Identiteta se kuha v loncu
Zgodovina je običajno izpisana z imeni generalov, ki so iz sovragovih rok iztrgali ozemlje, utrdili to ali ono mejno črto, politikov, ki so jo za okroglo ali ovalno zeleno mizo parafirali, v knjigah in čitankah pa še nekaj časa ostanejo imena herojev - dokler jih nova, “pravilnejša” ne odvrže na smetišče.
Zgodovina, kot jo v svojem dokumentarcu razgrne slovaški režiser Peter Kerekes, pa je drugačna. O njej govorijo tisti, brez katerih vojaki ne bi mogli na fronto. Ne, ne puške - kuharji.
Dokumentarec Kuhati zgodovino bi ne glede na to, da se v glavnem dogaja v kuhinjah v zaledju front in bojišč, težko označili za vojni ali kulinarični film. Brez težav pa mu pripišemo tendence sociološke ali antropološke raziskave, kajti kuharski recepti so pravzaprav stvar materialne kulture. V njih je zelo pretanjeno spravljeno narodno bogastvo, prav tako pa bralec hitro odkrije, kaj je tisto, kar kuhinjo nekega naroda razlikuje od sosednjega, predvsem pa - vanje je zapakirana zgodovina (narodov).
Kruh za 18 milijonov nemških vojakov: 4500 ton bele moke, 3600 ton mešane moke, 1350 ton pekovskega kvasa, 54 ton običajnega kvasa, 23.850 hektolitrov vode, 157,5 ton osnovne mešanice in ščepec soli.
Omrežen z zgodovino
Zgodovina na ustvarjalen način obseda Petra Kerekesa. Režiser, rojen leta 1973 v Košicah, drugem največjem mestu na Slovaškem, pravi, da so za to krivi njegovi stari starši. Z njimi je preživel veliko časa in neznansko rad poslušal zgodbe, ki so mu jih pripovedovali. Večina se jih je sukala okrog dogodkov, povezanih z drugo svetovno vojno. Tako pravzaprav ne čudi, da domala ves Kerekesov dokumentaristični opus določata dve komponenti - poleg zgodovine še 20. stoletje. Mnogi kritiki Kerekesu pripisujejo, da snema dokumentarce kot bi pripovedoval pravljice, sam pa pravi, da se mu zdi zgodovina, kot jo doživlja slehernik, veliko bolj zanimiva od kanonizirane in zapisane v učenih knjigah. In zato pravzaprav ne preseneča, da je o krvavem in krutem minulem stoletju, ki so ga zaznamovale številne vojne, revolucije, spregovoril prek tistih, o katerih velika zgodovina molči oziroma jih ne uvršča med pomembne akterje. In ker rad kuha, se je odločil, da pod kožo burnega in krvavega evropskega 20. stoletja pogleda prek loncev, kuhalnic, nožev 12 vojaških kuharjev. Tako je leta 2009 nastal “dokumentarec o šestih vojnah, 10 receptih in 60,361.024 mrtvih”, posnet s perspektive tistih, ki so zgodovino zakuhali v poljskih kuhinjah in vojaških kantinah.
Vse komponente vojne
Kuhati zgodovino pravzaprav pretanjeno olupi, obreže, izkoščiči, naseklja in pred gledalca postavi skoraj vse komponente vojne - nacionalizem, maščevanje, brezčutnost, občutek krivde. Naj najprej ugriznemo v grenko skorjo (prepogosto tudi našega vsakdanjega) kruha - nacionalizem. Tega gledalcu ponudita hrvaški kuhar, ki jasno in glasno pove, da v 80. letih, ko je služil v Jugoslovanski ljudski armadi, ni želel kuharskih veščin učiti “njihovih” (srbskih) vojakov in Titov kuhar in nutricionist Branko Trbović. Slednji slikovito pripoveduje o plamtenju nacionalističnih čustev na jedilnikih Slobodana Miloševića, Franja Tuđmana in Alije Izetbegovića, ko so se na pragu balkanske morije poskušali dogovoriti o “miru”. Udeleženci pogajanj so namreč vsakokrat znova na krožnike dobili avtohtone in pravoverne, nacionalne kulinarične mojstrovine. O duhu bratstva in enotnosti tudi na mizah pogajalcev ni bilo niti sledu.
Moko maščevanja Kerekes premeša z judovskim pekom. Ta je konec druge svetovne vojne v kruh, ki so ga pripravljali za 1000 esesovcev, čakajočim na nürnberški proces, vmešal arzenik. Za tristo od njih je bil to zadnji obrok. Že res, da kuharije, take ali drugačne, ni mogoče krojiti brez receptur, vendar - a je mogoče recept primerjati z vojaškim ukazom? Odgovor? Ne, ni mogoče. Kajti pri kulinaričnih vragolijah si človek lahko privošči ščepec ali dva improvizacije, pri spoštovanju ukazov pa ne. Nekdanji nemški vojak, ki v dokumentarcu tako s precej okamenelim obrazom pripoveduje o tem, kako je v drugi svetovni vojni umirajočemu dekletcu odrekel žličko sladkorja. Poslednja želja pač ne odtehta komandantovega ukaza. Ja, nobene vojne ni mogoče zakuhati brez gomolja brezčutnosti. In prav vsaka krvava morija, ki se konča s triumfom zmagovalcev in skloni glave poražencem, še desetletja po koncu v ljudeh tli kot pekoč občutek krivde. Tako kot pri postaranih nemških vojakih, ki opešani in ostareli odstranjujejo pregrado v gozdu. Prizor seveda spomni na podiranje zapornice ob napadu Nemčije na Poljsko leta 1939 ...
Če je Kuhati zgodovino že treba opredeliti, je to zagotovo protivojni film. Človeške krutosti ne poskuša omiliti, nasprotno - jasno jo pokaže, a ob tem ne slika v črno-beli tehniki. Ker pripoveduje s stališča slehernika, običajneža, fresko krvavega 20. stoletja, prestreljenega z vojnami, izriše z vsemi barvami človeških občutij. In ob tem ne skopari z ironijo in sarkazmom.
Glede na brbotajoč kotel, v katerem smo se znašli, morda ne bi bilo odveč, da bi si dokumentarec ogledali slovenski in evropski politiki. Vsaka identiteta se namreč skuha v loncu in v dobi, ki svari pred tem, da bodo kuharski recepti prav kmalu, če že niso, postali kanonizirano čtivo, po katerem je brez težav ločiti naše od vaših, časa za sprenevedanje ni več prav veliko. Mineštro, ki nam jo zakuhajo veliki, v bodočnosti zapisani na to ali ono stran zgodovine, mora prejkoslej pojesti slehernik, Vsakdo od nas - mali človek, če hočete. Tisti, čigar glas se običajno ne sliši ...
MAKSIMILJANA IPAVEC
