Interpol, newyorški art rockerji, v torek ljubljanskih Križankah

Ta je s povabilom v kultno oddajo The Peel Sessions na BBC-ejevem radiu marsikateremu glasbeniku pomagal splavati na glasbeno površje. Sreča - John Peel - se jim je nasmehnila leta 2001, naslednje leto pa so pri neodvisni založbi Matador že izdali glasbeni prvenec Turn on the Bright Lights, ki velja za enega najpomembnejših albumov zadnjega desetletja.

Zgodbo zasedbe Interpol začneta leta 1997 pisati Daniel Kessler (kitara) in Greg Drudy (bobnar), ki se jima pridružita še Paul Banks (vokal, pisec besedil) in Carlos Dengler (bas). Leta 2002 izgubijo bobnarja, ki ga nadomesti Sam Fogarino, zasedba pa v tej postavi ustvari štiri albume; Turn on the Bright Lights (2002), Antics (2004), Our Love to Admire (2007) in Interpol (2010).

Preboj na neodvisno glasbeno površje je “ovirala” oziroma zasenčila zasedba The Strokes, ki je leta 2001 izdala hitovski album Is This It? Postal je MTV-jev glasnik vse plodovitejšega newyorškega indie glasbenega življa v začetku novega tisočletja. The Strokes naj bi bili nasledniki Ramonesov, ki bodo New York znova vrisali na svetovni glasbeni zemljevid. New York je že v 70. in 80. letih slovel kot glasbena meka, v kateri so se formirale številne odmevne zasedbe (Velvet Underground, Blondie, Talking Heads, Sonic Youth ...), vznemirljiva grungerska devetdeseta leta, ki so imela svoj sedež v Seattlu, pa so zasenčila New York. Današnja newyorška indie scena je vnovič na udaru, saj iskalce glasbenih novotarij oziroma izvirnih glasbenih preigravanj vedno znova preseneti s kakšnim novim upom (Yeah, Yeah, Yeahs, Liars, Grizzly Bear, Vampire Weekend, TV on the Radio, LCD Soundsystem ...).

Interpolovci, vitalni del tega glasbenega dogajanja, so se v senci The Strokes prvih pet let kalili na klubskih odrih, po Peelovem povabilu pa pritegnili pozornost neodvisne založbe Matador Records (Pavement, Sonic Youth, The Jon Spencer Blues Explosion).

Takrat se njihova glasbena pot začne strmo vzpenjati. Ameriška glasbena revija NME uvrsti prvenec Turn on the Bright Lights med deset najboljših albumov leta 2002. NYC, PDA, Stella was a Diver and She Was Always Down je zgolj nekaj skladb s plošče, ki postrežejo z nezgrešljivo interpolovsko mračnjaško atmosfero, katero krojijo besedila prvoosebnega pripovednega lirika Paula Banksa, ki se rad potopi v najrazličnejše vloge (Stella - prostitutka, Leif Erikson - norveški pomorščak). Glasbena srenja jih vključi v postpunkovski revival, Interpolovci pa naj bi se zgledovali po zapuščini Joy Division.

Fantje vse te oznake zavračajo in pravijo, da gre zgolj za površno novinarsko etiketiranje. Daniel Kessler v intervjuju pove, da je zanj “britanski post punk bil washingtonski punk”, ki je že od 80. let veljal za punk-hardcore vrelišče (Bad Brains, Slickee Boys, Teen Idles ...). Banks pa je glasbeno dozorel ob “starostah”, kot so Neil Young, Bob Dylan, Leonard Cohen, milijonkrat je poslušal prvi Beckov album Mellow Gold, obožuje pa še zasedbe Jane's Addiction, Slint, Violent Femmes.

Ob poslušanju kateregakoli izdelka Interpolov pa se ne moremo otresti občutka, da ima njihov zvok nekakšen britanski prizvok. Tako Kessler kot Banks sta se rodila v Angliji in tam preživela zgodnje otroštvo, ki ju je glasbeno verjetno zaznamovalo. Najbolj kontroverznega člana zasedbe Carlosa Denglerja, ki je najbolj pritegnil medijske žaromete zaradi svojega drznega “trendsetterskega” videza in občasnih tračev iz divjega nočnega življenja (ostali člani zasedbe so sodeč po številnih intervjujih bolj zadržani in profesionalno predani svojemu delu), so predvsem pritegnili basisti Peter Hook (Joy Division), Simon Gallup (Cure) in John Taylor (Duran Duran). Dengler se je maja lani poslovil od zasedbe, saj naj bi ga bas pričel omejevati, smelo pa se je že začel spogledovati s komponiranjem filmske glasbe (kratek film Golgotha). Fantje seveda obžalujejo in razumejo njegov odhod. Banks je v intervjuju povedal, da je “Dengler glasbeni genij in ena od prihajajočih rock ikon” ter da v svojem glasbenem ustvarjanju potrebuje nove izzive in ga pri tem člani benda popolnoma podpirajo.

Kako bodo zapolnili njegove stilizirane basovske linije in rezke “staccato” izbruhe, bomo lahko preverili na naslednjem albumu, kajti Dengler je svoj odhod najavil po snemanju zadnje plošče Interpol, na kateri je imel veliko besede. Od Turn on the Bright Lights, ko so Interpolovci postregli z dokaj surovim in melanholičnim zvokom, do Antics, ki je postregel z največjimi hiti (Slow Hands, C'mere), so pri Our Love to Admire pričeli z blagim eksperimentiranjem (vpeljali klaviature), ki so ga na zadnji plošči še bolj poglobili. Fantje se iz albuma v album niso želeli ponavljati, zato so vedno znova stremeli k evoluciji svojega zvoka, pri zadnji plošči pa so popolnoma udarili mimo. Ali je bila Denglerjeva utesnjenost v bendu tako močno izražena ali fantje resnično potrebujejo nov kreativni zamah, kajti ob poslušanju njihovega zadnjega izdelka se ne moremo znebiti “žilorezniškega” vzdušja, ki preveva celoten album. Svetla izjema je edinole single Lights in bolj “rockerski” Barricade.

Na torkovem nastopu v Križankah se bo v vlogi basista predstavil Brad Truax, ki prihaja iz eksperimentalne zasedbe Animal Collective. Že pred njim pa je Denglerja nadomestil David Pajo iz zasedbe Slints, ki je Banksa zelo navduševala v mladih letih.

Po silnem razočaranju nad zadnjim albumom lahko upamo, da se bo Interpol izkazal vsaj v živo, saj sveži koncertni programi obljubljajo izlete v njegovo “svetlo” preteklost.

BILJANA PAVLOVIĆ