“Imam prav ali sem le trmast čemeren starec?”

Vodja benda Bora Đorđević in soustanovitelj Čorbe, basist Miša Aleksić, v kavarni hotela na obrobju Ljubljane med vračanjem z dunajskega nastopa v domači Beograd navdušeno pripovedujeta o nedavnem velikem koncertu v beograjski areni in zagotavljata, da bo Čorba, v kateri poleg njiju godejo bobnar Vicko Milatović,kitarist Vidoja Božinović - Đinđer in klaviaturist Nikola Zorić, s temeljito prenovljenim repertoarjem navdušila tudi ljubljanske Križanke. Posebni gost bo kakor pred štirimi leti Ženski pevski zbor Brezovica, predskupina pa novogoriško Zaklonišče prepeva, ki je obiskovalce ogrevalo že na prvem povojnem nastopu Čorbe v Hali Tivoli; srbski bend naj bi v Ljubljani nastopil že leta 1997, a mu je bilo to dovoljeno šele pet let kasneje, ko se je Đorđević javno opravičil za svoje jedke opazke o Slovencih.

Karizmatični in kontroverzni pevec natakarju naroči podaljšani espresso - že pred več leti je moral izbrati med alkoholom in življenjem ter se naposled odločil za slednjega - in prikima: lahko začneva.

> Začniva na koncu, pri novem albumu. Na naslovniciUzbune je piščanec, ki ga poznamo že z albuma Mrtva priroda (1981) ...

“... ampak ni isti piščanec ...”

> ... je moderniziran, nekakšen kiborg ...

“Natanko tako, to je piščančji kiborg. Je simbol mojega protesta proti novi tehnologiji, proti novemu svetovnemu redu, proti odtujitvi, v katero vleče ljudi, ki mislijo, da se s pomočjo nove tehnologije družijo, a komunicirajo prek računalnikov, tviterjev in podobnih pripomočkov, do katerih imam odpor. Imel sem tudi odpor do mobilnega telefona. Zakaj bi kdo moral ves čas vedeti, kje sem? Ampak ta odpor sem moral preboleti. Ko si zaljubljen, se naučiš celo pošiljati sporočilca. Tu pa se moje obvladovanje moderne tehnologije konča. Pošastni piščanec simbolizira predvsem boj zoper usmeritev, ki jo je ubrala tehnologija. Predvidevam, da nekako po letu 2016 ne bo več cedejev. Vse, kar bomo snemali, bo šlo na USB, tisti drekec, ki stane 150 dinarjev in na katerega lahko spraviš marsikaj. Vse moje življenje, vsa moja čustva, vse moje srečne trenutke, vse moje solze lahko spraviš v drekec za 150 dinarjev! To razvrednoti človečnost in je zame tehnično nazadovanje, ne pa napredek. Posledica je stopnjevanje odtujenosti med ljudmi. Pred kakimi sedmimi dnevi je bil v Beogradu nekakšen tviter žur. Na istem kraju, v isti dvorani je bilo tristo, štiristo ljudi, ki se niso pogovarjali, temveč tipkali po svojih telefončkih in le občasno pogledali naokrog. Je to dobro, pozitivno, humano, družabno? Zame ni. Sami presodite, ali imam prav ali sem le trmast čemeren starec, kar raje sprejmem kakor novo tehnologijo.”