Grozljivo dobri posnemovalci
Fantje iz britanske zasedbe The Horrors veliko dolgujejo sloviti glasbeni reviji NME, ki jih je pol leta pred izidom njihovega prvenca Strange House (2007) že ovekovečila na naslovnici in razglasila za najbolj vročo in obetavno skupino v britanskih glasbenih vodah.
Zahtevnejši glasbeni kritiki (Pitchfork Media) pa so njihov prvenec raztrgali, češ da fantje privilegirajo imidž pred vsebino in da gre za izdelek, ki je ustvarjen po meri rockerskega zbiratelja plošč, brez dodane vrednosti. Resnica pa je nekje vmes, saj je fante resda združila obsesivna zbirateljska strast do garažnega rocka, krautrocka in shoegaza, ki pa je v naslednjih dveh ploščah nedvomno prerasla v izviren hommage njihovim osrednjim navdihovalcem My Bloody Valentine, The Cramps, Can, Birthday Party, The Jesus and Mary Chain...
Poleg mecenstva revije NME so bile tudi glasbene zvezde že v samem začetku fantom iz zasedbe The Horrors sumljivo naklonjene. Rosno mlada zasedba se je v postavi Faris Badwan (vokal), Tom Cowan (sintisajzer), Rhys Webb (bas), Joshua Hayward (kitara) in Joe Spurgeon (bobni) formirala leta 2005. Pred prvim nastopom so izvedli samo dve konkretnejši vaji, in po londonskem podzemlju so se pričele širiti govorice o novem bendu. Naslednje leto so še bolj opozorili nase z izdajo prvega singla, ki ga krasi porogljivi naslov Sheena is a Parasite (besedna igra na skladbo Ramonesov, Sheena is a Punk Rocker), julija so v londonskem klubu 100 Club izvedli še en zelo uspešen nastop, avgusta pa so bili že “razstavljeni” na naslovnici NME. Brez opaznih sorodstvenih ali “vip” vezi so že pred medijskim pompom v NME The Horrors sumljivo hitro napredovali. O tedaj komajda dvajsetletnih mladeničih, ki od vsega začetka s svojo vizualno pojavo spominjajo na like iz filmov Tima Burtona, je razen ekscentričnega pevca Badwana še danes bore malo znanega.
Za koncertno izkušnjo britanske zasedbe The Horrors se bo potrebno odpeljati malce dlje; 3. septembra koncertirajo v italijanskem kraju Montalcino. V jeseni pa jih bo mogoče poslušati v živo 22. novembra v Milanu in 24. novembra v Bologni.
“Zavohali” so jih Yeah, Yeah, Yeahs in Portishead
Horrorse sta takoj zatem “zavohala” kitarist newyorške zasedbe Yeah, Yeah, YeahsNick Zinner, ki jim je pomagal pri produkciji prvenca, in Chris Cunningham, ki je v preteklosti režiral videospote elektronskih eksperimentalcev Autechre in Aphex Twin, pa je Horrorsom pomagal pri krojenju vizualne podobe. Prvenec Strange House je hvalnica garažnemu rocku in poklon zasedbam, kot so The Sonics, This Heat in Birthday Party. Nenaklonjena kritika je fantom očitala “preveliko stila in premalo vsebine”, navkljub temu pa bodo ljubiteljem zgoraj naštetih zasedb “ušesne brbončice” najverjetneje veselo poskočile.
Leta 2007 je “grozljive mladce” opazil portisheadovec Geoff Barrow in jih povabil na festival All Tomorrow`s Parties, ki je bil leta 2007 v njegovi programski režiji, festival pa je namenjen promoviranju obetavnih zasedb (v preteklih desetih letih so glasbeni program oblikovali številni glasbeni velikani, kot so Nick Cave, Mike Patton, Sonic Youth…). Barrow je nato leta 2009 s Horrorsi zakrivil njihov odlični prebojni album Primary Colours. Po besedah Toma Cowana je ta ubral “pristop Steva Albinija, saj je bil ta vključen in istočasno izključen iz ustvarjalnega procesa”, fantom pa si je od vsega začetka uspelo izboriti tudi kar nekaj kreativne svobode in besede pri ustvarjanju.
Sintisajzerska psihedelika
Barrow je Horrorse uvedel v svet klaviatur in elektronskega oplemenitenja zvoka. Na drugem albumu so tako postregli z zelo zrelim in intenzivnim izletom v sintisajzersko psihedeliko, kjer se številne nianse zvoka nalagajo ena na drugo in ustvarjajo zelo bogato sozvočje zvoka s patino temačnosti in atmosferičnosti. Primary Colours je zato potrebno poslušati od a do ž, brez preskokov in zelo na glas, da bi ujeli vse nalagajoče se nianse zvoka, ki prikličejo zven zasedb Joy Division, Can, My Bloody Valentine, The Chameleons… Z drugim albumom so si Horrorsi že prislužili nominacijo za najprestižnejšo britansko nagrado mercury, speljala pa jim jo je britanska raperka Speech Debelle, a NME ne ostane križem rok in Primary Colours je razglasil za najboljši album leta 2009. Tudi sprva nenaklonjeni glasbeni mediji (beri Pitchfork Media) so albumu podelili bistveno boljšo oceno.
Spokojni Skying
Ponovni evoluciji njihovega zvoka, kajti Horrorsi se ne želijo ponavljati, smo priča na zadnjem albumu, ki je izšel 11. julija in nosi naslov Skying. Tukaj ni več temačnega psihedeličnega vzdušja, ampak ležerne, spevne melodije z nepričakovano nežnim in spokojnim vokalom frontmana Badwana. Še vedno kdaj pa kdaj zaslišimo zategnjeno zamolkel zven kitar in nepogrešljiv sintisajzer. Zadnji album so Horrorsi ustvarili popolnoma sami. Po bučnem uspehu drugega albuma so si uredili svoj studio in ustvarjali ob najbolj obskurnih urah, kar je bila njihova dolgoletna želja.
Prvotne nenaklonjene kritike, da so “grozljivi mladci” zgolj dobri posnemovalci svojih glasbenih ikon, torej ne držijo. Horrorsi so iz albuma v album svoj zvok nadgrajevali in glasbene vplive reciklirali v svojstveni maniri. Če je bil prvi album izvrstna vaja v slogu garažnega rocka, shoegaza in krautrocka, so v Primary Colours te vplive nadgradili in dodali še nekaj psihedelike in vznemirljive dinamike v skladbah. V primeru zadnjega izdelka pa so svoj zvok skorajda popovsko omilili in privedli k tonom, ki so ušesom neobičajno prijazni in dovzetni. Ob poslušanju odličnega prebojnega albuma Primary Colours pa se stežka otresemo občutka, da so fantje prepričljivejši v mračnjaških psihedeličnih vodah.
BILJANA PAVLOVIĆ
