Igor Pribac: “Začetek sestopanja ZDA”

> Se spominjate, kje vas je dosegla novica o napadu na newyorška dvojčka in kako ste se odzvali?

“Bil sem doma in si pripravljal kosilo, ko sem prek radia zvedel za trk prvega letala. Takoj sem prižgal televizijo in trk drugega letala ujel v neposrednem prenosu na CNN. Spomnim se trenutka estetske fascinacije, ko se je na zaslonu pojavilo drugo letalo in se razpočilo ob stolpnici. Takoj sem se zavedel, da se je zgodilo nekaj izjemnega, kar ne bo zaznamovalo le tistega leta, temveč desetletje, nekaj, kar bo dajalo ton vstopu v novo stoletje in tisočletje, ki se je tedaj začenjalo. Jasno je bilo, da ne gre za nesrečo, ampak za napad.”

>Kako se je svet spremenil v desetletju po 11. septembru 2001?

“Po desetih letih je vtis, da je bil ta teroristični napad na simbole moči ZDA dejanje, ki je zaznamovalo začetek sestopanja ZDA z mesta vodilne svetovne velesile. Vojaški odziv ZDA na napad tega vtisa ni spremenil. Nasprotno, pričujoča finančna kriza ga je le še utrdila. Zahod se je moral boleče seznaniti s tem, da je civilizacija, ki jo širi, za mnoge muslimane krivična in zatiralska in da so muslimani za to svoje prepričanje pripravljeni zastaviti tudi svoje življenje. Če je takih, ki so za svoj kredo pripravljeni umreti, zelo veliko, so za svoje nasprotnike zelo nevarni, tako rekoč neustavljivi. Evropa, ki si je umišljala, da do priseljenih muslimanov vodi pravično in razmeroma uspešno integracijsko politiko, je morala resignirano ugotoviti, da med intelektualci druge in tretje generacije muslimanskih priseljencev tli globoko nezadovoljstvo. Zahod je bil v želji, da bi se obranil pred versko gorečnimi teroristi, pripravljen pomembno znižati standarde zagotavljanja pravic do zasebnosti in pravnega varstva. Svetovna javnost je dobila priložnost primerjati različno vrednost človeških življenj na različnih koncih sveta. 3000 žrtev napada na ZDA je sprožilo okupacijo Iraka, Afganistana in širšo vojno proti terorizmu, ki je pod okrilje ZDA vključila praktično ves Zahod in druge dežele. 7000 žrtev poboja v Srebrenici je sprožilo pregon nekaj posameznikov, ki naj bi bili zanj odgovorni, 800.000 smrtnih žrtev medetničnih pokolov v Ruandi, ki so se zgodili daleč od kamer, ni zapustilo globljih spominskih sledi v zavesti večine ljudi na severni polobli. Način, kako so ZDA vodile spoprijem s terorizmom, je močno omajal mednarodni ugled ZDA (navajanje lažnih razlogov za napad na Irak, Abu Graib, Guantanamo, projekt Ešalon ...), saj je močno dišal po načelu, da cilj upravičuje sredstva za njegovo dosego. Solidarnost, ki so jo ZDA izsilile od svojih zaveznic, je utrdila vtis, da smo priča 'trku civilizacij', spopadu krščanskega in muslimanskega sveta. Toda vstop v drugo desetletje je ta vtis popravil. Arabska pomlad je dovolj jasno pokazala, da je za velik del muslimanskih narodov, ki živijo na južnih obalah Sredozemlja, civilizacija osebnih svoboščin in omejene politične oblasti privlačen ideal.”

> Kaj pravite: je Slovenija v vojni ali ne?

“Najbrž imate v mislih pojem 'vojna proti terorizmu', kot je predsednik Bush poimenoval svoj spopad z Al Kaido in ga kasneje razširil še na druge vire mednarodnega terorizma. Ta pojem nas zadeva, kolikor smo del zavezniških zasedbenih sil v Afganistanu, in v tem smislu smo v vojni. Izraz, ki ima nedvomno motivacijske učinke, vendar tudi pravne, saj osmišlja in na neki način legitimira npr. Guantanamo. Učinkovitost izraza je prav v tem, da živi od dvoumja, ko je včasih le 'nedolžna' metafora, drugič spet pa koncept, ki upravičuje uporabo vojnega prava, v imenu katerega je mogoče omejevati in kršiti človekove pravice in poteptati suverenost drugih držav. Naj spomnim, da je pred Bushevo razglasitvijo vojne proti terorizmu Reagan razglasil vojno proti drogam in si pod to krinko dovolil vojaške posege v Južni Ameriki.” AG