“Hiše so bile polne žive glasbe. Potem je prišla televizija.”

V divjih šestdesetih je kot vodja skupine The Blue Flames jazz, rhythm'n'blues in pop jel vešče mešati v eno samo okusno glasbeno mineštro. Med njegovimi najpomembnejšimi sodelavci so nekdanji basist Rolling Stonesov Bill Wyman, nekdanji klaviaturist benda Animals Alan Price in seveda veliki irski bard Van Morrison, ki ga je Fame zvesto spremljal v letih 1989-1997 in se redno pojavljal na njegovih ploščah. Leta 1995 sta družno podpisala album How Long Has This Been Going On, v živo posnet v kultnem londonskem jazzovskem klubu Ronnieja Scotta.

Na postojnskem koncertu, med katerim so ga spremljali glasbeniki iz Hrvaške, Italije in Slovenije, je Fame nizal bolj ali manj znane viže: Lawdy Miss Clawdy, Jambalaya, Help Me, Georgia, Rockin' Chair, Moondance, Iko Iko ... Manjkali nista niti njegovi največji uspešnici The Ballad of Bonnie and Clyde (napisala sta jo Mitch Murray in Peter Callander)in Yeh Yeh (melodiji, ki jo je prvi izvajal Mongo Santamaría, je besedilo pripisal Jon Hendricks).

Pevčeva prikupna duhovitost je med postojnskim nastopom tu in tam dobila nekoliko ostrejše robove, se v drugem delu nastopa sunkoma spreobrnila v jezo, ko je fotografe sredi pesmi najprej postrelil s kazalcem, zatem pa jim še zažugal, rekši: “Razumite, tole je glasbeni in ne medijski dogodek. Ne morete fotografirati kar ves večer.”

Ni jih bilo malo v občinstvu, sitih sitnih fotografov, ki so njegov medklic pospremili z živahnim aplavzom, po izteku koncerta pa obsedeli z dolgimi nosovi. Zakaj Georgie je po uradnem delu nastopa kratkomalo izpuhtel. Poniknil. Zbežal. Niti glasno spodbujanje ga ni prepričalo, da bi večeru primaknil dodatek, s čakajočimi muzikanti odigral še kak drobižek.

K sreči smo k njemu s prgiščem vprašanj prisedli že prej, koj po tonski vaji. Med večerjo v restavraciji Proteus sredi Postojne je k omizju potegnil stol, nanj posedel zasliševalca, dal zeleno luč za prvo vprašanje in med pogovorom obračunal z juho pred seboj.