomacijo; njena naloga je predvsem v predstavljanju možnosti vlaganj in gospodarskega sodelovanja s Slovenijo, ne pa tudi akviziterstvo in neposredno poslovno posredovanje.

Od naših predstavnikov v tujini seveda pričakujemo visoko verodostojnost. Morala bi biti temelj, ki je samoumeven, o katerem ni potrebno veliko govoriti. Da je sestavni del verodostojnosti tudi integriteta diplomatskih predstavnikov, prav tako ne bi smelo biti velikega dvoma. Če veleposlanikom in drugim predstavnikom države zaupamo pri tako pomembni zadevi, kot je zastopanje Slovenije in njenih interesov v drugih, praviloma močnejših državah z diplomacijami z daljšo in bolj bogato tradicijo, če jim torej zaupamo tako rekoč delčke svojih usod, bi jim lahko zaupali tudi upravljanje s proračuni njihovih predstavništev. To pooblastilo pravzaprav imajo, seveda pa ob upoštevanju nekaterih pravil, ki veljajo tudi za druge.

Ugledni, že upokojeni diplomat, je sredi tedna v svojem odmevu na razkritje nepravilnosti pri delovanju nekaterih veleposlanikov ocenil, da so v nadzorih ugotovljene nepravilnosti minorne v primerjavi z opravljenim delom in da je odmev v javnosti nesorazmeren in škodljiv. Omenil je tudi, da je spremljanje poslovnih dogodkov, ki ga država nalaga, preveč zapleteno.

Diplomati na čelu z veleposlaniki so državni uslužbenci. Karierni so zaposleni za nedoločen čas, ob njih pa so še pogodbeni diplomati, med katerimi je kar nekaj nekdanjih politikov, ki so praviloma uspeli dobiti diplomatske naloge po zdrsu na volitvah.

Diplomatska služba je verjetno res zahtevna, a zahtevnih in napornih služb je veliko. Malo pa jih je, v katerih imajo zaposleni toliko bonitet in ugodnosti, kot jih pritiče diplomatom. Njihovo delo je zavito v tančico skrivnostnosti, saj ga dobršen del opravijo onstran oči javnosti. Po užaljenosti in odmevih zaradi javnega razkritja in dvoma v zakonitost njihovega poslovanja se je zdelo, da bi pred javnostjo želeli skriti pravzaprav vse. Ker so diplomati, diplomacija pa je nekaj, kar je itak v skupno dobro in česar ne zmore vsak, še manj pa vsak razume, kaj počnejo in kako se žrtvujejo.

Zdajšnji časi niso za kvazi aristokratsko afnanje, pa četudi se komu zdi, da je to za interese države neizogibno. Informacije so danes dostopnejše kot kadar koli, časopise z drugega konca sveta je brez časovnega zamika mogoče prebirati tudi doma. Najverjetneje res drži, da so neposredni stiki pomembni, a brez tega, da bodo o tem smeli soditi tudi tisti, ki metuljčke in lente plačujejo, pač ne bo šlo.

Madridske macole in sekire, za povrh pa še električni pastir za male živali, bodo ostali bizarni madež slovenske diplomacije. Tako kot parfumi, kupljeni z državnimi kreditnimi karticami. Pa najimenitnejše tapete, preproge, pohištvo in še marsikaj, kar menda mora biti, ker pač predstavlja Slovenijo.

Verjetno res ni dober signal v svet, da je notranja kontrola ugotovila vrsto nepravilnosti na slovenskih veleposlaništvih. Bolje bi bilo, če jih ne bi. Ne le za svet, predvsem za nas. In za diplomate, ki si napak pri izpolnjevanju zahtevnih formularjev verjetno ne privoščijo, ko kupujejo avtomobile brez davkov.

Ne more biti drugače, kot da je zunanja politika slika in odsev notranje. Če se naši največjega zaupanja vredni ljudje, ki so jim zaupane najpomembnejše naloge, med seboj ne znajo zaupno pogovarjati, če naši diplomati na tujem ne znajo spoštovati pravil, kakršna morajo vsi doma, je dvom o ustrezni usposobljenosti diplomacije zasejan. Užaljenost s piedestala in nizanje uspehov ga ne bosta zavrla, potreben bo korak več. Za njegovo strumnost pa je seveda najbolj odgovoren tisti, ki koraka na čelu. SAŠO DRAVINEC