“Igralnica se v Redefinu ne bi obnesla”
Antje Kerber je simpatična, zgovorna Nemka. Z lahkoto bi si jo predstavljali v vodstvu katerekoli ustanove v urbanem okolju, a je direktorica državne kobilarne Redefin. Na severu Nemčije, daleč od urbanih centrov, piše podobno zgodbo kot Lipica na Krasu.
“Kobilarna lahko gosti koncert klasične glasbe, jazz koncert in podobne dogodke, nikakor pa ne hard rock koncerta. Zelo pomembno in tudi težko je zarisati mejo med tem, kaj je primerna dodatna dejavnost in kaj ni. Moramo se razvijati in sami zaslužiti več denarja, obenem pa moramo paziti, da se to ne zgodi v škodo tradicije in konjereje. Konj mora ostati osrednja točka,” je prepričana.
Podobno razmišlja tudi predsednik Zveze evropskih državnih kobilarn (ESSA) Bernard Maurel, ko ugotavlja, da se 30 državnih kobilarn iz 14 evropskih držav, ki so povezane v to organizacijo, srečuje s podobnimi problemi in izzivi. Kako se razvijati, kako iti naprej s časom in obenem ohraniti tradicijo ter kulturno dediščino, ki poleg stavbne dediščine in kulturne krajine obsega tudi konje.
Od vojaka do človekovega prijatelja
V nekaterih primerih so to avtohtone in maloštevilne pasme, kot sta na primer lipicanec in njegov sorodnik, z vidika obstanka še bolj ogroženi kladrubski konj, prav vedno pa tudi znanje o načinu dela s konji.
Vse to je kulturna dediščina, ki se je v nekaterih kobilarnah ohranila stoletja. Zgodovinski viri prvič omenjajo zametke današnje nemške državne kobilarne Marbach že leta 1477 in dejansko ustanovitev te kobilarne leta 1573. Kobilarna Kladruby na ozemlju današnje Češke je bila ustanovljena leta 1579, leto preden je habsburški nadvojvoda Karel II. kupil posestvo Lipica od tržaškega škofa Coretta, kar šteje za datum ustanovitve Kobilarne Lipica. Med predniki današnjih lipicancev so bili tudi kladrubski konji; tamkajšnja žrebca sta bila začetnika lipicanskih rodov Favory in Maestoso.
V tistem zgodovinskem obdobju so državne kobilarne dobesedno "proizvajale" konje za potrebe vojske in države. S prihodom avtomobilov na ceste in z motorizacijo vojske so se zadeve začele spreminjati. Do danes je postal prvenstveno človekov partner v športu in družabnik za preživljanje prostega časa.
Tektonske spremembe
Državne kobilarne so vse te tektonske spremembe preživele in se ohranile - seveda ne vse in tudi populacija konj se je v stoletjih zmanjšala. A s podporo držav v Evropi še vedno deluje 30 državnih kobilarn, članic zveze ESSA, ki je 13. oktobra v sodelovanju s Kobilarno Lipica priredilo Dneve kulture evropskih kobilarn.
Ta mednarodni simpozij je med drugim pokazal, da je vzporednice mogoče povleči celo med Lipico in kobilarno Redefin na severu Nemčije. Prvi pisni viri omenjajo rejo konj v tem kraju že leta 1715. Leta 1812 je meklenburško-šverinški vojvoda Franz Friedrich prvi ustanovil kobilarno, da bi izboljšal rejo konj v severni Nemčiji.
“Po 199 velikokrat res težkih letih smo sedaj na popolnoma drugačni točki. V zadnjih 15 do 20 letih je bil cilj kobilarne, da nudi zasebnim rejcem konj kakovostne plemenske žrebce za dostojno ceno. Zdaj smo temu dodali nove, dodatne naloge in servise, ki pred tem niso obstajali,” pravi direktorica kobilarne Redefin Antje Kerber.
Več kot “skladišče” genetskega materiala
Pravzaprav bi Redefin lahko imenovali tudi “žrebčarna”, saj kobil v tej konjerejski oazi ni. Imajo le žrebce. Delo ustanove po novem temelji na treh stebrih. Prvi in najpomembnejši je še vedno zagotavljanje plemenskih žrebcev za potrebe zasebnih rejcev.
A če so nekoč žrebce le redili, jih danes šolajo za predstave, parade ter celo vrsto mednarodnih tekmovanj in konjeniških dogodkov. Obenem izvajajo rejske teste in preizkuse delovnih sposobnosti za različne pasme konj. “Tako dokazujemo našo kvaliteto, v primerjavi s kakovostjo ostalih plemenskih žrebcev. Soočiti se moramo z manjšanjem pomena konj v moderni družbi in z rastjo števila plemenskih žrebcev v zasebni lasti. Zato moramo najti nove načine, kako ostati aktivni in ustvarjati prihodek,” razlaga Kerberjeva.
Drugi steber dejavnosti so v Redefinu postavili razmeroma zgodaj, že leta 1929. To je organizacija cele vrste izobraževalnih tečajev in seminarjev na področju konjereje in konjeništva, ki je pripeljala do ustanovitve državno priznane šole za ježo in vožnjo vpreg.
Izobraževanje je poslovna priložnost ...
“Vsako leto imamo 75 do 80 tečajev, od enodnevnih seminarjev do tritedenskih tečajev, od dresurnega jahanja do vožnje vpreg, preskakovanja ovir, eventinga, western jahanja in cross countryja, od začetnih do najzahtevnejših nivojev,” pove direktorica.
Plemenski žrebci dobijo tako “dodatno delo” in pomagajo ustvarjati prihodek. Tečaji spodbujajo tudi prodajo konj. “Nemalokrat se zgodi, da si tečajnik zaželi kupiti konja, ki ga je jezdil med tečajem. In mi rečemo: 'Ja, seveda.' Ali pa si zaželijo potomca katerega od naših žrebcev,” je zadovoljna Kerberjeva, ki vodi žrebčarno z okrog 150 žrebci.
Za razliko od Lipice, ki sama vzreja konje, Redefin vsako leto kupi 15 do 25 žrebet samcev na trgu, v upanju, da se bodo čez nekaj let, ko bodo odrasli, s svojo telesno zgradbo, kakovostjo gibanja in sposobnostmi za delo “kvalificirali” za plemenske žrebce. Seveda so med njimi tudi taki, ki teh visokih pričakovanj ne izpolnijo in gredo po šolanju v prodajo.
“Tudi to je pomemben del naše dejavnosti, v katerega bomo še vlagali. Zdaj bomo zgradili nov hlev za te konje in šolske konje ter novo pokrito jahalnico za izobraževalne tečaje,” pove Kerberjeva.
... enako kultura
Žrebčarna je namreč z državno in deželno podporo stopila v nov razvojni in investicijski cikel, v katerem bodo na novo zgradili in prenovili kar 22 stavb. Po novem bodo uredili tudi prenočišča za goste in restavracijo.
Lipica, na drugi strani, ima hotele že vrsto let. A ji je hotel Klub, ki od svojega odprtja leta 1980 ni bil deležen prenove, dolgo prinašal le izgubo. Ker je bil lipiški turizem izrazito sezonskega značaja, je v “mrtvi” zimski sezoni “požiral” poleti ustvarjeni dobiček. Kako bo po napovedani prenovi hotela Klub, bo pokazal čas.
V Redefinu je tretji steber turizem z organizacijo kulturnih dogodkov. Po padcu berlinskega zidu in združitvi obeh Nemčij - Mecklenburg je bil namreč del nekdanje vzhodne polovice - je uvedel jesenske parade žrebcev, ki vsako leto pritegnejo na tisoče obiskovalcev.
“Vsi so navdušeni nad lepoto kobilarne, pokrajine in obnovljenega parka, a niso vsi ljubitelji konj. Med njimi so tudi taki, ki se v istem letu niso pripravljeni vračati zato, da bi spet videli konje, torej je treba najti druge atrakcije, da jih zopet pritegnemo. Tako smo “iznašli” koncerte in sejme. Kobilarno je mogoče najeti za različne dogodke in praznovanja, na primer za poroke, zabavne in poslovne dogodke, seminarje in kongrese. Gostimo tudi literarne dogodke in snemanja modnih kolekcij,” pove Kerberjeva.
Igralnice pa ne bi “uvozili”
“Vse to so dobre priložnosti za prihodnost,” ocenjuje, “vendar je pomembno, da so dogodki primerni za kobilarno. Ko smo včeraj pozno zvečer prispeli v Lipico in smo hoteli na pijačo, je bila odprta le še igralnica. Ko sem vstopila v igralnico, sem rekla: O, kaj pa je to? Igralnica se mi zdi nekaj zelo nenavadnega. Morala se bom navaditi na to idejo!?”
Sicer ugotavlja, da zanesljivih receptov ni. Treba je poskusiti in se učiti na lastnih napakah: “Včasih se stvar dobro obnese in potem to nadaljuješ, včasih pa se sploh ne obnese. Igralnica se v Redefinu ne bi obnesla. Dobro je biti odprt pri izmenjavi izkušenj in idej, tudi v mednarodni prostor. Imeti moraš vizijo in pogum, da poskušaš z novimi stvarmi, čeprav bodo - predvsem starejši zaposleni - na začetku temu nasprotovali.”
Kot ugotavlja, je ljudi včasih težko prepričati, da sprejmejo novosti: “Zato je zelo pomembno, da menedžer komunicira z zaposlenimi in jim predstavi cilj. Samo če ga zaposleni razumejo, lahko sodelujejo pri njem. Zanimivo pa je to, da se zaposleni najbolj povežejo v času, ko je obstoj kobilarne ogrožen.”
Preživetje (žal) ni zagotovljeno
In trenutno situacija ni najbolj rožnata, doda: “Smo v politično težki situaciji, ker bomo v deželi Mecklenburg dobili novo vlado in med strankami potekajo pogajanja, tudi o Redefinu, saj nekatere podpirajo obstoj kobilarne, druge pa ne. V 'mirnih' obdobjih je lahko preveč časa za razmišljanje in razpredanje o tem, kaj bi in kaj ne bi. Dobro se je zavedati, da naše preživetje ni samo po sebi umevno. Meni osebno je všeč pritisk, ker pomaga iti naprej.”
Vzporednice z Lipico na temo odnosa države do Kobilarne v zadnjih 20 letih najbrž ni treba vleči, zgodba je v večjem delu žalostna in poznana. Zato pa so toliko večja neznanka sestava prihodnje vlade, njene finančne zmožnosti in odnos do kobilarne.
“Mislim, da je povsod podobno,” ocenjuje Kerberjeva, prepričana, da je treba razumeti dve osnovni dejstvi: “Delamo z javnim denarjem, in to pomeni, da je treba vsak evro obrniti desetkrat, da bi ga čim bolje porabili. Kljub temu pa je obstoj kobilarne še vedno odvisen predvsem od politične odločitve - ali bomo javni denar namenili za kulturno dediščino ali ne. In če bo odgovor ne, nas ne bo več.”
Socialna varnost in vez pripadnosti
Toda dokler žrebčarna obstaja, jo država podpira in ji trenutno zagotavlja polovico denarja za njeno dejavnost. Drugo polovico “zasluži” sama na trgu. Zaposleni dobivajo plače redno. V primerjavi s prihodki velikih zvezd konjeniškega športa so sicer nižje, toda, kot pravi Kerberjeva: “Zaposleni v kobilarni zelo dobro vedo, da je v zasebnem sektorju veliko težje zaslužiti to isto vsoto in si zagotoviti socialno varnost in redno plačo, ki jo tu imajo.”
Od časa do časa dobi kdo od njih res atraktivno ponudbo, doda: “Sprejme jo in odide, vendar po dveh ali treh letih spet pokliče in pove, da mu delodajalec dolguje nekaj plač, da je preobremenjen, da nima več dobrih konj, s katerimi bi lahko zmagoval, in da bi se rad vrnil. Toda njegovo delovno mesto je takrat že zasedeno.”
Taki primeri so sicer redki. Redko se zgodi, da kdo od zaposlenih da odpoved. “Vzdušje v kobilarni je dobro, delo je timsko in tim ni velik. Imamo le 36 zaposlenih, vključno z administracijo, in 12 študentov. Seveda so tudi problemi, toda če so preveliki, lahko skličemo sestanek in se vsi skupaj pogovorimo o tem, kako jih rešiti,” pove Kerberjeva.
Turizem “sredi ničesar”
Število zaposlenih je povezano tudi z dejstvom, da je Redefin med najmanjšimi državnimi kobilarnami v Evropi in da se pravzaprav ne ukvarja z vzrejo, saj mlade žrebce kupuje.
Skupaj z žrebeti ima 150 konj; med njimi je 40 do 45 aktivnih plemenskih žrebcev. Kobilarna obsega le 30 hektarov in ima ob tem še 40 hektarov pašnikov, kar je v primerjavi s 311 hektari posestva in okrog 350 konji v Lipici razmeroma malo. Večina žrebcev v Redefinu je meklenburške toplokrvne pasme, imajo pa tudi angleške polnokrvnjake, arabske žrebce, haflingerje in hladnokrvne žrebce.
Ob kobilarni je majhno naselje istega imena. Kot pravi Kerberjeva, je kobilarna “in the middle of nowhere”, javnega transporta do nje ni. To pomeni, da nihče od turistov ne zaide v Redefin “mimogrede” in jih je treba prepričati, da se jim bo obisk izplačal.
Eden od vzrokov, zakaj se izplača, je ta, da je bila kobilarna zgrajena v obdobju klasicizma in da naredi vtis s svojo arhitekturo.
Krasijo jo številni stebri, vse stavbe so bele, simetrija tlorisa je popolna, do centimetra. Ko obiskovalci stopijo skozi glavni vhod, jih osrednja pot vodi naravnost do vhodnega portala pokrite jahalnice. Levo in desno od nje so si hlevi ter druge stavbe popolnoma simetrične.
“Simetrija je za nas zelo pomembna in zelo lepa. Nobena druga kobilarna v Nemčiji ni tako zasnovana, le še kobilarna Janow Podlaski, ki je bila leta 1817 ustanovljena na Poljskem, je zasnovana enako,” pove Kerberjeva.
TINA ČIČ
