Hvala vam za Škocjanski zatok!

Pred dobrimi stotimi leti so koprski solinarji prenehali pridobivati sol. In od takrat nam razvoj okolice Kopra nazorno kaže, zakaj so slana mokrišča danes med najbolj ogroženimi vrstami ekosistemov na Zemlji. Ker so tu lokalni veljaki, “podaniki strateških državnih interesov, klonili pred okoljevarstveno najbolj brezobzirnimi zahtevami razvoja”, kot je pred leti zapisal ljubitelj narave ter njen zagovornik Iztok Geister.

Vendar ta prispevek ni namenjen kritizerstvu. Ravno nasprotno. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Obalnem klubu mladih raziskovalcev (KMR) koprske gimnazije izoblikovala skupina srednješolcev, ki se je zaradi raziskovalne žilice, prefinjenega čuta za opazovanje, predvsem pa ljubezni do narave razvila v danes vidno in priznano skupino biologov in naravovarstvenikov. Nekateri od njih so že v zgodnji mladosti prosti čas preživljali v trstičju na obrobju Škocjanskega zatoka, kjer so gradili indijanska naselja ter streljali z loki in fračami. Puščice in frače so že v osnovni šoli zamenjali za daljnoglede in beležke, s katerimi so počasi, a vztrajno spoznavali slovensko Istro in njene naravne zaklade. In ko so pred njihovim nosom začeli intenzivno zasipavati trstičje, poloje, ptičja gnezda in slanuše, se je začelo.

O pomembnosti Škocjanskega zatoka (in zaliva Polje) za prezimujoče ptice in preletnike je prvi pisal Iztok Geister leta 1981. Leto kasneje, ravno v času gradnje nove pošte, mu je sledil Iztok Škornik, ki je govoril o naravnem bogastvu Škocjanskega zatoka z dvakrat večjo vodno površino od današnje, v katero se vztrajno zajeda beton novonastajajočega pristaniškega in kamionskega terminala. Mladi raziskovalci so kmalu zatem ustanovili Ornitološko društvo Ixobrychus - takoj za Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je bilo to drugo ornitološko društvo v takratni Jugoslaviji. Poleg že omenjenih avtorjev so s svojimi članki v različnih strokovnih revijah na naravno bogastvo Škocjanskega zatoka in njegovo izginjanje zaradi zasipavanja in izsuševanja v naslednjih letih opozarjali tudi Andrej Sovinc, Mitja Kaligarič, Tihomir Makovec, Marko Miklavec in drugi. Svoje pripombe na odločitve koprske občine glede Škocjanskega zatoka so pristojnim in odgovornim posredovali tudi uradno prek društva Ixobrychus. Poleg tega je bilo proti koncu osemdesetih let še veliko drugih dejavnosti - od posvetov, terenskih ogledov do Sovinčeve študije o ureditvi ornitološkega rezervata.

A kljub navideznemu odzivu nekaterih pristojnih sta se tiho zasipavanje in izginjanje zatoka nadaljevali. Pregled dogajanja s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let daje občutek, da je bilo uničevanje zatoka sorazmerno z zavzetostjo in trudom tistih, ki so želeli ohraniti to “zeleno srce Kopra”. Bivši koprski maturantje so medtem postali študenti, diplomanti, magistri. Vsi z novimi izzivi, a vseeno še vedno zvesti tudi Škocjanskemu zatoku. Množičen upad števila ptic (prezimujočih lisk je bilo včasih do 4000, v zimi 1992/93 pa je njihovo število znašalo le še pičlih 30 osebkov), poleg tega pa še pogin laboda pevca sta bila kaplja čez rob, ki je nekatere privedla do spoznanja, da so mokrišču na tem območju resnično šteti dnevi. Dejstvo, ki so ga mnogi pristojni že poznali, sprejeli ali se zanj celo trudili, s katerim pa se peščica koprskih ornitologov v svoji nedolžni naivnosti in iskreni želji po ohranitvi narave ni hotela sprijazniti.

Še istega leta sta Tihomir Makovec in Borut Mozetič predstavila problem Škocjanskega zatoka DOPPS-ovemu odboru za naravo, in društvo je povsem podprlo prizadevanja za ohranitev. Pripravila sta razstavo, ki je bila najprej na ogled v Kopru in nato še v Ljubljani ter na kateri so zbrali 7000 podpisov pod zahtevo proti zasipavanju zatoka. Ves prejšnji trud, podpisi peticije in načrtno objavljanje prispevkov v medijih so jeseni 1993 končno privedli do Odločbe o začasni razglasitvi Škocjanskega zatoka za naravni spomenik. A kljub temu se je zasipavanje nadaljevalo, zato je boj z upravnimi mlini, ki se ga je poslej najbolj zavzeto loteval Borut Mozetič pod okriljem DOPPS, trajal vse do leta 1998, ko sta bila sprejeta zakon o naravnem rezervatu Škocjanski zatok ter program varstva in razvoja zatoka.

Vendar problem ni bil le ozaveščanje in prepričevanje pristojnih, temveč tudi okoliških prebivalcev. Zaradi ogromnih količin organskih odpadkov in odplak, ki so bile vnesene v zatok, ter napačne regulacije vodotokov je seveda prihajalo do gnitja in smradu. Poleg tega je odločitvi koprske občine, da na tem mestu odlaga gradbene odpadke, sledilo veliko domačinov, ki so Škocjanski zatok vztrajno uporabljali kot odlagališče kosovnih odpadkov. Tako je leta 1999, istega leta, ko je zatok začel upravljati DOPPS, zaradi pomanjkanja kisika v vodi in botulizma prišlo do množičnega pogina rib in ptic. Slednjih je poginilo več tisoč! Eden od prvih ukrepov je bila v naslednjem letu ponovna vzpostavitev dotoka Rižane, da je mokrišče spet zadihalo. Pri akcijah čiščenja, ki so sledile, so priskočili na pomoč tudi okoličani, od katerih so se še posebej zavzeli prebivalci Bertokov.

V letu 2001 pridobljeni projekt programa LIFE je nato omogočil popolno obnovo degradiranega ostanka mokrišča, ki se je končala v letu 2007 in med katero so morali odstraniti tudi 200.000 kubičnih metrov usedlin. Sedaj se že več kot desetletje stanje glede vrst in njihove številnosti izboljšuje.

Poleg vztrajnosti je bila med glavnimi orožji boja za ohranitev tega mokrišča množica podatkov, ki so jih KMR-jevci in tudi nekateri drugi zbirali že od sedemdesetih let in so nato služili kot trdni argumenti.

Sam razen glasu, ki sem ga takrat še kot študent dodal zahtevi za prekinitev zasipavanja na Tihomirjevi in Borutovi razstavi v Kulturno-informacijskem centru Križank v Ljubljani, seveda nimam pri tem popolnoma nobenih zaslug. In ko se danes odpravim v ta naravni rezervat, občutim poleg užitkov, ki mi jih ponuja pogled, globoko spoštovanje do vseh tu omenjenih in neomenjenih posameznikov, ki so verjeli. Hvala vam za ta košček življenja.

DEJAN PUTRLE, biolog