“Hudič je zmerom skrit v podrobnostih!”

“Tak majhen škrc, pa taka jeba! Res, hudič je zmerom skrit v podrobnostih!” je za zglednega uradnika neolikano zaklel. Tako ga je zamajalo iz tira, da tistega večera ni prišel domov ob uri. Je žena že vprašala, “kod pa hodi, zmerom je natančen kot nobena ura”.

Hudič v podrobnostih! Tako je to in to je to, predrage bralke in bralci. Prihuljen je v drobnem tisku, drobnem le zato, da se v njem lahko kaj skrije. Skrit je v dodatku k sporazumu. Ali v drobceni opombi. Skriva se v izjemi, ki jo premore vsako še tako izpopolnjeno pravilo. Na dan pokuka, ko je najbolj neprimerno, da nas zmede, preseneti in prestraši. Da zabredemo v napako. Tudi v jeziku.

Takih “podrobnosti” ali priložnosti za napako je tako v govorjenem kot v zapisanem jeziku množica. Vanje zdrsnemo, ne da bi vedeli kako in kdaj. Tisti dan, ko smo bajè kot lahkoverni in ubogljivi verniki Evrope podpisali sporazum ACTA na Japonskem v daljnem Tokiu, me je na ulici nevednega ustavil znanec, ki zmerom hodi naokoli s hudomušjem na obrazu, in me zafrkljivo vprašal: “Ti, ki veš še zmerom precej manj kot vse, povej, kaj pomeni Acta? Kaj aktiven? In ad acta?”

“Acta? Gotovo gre za kaka slavna dela, ker latinska množinska beseda acta pomeni dela, ki so že opravljena. Iz latinskega glagola ago, agere, egi, actum (delam, delati, sem izdelal, izdelan) smo si Slovenci, ki nas hvalijo, kako smo delavni in pridni, celo garaški, izposodili - kaj pa drugega kot množico oznak za delo in delovanje: agencija, agenda, agens, agent, agentura, agilen, agitacija, agitator, agitirati, akcija, akt, akter, aktiven, aktivirati, aktivist, aktivizem, aktovka, aktualen in še več podobnih. Med njimi je tudi acta, ki pomeni, da je nekaj narejeno, dokončano. Če torej kakšno zadevo dajo 'h končanim' ali 'ad acta', pomeni, da jo položijo v predal, kjer se bo na njej nabiral le še prah. Poznamo tudi 68 knjig Acta sanctorum (Dela svetnikov), Acta apostolorum (Dejanja apostolov), pregovor acta est fabula, zadeva ali zgodba je končana, in tako naprej.”

Pa ni bilo “tako naprej”, ker ni bila resnična črka tistega, kar sem razlagal. “Kje pa, ACTA je čisto nekaj drugega,” me je podučil hudomušnež. “Je angleška kratica za: Anti-Counterfeiting Trade Agreement - trgovinski sporazum proti ponarejanju, ali nekaj takega.”

Torej gre za novo mednarodno kratico ACTA, ki se kot samostalnik ženskega spola brez težav vrašča v slovensko slovnico, ker se da brez nasilja sklanjati (Acta, Acte) in predelati v pridevnik (Actin). Nima pa ničesar skupnega z izposojenkami iz latinščine: acta, aktualen, aktivist, akter itd. Kot vidimo, je hudič, se pravi velika pomenska razlika, skrit v dveh popolnoma enakih besedah: acta in ACTA. Hudič je torej res prikrit v podrobnostih. V ACTI celo zelo velik, kakor pravijo, zato jo tisti, ki ga vidijo, odločno odklanjajo in kolnejo.

Na nekatere take “malenkosti” nas je pred meseci, ko je začela izhajati nova skupina naših Minut, opozorila Ruža Pečarič s Škofij:

“Spoštovani profesor, pa smo jo dočakali, Minuto! Mnogi mi povedo, da so jo opazili, in da raje berejo vaša razmišljanja kot pa politične neumnosti ... Ker sem vas že marsikaj vprašala, se bojim, da ponavljam. Pa vendar, prosim, razložite nam bralcem naslednje jezikovne nejasnosti:

> Kdaj pišemo skupaj: zakaj, kdaj pa narazen: za kaj ...

> Po radiu sem slišala, da je imel naš predsednik sestanek: enkrat z Barrosom. drugič pa z Barroso. Kaj je prav: z Barrosom ali z Barroso ...

> In imeni Jožko - Joško. V spričevalo sem nekoč morala zapisati Joško, ker je imel učenec tako ime v rojstnem listu ...

Hvala za odgovore. Komaj čakam petka in naše Minute. Sedaj so nam petki prijaznejši. Bralci smo vam hvaležni za trud, ki ga vlagate v branja vredna razmišljanja o jeziku.”

> Pri zapisovanju sestavljenih besed, kot so zakaj, zato, nato, potem, zatem, seveda, mnogokrat zaidemo v zadrego, ker imajo običajno dva pomena, odvisna od tega, kako jih zapišemo. Če mama vpraša sina, zakaj (skupaj) je zapravil vso žepnino, ga sprašuje po vzroku, zaradi katerega je ves denar zapravil. Če pa vpraša, za kaj (narazen) ga je porabil, ga sprašuje, kaj je kupil za žepnino. Podobno pravilo velja za: nato (prislov časa) - na to (predlog na in kazalni zaimek); potem - po tem; seveda - se ve, da; itd.

> V nekdanjih, pravijo, da zaostalih časih smo tuja imena srečevali le za kralje, papeže in svetnike, pa še ta smo hitro podomačili v France, Janeze, Marije in Jožefe. Dandanašnje dni pa beremo takih tujih imen več kot domačih, zato jih zapisujemo v njihovi izvirni obliki, in ob tem še kakega domačega potujčimo; sklanjamo pa jih po pravilih, ki so v pravopisu in slovnici natančno določena. Zadnji del imena José Manuel Durão Barroso se torej sklanja kot naš Marko: Marka - Barrosa, pri Marku - pri Barrosu, z Markom - z Barrosom; narobe je, če rečemo ali zapišemo: z našim Marko - s predsednikom Barroso.

> Joško ali Jožko? Oba zapisa sta pravilna. A ker sta imeni izvedeni iz Jožeta, si mislimo, da bi morali Joška zapisati z ž, ne s š. Vendar je v teh primerih, ki so pa dokaj redki, približevanje (asimilacija) zvenečega soglasnika ž nezvenečemu k izpeljano ne le v govoru, ampak tudi v zapisu. Zato se ž spremeni v š: mož, možki, moški; Jože, Jožko, Jožki; Joško, Joški.

Čim manj hudičev, skritih v podrobnostih, drage bralke in bralci, vam želim in vas lepo pozdravljam. JOŽE HOČEVAR