Humor je bil vedno način preživetja

Format knjige - tak podolgovat je, s trdimi platnicami - , bralcu najprej namigne, da ima v rokah družinski album. Kar do neke mere drži. A odgovor, v kateri žanrski predal postaviti Balkanalije, ni preprost. Samiro Kentrić“privlačijo superzapletene situacije”, stereotipi je ne zanimajo, ker ponujajo prelahko pot. Rada pa ima paradokse, protislovja. Za knjigo, ki jo je podnaslovila Odraščanje v času tranzicije, pišejo, da je grafični roman, slikanica za odrasle, avtobiografija, monografija, že skorajda manifest … “Bojim se, da sem podobno zmedena kot tisti, ki poskušajo Balkanalije definirati. Težko jih žanrsko opredelim. Verjetno so vse to,” se nasmehne.

Balkanalije se začnejo z zgodbo Samirinih staršev. V Slovenijo sta, oče, ki je bil včasih pastir, in mama, ki je znala stkati tepih, prišla iz Bosne. “Svoje vaško muslimansko okolje sta zamenjala za mestno, katoliško, in tako postala notranja migranta v deželi, ki je bolj kot vse častila delavca. Delavstvo,” zapiše v uvodu. Ob podobe v knjigi včasih postavi besede. Poetične zapise, ki delujejo kot pesmi v prozi. Pa to morda niso. Ali pač. Tudi ta odgovor ni preprost in enoznačen, tako kot ne zgodba, ki jo riše in ji kdaj še kaj dopiše. Oče se je zaposlil kot gradbinec “živi za trenutek, čeprav gradi prihodnost”. Mama “dela na normo v veliki brneči tovarni.” S starejšo sestro, “ki raje kot riše bere in že veliko razume” živita lepo, mirno otroštvo. “Najina dva tukaj nista doma. Tu delata in šolata hčerki. Jezik slabo obvladata in običaji jima niso blizu. Tujca sta. Z Amelo naju to ne obremenjuje. Midve še nimava druge preteklosti, tu je vse, kar potrebujeva, tu sva doma. Lepo nama je in nagovarjava vsakega, ki pride mimo. Hiša je tako vse bolj polna takih, malih in velikih, ki sva jih zvabili in jih imava radi. Oni so najin dom, več kot jih bo, bolj bo dom domovina. 'Zato (!), mama, ne zaklepam vrat za seboj'. Nikoli ne vstopam zadnja.”

“Jaz nisem v tranziciji”

Skozi domala celo knjigo bralca spremljajo podobe stopal, iz katerih poganjajo korenine. Ali narobe obrnjena drevesa? Samira riše realistično, a v podobe pljuskne tudi magičnost, sanjski svet - človeškim telesom zrasejo glave volkov in volkulj, ovca zareži vate z našpičenimi, ostrimi zobmi … Ja, Balkanalije so tudi premišljevanje o identiteti, o pripadnosti, domovini …

“Zame je ključni del knjige bosanska zgodba, ki sem jo v najstniških letih, ko je izbruhnila vojna v Bosni, zelo intenzivno spremljala. Vsa ta leta sem se spraševala, kako naj o tem spregovorim. Ker nimam objektivnih znanj, kako do tega pristopiti, je bila pot samo ena; da o tem spregovorim kot umetnica, torej skozi sebe,” pove in pomeša kakav. Včasih smo mu rekli benko - in je bil en sam. Danes lahko človek izbira med bio, eko, navadnimi in drugimi kakavi. Tudi to je prinesla tranzicija. Premisleka in refleksije o tem, kaj to sploh je, kaj nas je doletelo, kam (za)peljalo, je v sodobni slovenski literaturi, filmu likovni umetnosti sorazmerno malo. Samiri se zdi, da je problematično že samo poimenovanje. “Daje ti občutek 'lost in space'. Kako boš definiral nekaj, kar je popolnoma neoprijemljivo? Ko sem delala to knjigo, sem se spraševala, ali tranzicija pomeni to, da so bile neke vrednote oziroma vizije izgubljene in da zdaj hodimo proti nečemu, za kar ne vemo, kaj je. Mislim, da smo kupili idejo, ki nam je bila ponujena - da smo na poti v nek nedoločen svet, ki ga vodi kapital. Ta pa deluje sam po sebi, se obrača sam po sebi, in če to razumeš, boš uspel. Skratka, tu ni nobenega statementa, vedeti moraš le kaj delaš, in to je to. Da smo v tej obliki tranzicije, se mi zdi popolna iluzija. Zase lahko rečem, da nisem v tranziciji: idej in vrednot, s katerimi sem odrasla, ne vidim kot nekaj, kar je za nami, tu in zdaj so, pa tudi pred nami.”

A tranziciji je uspelo marsikaj; tudi to, da je družba obrnila “koordinatni sistem”. Horizontalo je zasukala 90 stopinj navzgor, postavila vertikalo. “Ko se je to dogajalo, sem odraščala, in zdelo se mi je, da so ljudje z osamosvojitvijo dobili idejo, da s tem, ko so se zavzeli za samostojnost in osamosvojitev države, lahko ločijo tudi sebe od drugih. Pokazati, kako si različen od soseda ali kogarkoli, pa je bilo vedno najlažje s tistim, kar se vidi - materialnimi in vizualnimi sredstvi. Mislim, da se je tako začelo. Pojavila se je priložnost za kopičenje, izpostavljanje in ljudje so šli v to smer.”

Da smo kapitalizem izbrali, ne verjame. “Težko si je priznati, da kapitalizem ni bil tisto, proti čemur smo šli, česar smo si želeli. Menim, da je bila leta 1991 večini ljudi všeč in blizu ideja liberalizma, liberalne misli - bodi, kar hočeš, lahko govoriš, kar želiš ... da so se zavzeli predvsem za to. Sama ne zagovarjam ideje, da smo odšli iz nečesa, kar nam je odgovarjalo, po drugi strani pa ne živimo v družbi, kakršno smo si želeli. Mislim, da je prihodnost v tem, da bo več socialne države.”

Leto dni v Izoli

Horizontala je zanjo še vedno ideal. “...Na obzorju je družba, horizontalna družba. Kjer je vsega dovolj za vse. Tam nihče ne gleda navzgor in tudi nikogar ne gledajo navzdol. ... tako je vsaj narisal otrok. Otrok socialističnega Balkana,” zapiše ob ilustraciji grba nekdanje skupne države, kjer namesto šestih plamenic nariše šest dlani, ki v pesti stiskajo korenine. Iztrgane. Izruvane.

Ko se je odločila, da bo naredila Balkanalije, je začutila, da se mora umakniti iz svojega okolja. Nekam, kjer nobenega ne pozna. Za leto dni je odšla v Izolo. “Trudila sem se, da se ne bi vklopila v okolje, kar je bilo zame, ki sem komunikativna in družabna, precej težko. Dan za dnem sem skušala ostati 'zunaj', samo opazovati.” Tudi tam je risala - “vse možno, od župana, ribičev do albanske scene.” A tiste risbe so bile drugače. V realizem se ji je pritihotapil drobec karikature. Objavila jih ni nikoli. “Ko sem te ilustracije pogledala, sem se po svoje zabavala, obenem pa sem se počutila, da sem užalila vse, ki sem jih narisala. Eno zelo posrečeno albansko sceno sem narisala, za katero mislim, da bi ljudem hkrati sprožala empatijo in kanček posmeha. In že ta kanček je zame preveč, da bi to risbo objavila. Popolnoma nesprejemljivo se mi zdi podvreči posmehu nekoga, ki je na neki način depriviligiran. In na tej točki mora politični ilustrator paziti do konca. Meni se zdi ključno, da rušim to, kar je avtoriteta. Na račun ostalega pa se je, seveda, dovoljeno šaliti, to nekateri počnejo, a to preprosto ni moja pot.”

Zariješ nož in ga obrneš

Na predstavitvi Balkanalij v ljubljanskem lokalu Pritličje je na vprašanje Ervina Hladnika Milharčiča, ali je Charlie, gladko odgovorila, da ne. Ker ne preklinja. “Ta dogodek v Parizu me je pustil malo zmedeno. Najprej se mi je zdelo, da sem to jaz, napadli so moje kolege, ljudi, ki počnejo isto kot jaz. Karikatura ali politična ilustracija sta samo medija, prepričana sem, da je pomembno, kako to mislimo in kaj s tem hočemo. In njihov pristop je bil zame od vedno popolnoma zgrešen.” Pravi, da jo v politični ilustraciji, ki je vizualni komentar in interpretacija sveta, v katerem živi, korektnost ne zanima. “Pri politični ilustraciji se mi zdi bistveno, da je inteligentna. Če ti to uspe, vse drugo - kako jo bodo interpretirali, razumeli ... - stopi v ozadje. Želim si, da bi moje ilustracije delovale kot nož, ki ga zasadiš in še malo obrneš. Kar narišem, mora najprej prepričati mene. Bolj kot intelektualni tvist me zanima čustveni naboj.”

Prepričana je, da ima politična ilustracija veliko moč. Verjetno večjo, kot se nam zdi na prvi pogled. Podobo pač vzamemo zelo zares, ker ni samo simbol, ampak tudi vse tisto, kar je na njej predstavljeno.

Politično ilustracijo je začela objavljati leta 2006; najprej v Sobotni prilogi, kasneje v Objektivu časnika Dnevnik. “Če delaš politično ilustracijo, moraš tako kot kolumnist ali komentator, ob tem, da poznaš dejstva in si na tekočem z novicami, imeti tudi lastno vizijo in interpretacijo tega, kar se dogaja. Skratka - lastno mnenje. Sicer upodabljaš nekaj, kar nič ne sporoča.” Pravi, da vsakokrat znova točno ve, ali ji je ilustracija uspela ali ne. “Nekateri kolegi dajo tisto, kar narišejo, komu na vpogled, da slišijo komentarje, potem jih upoštevajo ali pač ne. Nikoli nisem delala na ta način, morda tudi za to, ker nekaj časa nisem imela okolja, ki bi me spodbujalo in na to nisem mogla niti računati. Zveni grozno, ampak absolutno ne potrebujem drugega mnenja. Preprosto vem, kdaj mi je ratalo in kdaj ne. In ne čakam na reakcije.”

Risati je začela že zgodaj. Nekaj časa je strastno upodabljala vse ptiče tega sveta. “Spomnim se fascinacije nad tem, da z barvico potegneš, in za njo ostane sled. Začutila sem veselje do ustvarjanja, navdušenje nad tem, da če daš nekaj od sebe, nekaj 'rata'. Nato sem ugotovila, da si tako razložim svet: ko narišem, razumem. Sestra je zelo veliko brala, njej je bilo hitro vse jasno, je pač bolj abstrakten tip, meni pa nikoli nič,” reče med smehom.In doda, da je, ko riše, sproščena. “Dan, ko ne rišem, je zame izgubljen.”

Časopisne ilustracije je v Sloveniji izjemno malo, še karikatur ne objavlja vsak časnik. Posledično je tistih, ki se s to zvrstjo ukvarjajo in skušajo preživeti, prav tako le peščica. “Velikokrat se je zgodilo, da so me poklicali in prosili, naj kaj narišem, ker niso našli nobene primerne fotografije. In ta stavek me vedno znova nasmeji. Zavedam se, da pri nas kultura politične ilustracije ni ne vem kako razvita, pa mi ni čisto jasno zakaj, saj smo že zdavnaj imeli Hinka Smrekarja in še nekaj ljudi, ki so bili genialci na tem področju. Prav tako imamo že desetletja vrhunsko mladinsko in otroško ilustracijo. Nenazadnje so tudi tu ljudje rasli gor s stripi, jih imajo radi, jih berejo ... Kaj in kje se zatakne, kje ne klikne, pa ne vem.Zato sem vedno vsa srečna, ko grem v Francijo ali Belgijo in vidim, kaj se tam dogaja.” Pravi, da posebnih zgledov in vzorov nima, da jo navdihuje vse, kar je okrog nje. “V slovenskem prostoru res ne moreš mimo Tomaža Lavriča. Vsakič in vedno znova je vau. Mislim, da smo vsi drugi veliko bolj garali prav zato, ker je on tako dober.”

Najprej moraš imeti distanco do sebe

Še preden se je spustila v polje politične ilustracije, je družbene fenomene v precep jemala kot performeka, v tandemu Eclipse. Že tam je (so)ustvarjala podobe, ki so bile brezkompromisne, provokativne, na robu. Podobe, do katerih gledalec ne more ostati mlačen. Performans In emotion we break, ki sta ga izvedli maja leta 2007 v galeriji Kapelica, v njem pa interpretirali eno največjih mojstrovin slovenske srednjeveške umetnosti, Marijo zavetnico s plaščem s Ptujske gore, ki pa je za rimokatolike tudi sveta podoba, je v cerkvenih vrstah izzval precej burne reakcije in tudi proteste. “To so ikone, ki so v tem prostoru in jih lahko interpretiramo po svoje. Performans sva naredili znotraj svojega konteksta, ki pa ni bil več kontekst religije. Marija zavetnica s plaščem je bila samo forma, ki nama je bila všeč. Imam kar nekaj prijateljev in prijateljic, ki so verni, a kadar sem se lotila religije, so razumeli. Če se trudimo, da se avtoritet, takih in drugačnih, lotevamo inteligentno, je to odrešilno za vse. Človek mora imeti distanco do lastnih prepričanj in do vsega okrog sebe.”

V performansu EU si muove! leta 2012, enem od zadnjih, ki sta ga pripravili, sta se spraševali, kdo giblje Evropsko unijo, kam se vrti, kam gre. Simboliko Evrope in Evropske unije Samira raziskuje in razstavlja tudi v svojih ilustracijah. Zanima jo, kaj sploh predstavlja Evropo; rumene zvezde na modri podlagi se ji zdijo daleč, prazne, hladne, brez čustev. Predstavljajo nekaj, s čimer se je težko identificirati. “Tudi EU pogojuje svojo naklonjenost. Hoče konkurenčnost, vizijo, vertikalno mobilnost. Evropa nas hoče na strani zmagovalcev. Evropa je križ, je meč. Je en sam katekizem,” zapiše v Balkanalijah, v premišljevanju, ki ga naslovi Pa sem res zunaj? In zraven nariše krog, ki ga tvori ducat zvezd, vanj pa jih plava še nešteto - zvezd z repki spermijev. Samirin svinčnik je do avtoritet oster in jedek in pogorljiv. Smeši jih. “Zdi se mi, da je bil humor vedno način preživetja, pri vsakem od nas. S humorjem pokažeš nek odmik, distanco in obenem tudi samemu sebi dopoveš, da jo je smiselno imeti. Po glavi mi hodi precej duhovitosti, a ko sem odraščala, zaradi tega nisem bila nikoli v ospredju. Vedno so bili drugi glasnejši in s temi svojimi domislicami nisem uspela priti zraven, da bi sodelovala. To mi je uspelo šele kasneje, v odraslejših letih. Se mi pa zdi, da sem to že precej zgodaj izrazila v risbi. Tam mi ni bilo treba čakati, da pridem do besede, da povem neko duhovitost,” pravi in dodaja, da se ji humor zdi eno najhitrejših sredstev povezovanja. Hitro preskoči meje in vzpostavi stik.

Vzpostavljati distanco do tega, kar dan za dnem živimo, je naporno. Tudi zato je premisleka o družbi, v kateri živimo, vse manj. “Mislim, da je težava v tem, da nimamo časa za razmislek o tem, v kakšni situaciji smo se znašli - tako intimno kot tudi družbeno. Tempo, v katerem živimo, je hud, zasuti smo z informacijami, ob tem skušamo še rešiti take in drugačne eksistencialne stiske ... Premislek o času in prostoru nam ves čas uhaja iz rok. Zdi se mi, da kot družba živimo v iluziji, da so tam nekje neki profesionalci, ki ves čas raziskujejo, kje se je zapletlo, to rešujejo in nam lahko pomagajo in nam skrajšajo to pot.” To zagotovo ni Samirin “model”. Niti želja.

Ni me več tu ...

V zadnji tretjini Balkanalij je poglavje Ni me več tu ... V njem nariše in izpiše svoj odnos do tu in zdaj. V tem delu knjige se pojavijo zidovi. Pregrade. Zidaki. Nanje izpiše marketinške slogane. Ki prodajajo lep(š)o prihodnost “Ta naslov je zelo intimen, morda ga bo kdo tudi preskočil, a zame je zelo pomemben. To, kar je v tem delu, govori o moji lastni odločitvi, da ne pristajam na to, kar se ponuja. Ne, ne kupim teh vrednost. In v tem smislu nisem več tu.”

Ampak v eni od ilustracij se zidaki začnejo rušiti. Na tisti belini je naslov Kje se mi je, otroku, zalomilo? Pod njim odgovor: “Bila je to slavna lekcija o NOB, zagotovo. Vsak otrok jo je tedaj znal na pamet. Narodnoosvobodilni boj - tako so učili. Boj za Osvoboditev od ideje Naroda - tako je razumel otrok priseljencev. Otrok, ki ni pripadal enemu narodu, je pripadal ideji NOB. Ni moglo biti drugače. Otrok ni maral, da se je govorilo o narodih, ni maral niti nobenega boga in še manj ponižnosti.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

Borut Živulović/Bobo