Hudo: v nedeljo bomo volilci znova dobili to, kar si zaslužimo
To, kar zdajle prebirate, je (bilo) veliko laže napisati, kot pa prebrati in dodobra preudariti. A morda je vseeno vredno poskusiti. Je pa res, da tudi po tehtnejšem premisleku ne boste kaj dosti na boljšem - kvečjemu obratno. In še nekaj moram poudariti: rad imam demokracijo, naravnost zaljubljen sem vanjo. Iz sila preprostega razloga: v avnojski Jugoslaviji mi takih vrstic zagotovo ne bi objavili.
Živim(o) torej v demokraciji, mar ne? A tudi demokracija je pojem, ki bi ga morali vsako jutro nanovo definirati. Brez dlake na jeziku, kajpak.
Pojutrišnjem bomo polnoletni državljani Slovenije spet vzeli svojo usodo v svoje roke - kako lepo zveni! - a le za nekaj ur, nikakor pa ne za naslednja štiri leta. Šli bomo na volitve. Resda “le” predčasne, a še vedno bodo demokratične volitve. In si bomo vso nedeljo domišljali, da počnemo nekaj državotvornega, skrajno odgovornega in najgloblje zavezujočega; na moč preprosto povedano: saj bomo po lastni izbiri in preudarku volili ljudi, ki jim zaupamo, volili bomo “svoje” ljudi, “svoje” predstavnike v parlamentu, ki bodo pozneje (menda v skladu z našo voljo, z našim zaupanjem ) sestavili, oblikovali novo vlado. Krasno! In potem bomo do naslednjih volitev spet na varnem, bomo mogli dremuckati, kolikor nas bo volja.
“Hec” pa je v tem, da po vsej verjetnosti - tako kažejo sondaže t.i. javnega mnenja - nobena stranka ne bo dobila tolikšnega števila glasov, da bi mogla sama sestaviti povsem “svojo”, “enobarvno”, stoodstotno homogeno vlado. In ker bo tako, bo tudi hec zgolj “hec”, kratkotrajen in usodno varljiv. Stranke z najvišjim številom prejetih glasov se bodo morale, zato da bi izoblikovale prepotrebno koalicijo, tako ali drugače pogajati s šibkejšimi strankami. Praviloma seveda z nazorsko, ideološko, “barvno” sorodnimi. Sklepati bodo morale, kajpak z mislijo na narodov blagor, takšne in drugačne, do volilcev vselej vsaj malce izdajalske kompromise: v eni stvari malce popustiš, zato da v drugi nekoliko pridobiš. Taktizirati moraš, pa čeprav te volivci niso pooblastili za taktiziranje. Poglavitno je, da se trdno oprimeš priborjenega krmila, mar ne? Novi in še včeraj obetajoči obrazi se bodo kaj hitro zlili s sivo gmoto starih obličij. Mladi volkovi bodo ubrano tulili s starimi. Kot bi mignil. Vselej ista stara pesem.
Hudo pa je to, da tudi med najostrejšimi političnimi nasprotniki ni nobenih globljih razločkov: tako enim kot drugim gre predvsem za to, da se prebijejo k oblastniškemu koritu. In ko se jim to posreči, začno postajati čedalje bolj podobni svojim nasprotnikom: zdaj so zgolj komolčarski, v pogrošne parole oviti tekmeci. Levi postanejo levosredinski, desni desnosredinski, rdeči so zdaj rožnati ali pa oranžni, črni pa sivi ali mišje sivi. In volilci jim gremo vedno znova na limanice. A ta prastara resnica nas ne bo nikoli izučila, tolikanj smo lahkoverni in zaslepljeni. (Da ta lahkovernost izvira predvsem iz nadvse pogubne potrebe po karseda lagodnem in udobnem, torej nedejavnem in skrajno neodgovornem življenju, smo že prevečkrat poudarili. Zaman.)
In za nas, neodpustljivo lahkoverne volivce, je pomembno predvsem to, kar politiki in oblastniki počenjajo v javnem življenju; presojamo in vrednotimo jih po njihovih razbobnanih prizadevanjih za to ali ono stvar - v parlamentu in vladi, pred mikrofoni in kamerami, v tisku. Hipnotizirano strmimo na oder, v zakulisje pa nočemo pokukati. Seveda nas vražje zanimata izvor in obseg njihovega premoženja, a v glavnem le zato, ker nas razganja od privoščljivosti in zavisti.
Navzlic ihtavosti medijev (trudijo se vzbujati vtis, da so nepristranski) pa nam (volivcem) marsikaj ostaja odtegnjeno. Bore malo vemo - pa bi morali vedeti! - o navideznih malenkostih, o zlahka spregledljivih drobcih, s pomočjo katerih bi bilo moč natančneje izrisati profil, “zemljevid” posameznega poslanca, oblastnika. Ne vidimo niti, ki nemalokrat presenetljivo povezujejo in pogojujejo delovanje in interese pripadnikov obeh taborov, koalicije in opozicije.
Domala nič ne vemo o “rdečem”, ki se v prostem času več kot prijateljsko druži s “črnim”, nič ne vemo o njunih “neformalnih” dogovorih in kupčijah, zapitek pa vselej plačamo zgolj mi, izigrani volivci. Kdo denimo s kom igra golf? Kdo s kom jaha plemenite žrebce, složno nazdravlja v skupnem “neformalnem” klubu, kdo in zakaj si ne drzne sodno očistiti Avgijevega hleva, ki ga je nasvinjala prejšnja vlada? Ali ni vse prevečkrat tako, kot da bi sodnik in porotniki z roko v roki razigrano (Stonesi: Casino Boogie) odhajali s sodišča?! Mar nismo volivci vselej znova le opeharjena čreda, ki jo demagogi vozijo v klavnico?
A videti je, da so tele vrstice vse preveč črne, pesimistične: udeležba na nedeljskih volitvah bo menda več kot dobra. Bomo imeli spektakel! In v vsakem primeru bomo dobili poslance in vlado, kakršne si zaslužimo. Vsaj to, žal, neizpodbitno drži.
TOMO VIDIC