In oslica zagleda Slovence
Nick Cave silovito grobost in tenkočutno poezijo v eno spleta tudi na straneh romanesknega prvenca And the Ass Saw the Angel (Ko je oslica zagledala angela), ki je pred kratkim v prevodu Andreja Pleterskega izšel pri Modrijanu.
Ista založba in isti prevajalec mu bosta prav kmalu dodala še Cavov predlanski roman The Death of Bunny Munro (Smrt Zajčija Munroja).
Nick Cave, glasbenik, leta 1957 rojen Avstraliji, vodja bendov Birthday Party (1973-1983), Bad Seeds (1983-) in Grinderman (2006-), poet, glasbenik, sin knjižničarke in profesorja književnosti, pisec in strasten interpret oglušujočih, robatih viž in žametno otožnih ljubavnih napevov, je svoj prvi roman ustvarjal tri divja leta v Berlinu (mimogrede, vmes je na slovenski kulturni praznik leta 1987 prvič gostoval v njemu tako ljubi Ljubljani), naposled pa ga, posvečenega tedaj že bivši punci, rojakinji in takisto pevki Aniti Lane, izdal leta 1989.
Debeli dve desetletji pozneje ga prebiramo tudi v slovenskem prevodu Andreja Pleterskega, ki je opravil veliko delo: temačno, skrbno zgrajeno štorijo, prežeto z gosto, večplastno metaforiko in prepredeno s številnimi referencami, zlasti bibličnimi, je v naš jezik prelil imenitno, ob tem pa ji pripisal še poznavalsko poglobljeno spremno besedo, v kateri prečeše genezo dela, njegove vsebinske in jezikovne odlike, njegov pomen in odmev. Natančno pregleda stičišča Oslice in Cavovih starejših pesmi, kjer so se mnogi motivi in teme že nakazovali, a se prosto razmahnili šele v romanu, ko mojster ni bil ukleščen v nekaj minut kakor v studiu. Pleterski ugotavlja, da tako pevčev glasbeni opus kakor romaneskni prvenec “prežema svojevrstna poezija, poetičnost in osupljivo homogena avtorska poetika ter ikonografija”.
Cave je roman ob nedavni dvajseti obletnici prve izdaje za jubilejni ponatis temeljito prečistil, iz njega izločil nekatera poglavja, ga skušal napraviti bolj priljudnega, v slovenskem prevodu pa beremo prvotno, integralno različico, po svoje privlačno prav zato, ker se manj meni za bralca.
Zgodba, ki jo skozi tristo strani razpletata izmenjujoča se prvoosebni in tretjeosebni, vsevedni pripovedovalec, je razpeta med začetek tridesetih in konec petdesetih let 20. stoletja, porinjena na globoki jug ZDA, v fiktivno Ukulorovo dolino, kjer domuje zakrknjena verska ločina ukuliti. Njihov član je tudi glavni junak romana, nemi Evkrid Evran, ki mu bralec sledi od njegovega rojstva do smrti pri 28 letih. Evkridovi predniki so bili “najbolj izrojena živinska zalega, za katero je beseda prasci hud kompliment”, njegova mati je pijanka, ki ga je, skupaj z bratom dvojčkom, zapisanim skorajšnji smrti, povrgla kar v avtomobilski karoseriji za domačo kolibo, kajpak nažgana in nagravžna, njegov oče pa okrutnež, obseden s postavljanjem pasti za živali. Poba dobro opazuje: “Vse atetove pasti so bile v celoti domače izdelave. Po določenem času sem v njih videl neposredno utelešenje neobvladljivo navzmetene mržnje, ki jo je ata čutil do sveta in vsega na njem.”
Mržnje in krvavih obračunov v romanu ne manjka. Presunljiva je zgodba jalove Rebecce, ki možu, vodji verske ločine Sardusu Swiftu, ne more roditi otroka, zato se vrže v vodnjak, presunljiv je beg konja, imenovanega Gorje, ki žalostno konča v močvirju, presunljiva je očetova skrajno nasilna in natančno opisana usmrtitev mame, presunljiva je Evkridova skrb za psa, ki ga je bila pohabila ena od atetovih pasti, nakar ga je na dečkovo veliko ogorčenje brutalno pokončala gruča šolarjev, presunljiv je obračun s prijazno prostitutko Cosey Mo, nad katero se s pestmi in brcami spravi razjarjena, nagnusno licemerna množica pod vodstvom opravljivih babnic, ki težko trpijo prisotnost zanikrne vlačuge, zlasti ker se pri njej često grejejo njihovi možje - je peklensko dober prizor, ki že napoveduje kasnejšo “popolno obliko ginekokracije, nad katero je imela popoln nadzor čreda vraževernih, klevetonosnih babur, zarjavelih devic in vdov”, prizor, ob katerem so Millerjeve Salemske čarovnice in Cankarjevi Hlapci čtivo za lahko noč.
Nič presenetljivega, če bralcu skozi ves roman potiho odzvanja Cavov napev: “Ljudje pač niso dobri.” In mrtvi niso res mrtvi - v romanu triletno deževje vztrajno odkopava njihova trupla, naplavlja njihove skelete, ki se vračajo kakor slaba vest.
Cave je roman močno oprl na knjigo vseh knjig, kar namiguje že sam naslov, pobran iz svetopisemske prilike o Bileámu in njegovi oslici: žival uzre angela, medtem ko ga njen gospodar ne.Je pa zato v nadvse dobrih odnosih s samim Gospodom mali Evkrid, tihi opazovalec Ukulorove doline, “voajer Gospodov”, samooklicani Božji izbranec, “Božji meč, oster in nabrušen in nared, da useka”, kar je v temle ubožnem času še toliko dragocenejše: “Bog ni čezmeren. Ne boš ga zalotil, da bi tratil prav obilo nebeškega plina na vljudnostnih puhlicah in brezdelnem blebetanju. Prav tako mu ni prav veliko do branja levitov. Mimo so časi vsiljivih metod oglaševanja - starih dobrih omemb večnega cvrtja v peklu s povzdignjenim glasom. Dandanes Bog trguje s specializiranim blagom - zakaj danes so se ljudje zavoljo posmrtnega nebeškega kraljestva manj voljni ločiti od svojega predragega gmotnega udobja in posvetnega ugodja. Božje odjemalstvo je zatorej pičlo in izbrano. Hudič pa zajema z lopato.”
A Evkridova vera se prepleta s hudim dvomom in mučnimi trenutki nemoči, ki najjasneje izbruhne, ko nemi deček opazuje zmrcvarjeno, umirajočo muho in se zave, da “je tudi najnizkotnejšemu in najbolj gnilemu vseh bitij surovega stvarstva, drekojedki, dana zmožnost, da trobi ob lastnem bednem preminutju, medtem ko se izvoljenemu Božjemu bojevniku, zemeljskemu podaljšku samega Boga, palici in žezlu Gospodovemu, dar govora odreka”.
Ko ostane čisto sam, obdan zgolj z neprijaznim svetom, si zgradi mogočno utrdbo, kraljestvo, imenovano Psoglavče, v katerem se njegovo občutje ogroženosti le še stopnjuje in v katerem skozi zadnje, najgostejše poglavje plete en sam dolg, čedalje bolj raztrgan monolog. Njegovi notranji viharji so vse silovitejši, vdori zunanjega sveta vse nadležnejši. Postane izobčenec od glave do peta, odpadnik, osovraženi drugačnež. Edina, ki v njem vidi kaj dobrega, naravnost Božjega, je mala Beti - na tem mestu omenimo le, da deklica, ki jo skupnost malikuje kot odrešenico, svojo vero krvavo plača, Evkrid pa pred maščevanjem zbeži v objem prijazne smrti, v edini kraj, kamor mu ljudje ne sledijo, kjer bo sam in srečen. Camusov tujec si je zaželel, da bi ga na dan usmrtitve množica pričakala s kriki sovraštva, kar se izpolni Cavovemu junaku: “Vsa truma se je obrnila, vsa, in vsa truma se je zastrmela vame in krvoželjno vpila, vsa krvoželjno vpila.”
Konec je lep. Srhljiv. Za vrhunski užitek si je treba takoj po zadnji besedi predvajati peklensko Tupelo z albuma The Firstborn Is Dead (1985).
ANDRAŽ GOMBAČ
