Grmade, parade, a molka ne!

Gibanje za pravice gejev, lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb, ki se tudi v slovenski zavest zadnja leta vse pogosteje izpisuje s kratico LGBT, je pri nas lani praznovalo tridesetletnico uradnega delovanja. Aprila 1984 je Ljubljana dobila prvi Magnus festival, ki s podnaslovom Homoseksualnost in kultura ni skrival svoje vsebine. “Šlo je za prvo javno prezentacijo homoseksualnosti, njenih obrazov v kulturi, pa tudi prvih političnih zahtev LGBT-populacije, ne samo v Sloveniji, Jugoslaviji, pač pa na celotnem območju vzhodne Evrope,” se spominja Brane Mozetič, pesnik in med drugim urednik zbirke Lambda, ki pri založbi ŠKUC od leta 1990 izdaja dela, ki so kakorkoli povezana s tematiko homoseksualnosti.

Knjiga Grmade, parade in molk je svojevrsten Mozetičev poklon lanski obletnici, a obenem tudi pionirsko in v naših razmerah pravzaprav tudi pogumno in drzno delo. Prvič namreč na enem mestu najdemo ljudi z imenom in priimkom, nekdanje pričevalce raznolikosti in tiste, ki živijo tu in zdaj. Mnogi tudi javno soustvarjajo našo sodobno kulturo in jih ni me sram ne strah dejstva, da so del manjšine, ki pa je še vedno sestavni del tega sveta. In je predvsem ni (več) mogoče zamolčati ali celo izbrisati, kot je to denimo v zgodovini želel Hitler.

“Vedel sem, da to ne bo lahko, odprtost v slovenski družbi je še vedno majhna, a izid vseeno ni tako slab, odzvala se je približno četrtina nagovorjenih. Ostali, bolj ali manj javne osebnosti, bodo verjetno počakali na nadaljevanje,” v uvodu piše Mozetič, ki je prvi del knjige - Portrete, začel s pogledom v zgodovino. Poglavje odpira zapis o drugem sodnem procesu zaradi sodomije pred deželnim sodiščem Hrastovec na spodnjem Štajerskem leta 1749, ki se je končal s smrtno obsodbo. V tem poglavju najdemo predvsem portrete zanimivih osebnosti, o katerih se je vedno po tihem šušljalo, da so “drugačne”, da “niso kakor ti in jaz”, da “so niso iz našega kluba”, a se o tem večinoma ni javno pisalo ali razpravljalo. Tu so popotnica in pisateljica Alma Karlin, odvetnica Ljuba Prenner, slovenski policijski uradnik in obveščevalec OF Vladimir Kante z Ajdovskega, dramatik Ivan Mrak, znameniti režiser František Čap, pesnik in prevajalec Ciril Bergles, pa Tomaž Šalamun, ki je vznemirjal s homoseksualnimi aluzijami v svoji poeziji, in nenazadnje režiser, koreograf in dramatik Damir Zlatar Frey. Tu je še zgodba Badjurovega nagrajenca Vojka Duletiča, enega velikanov slovenskega filma, in najbrž najstarejšega Slovenca, ki se je registriral v homoseksualni skupnosti. V knjigi Toneta FrelihaVojko Duletič - Obstranec: Ustavljeni čas filma (2011), v kateri ni avtor nikjer omenil njegove homoerotike, je Duletič izsilil objavo svoje samoizpovedi, v kateri je med drugim zapisal: “Kaj je tu normalno, kaj je tu nenormalnega, razen da sem ljubil človeška bitja istega spola. Narava mi zaradi tega ni nič vzela.”

O tem, kako so odkrili svojo homoseksualnost, kako so z njo zaživeli, kako jih je in jih še sprejema okolica, spregovorijo različni, večinoma anonimni posamezniki v intervjujih. A tisti razdelek, pandorina skrinjica, ki slovensko javnost najbrž najbolj zanima, je tretji; v njem so samoportreti bolj ali manj znanih javnih osebnosti. Tu med drugim najdemo slikarja Andreja Brumna Čopa, pisateljico Suzano Tratnik, sociologa Romana Kuharja, prevajalca Iztoka Ilca, gledališko strokovnjakinjo in dramaturginjo Majo Šorli, umetnostnega kritika Roka Vevarja, kantavtorico Ksenijo Jus, pesnika Uroša Praha in koprskega prevajalca in pesnika Gašperja Maleja.

Kdor bo iskal domače estradnike, naj se pripravi na razočaranje. Gotovo ima vsak pravico do zasebnosti, a v naši družbi tudi še vedno velja, da ti lahko razkritje predvsem škodi. Zlasti gledališčnikom in televizijskim osebnostim - tako si vsaj domišljajo - utegne strmo pasti priljubljenost. Še najbolj znani sta tako v knjigi stand-up komičarka Martina Ipša in estradnica Salome.

Tudi tisti bralci, ki mislijo, da se bodo kratkočasili s sočnimi podrobnostmi iz življenja “drugih”, bodo ostali dolgih nosov. Iz zanimivih zgodb naših sodržavljanov lahko ugotovijo predvsem, da so zgolj ljudje. Posamezniki, katerih življenje je marsikdaj oteženo, zaradi lastnosti, ki nikogar ne ogrožajo.

In dokler obstajajo ljudje, ki se leta 2015 sprašujejo - tako, kakor se bodo ob jutrišnji paradi ponosa - zakaj jim je tega treba, so take knjige prepotrebne. Svet namreč ni črno bel. Je mavričen. To je dejstvo, ne le sanje pred jutrišnjim dnem.

MAJA PERTIČ GOMBAČ