(INTERVJU) dr. Peter Maričić: "V San Diegu sem zdravil virginijske oposume, rakune, kakaduje, želve ..."

Po njegovi zaslugi se črnica še naprej prosto plazi po brezpotjih slovenske Istre. Takih nesrečnih živali je dr. Peter Maričić že veliko obudil v življenje, med njimi pa prevladujejo predvsem ptice. Večina veterinarskih ambulant je osredotočena na mačke in pse, on pa je eden redkih veterinarjev, ki ima izkušnje z divjimi in eksotičnimi živalmi. Te je pridobival že med študijem, ko je opravil trimesečno praktično usposabljanje s področja prostoživečih in eksotičnih živali v več klinikah v San Diegu v ZDA.

Po opravljenem študiju je pridobil štipendijo Leonardo da Vinci in opravil štirimesečno praktično usposabljanje v italijanskem referenčnem centru za prostoživeče vodne in morske ptice v Livornu. Ustanovil je podjetje Zoosofia, ki ponuja zanimive aplikacije s področja gojenja organizmov, obenem opravlja popoldansko veterinarsko dejavnost za eksotične in prostoživeče živalske vrste v več veterinarskih ambulantah v slovenski Istri.

A s srčnostjo in predanostjo prežeto poslanstvo poškodovanim in ranjenim živalim ni vse, za kar si prizadeva. Med njegovimi uspešnimi projekti so zanimive dovršeno premišljene aplikacije, kot je na primer ribnik z akvaponiko, pri katerem v tako hermetizirano okolje naseljuje iz naravnega okolja ujete tujerodne vrste. Prizadeva si, da bi namesto čipiranja hišnih ljubljenčkov to nadomestili s skeniranjem šarenic. Je tudi tesni sodelavec naravnega rezervata Škocjanski zatok. Zaradi njegove neizmerne srčnosti in inovativnosti so ga poslušalci Radia Capris izbrali za “Heroja dneva”, meni pa je v veliko zadovoljstvo, da ga lahko predstavim kot tokratnega Viteza okrogle mize.

Mlada črnica je ena od mnogih zgodb v vašem življenju. Nekje sem prebral, da ste kot otrok na domači vrt naselili ogromno kuščaric, od katerih so bile nekatere zelo krotke in so vam jedle dobesedno iz roke?

“Da, kot otrok sem lovil vse, od plazilcev, dvoživk do različnih nevretenčarjev. Za to vzneseno veselje, ki traja še danes in me bo spremljalo vse življenje, sta zaslužna tudi starša. Za to sem jima neskončno hvaležen. Mama mi je omogočila, da sem kot otrok imel zlatega hrčka, papigo nimfo, kanarčka, 'lugarčka', želvo rdečevratko, akvarijske ribe in meni najljubša ljubljenčka: psa Maxija in Megija. Oče pa je preiskal vsak grm ali skočil v vodno telo, da bi mi pokazal, kako izgleda od blizu kuščarica, žaba ali kača, da bi me tako osrečil. Glede krotkih kuščaric pa polagam na srce: nikar ne počnite tega! Če kuščarica izgubi strah pred človekom, to nikakor ni dobra stvar. Nekega dne sem namreč svojo kuščarico našel pohojeno pred vhodom na naš vrt. Od takrat naprej mi ne pade več na pamet hraniti divjih živali.”

Dr. Peter Maričić z veliko uharico

Foto: Arhiv P. Maričića

V bogati karieri ste verjetno imeli priložnost reševati zelo različne vrste? Katere med njimi so bile najbolj nenavadne? Ste reševali tudi nevretenčarje?

“Že med študijem sem prek študentske napotnice delal kot veterinarski tehnik v Ambulanti za ptice, kunce in plazilce na Veterinarski fakulteti in moram priznati, da sem takrat videl več eksotike kot v San Diegu. Od različnih primatov, kot sta na primer marmozetka in pavijan, pa belih dihurjev, nosatega medvedka, šestmetrskega albinističnega indijskega pitona, varana, krokarja, tukana, hiacintne are ... V San Diegu sem zdravil virginijske oposume, rakune, redke vrste are, kot na primer modrogrlo aro (Ara glaucogularis), različne kakaduje, ogromne vodne in kopne želve, kameleone in drugo. Mogoče bi izpostavil polarnega slapnika. Te izjemne ptice so ekstremno zahtevne za rehabilitacijo v ujetništvu. No, ta nesrečni slapnik je prispel k meni z uničenimi letalnimi peresi. Bila je druga polovica julija in ptič je že imel poletno perje. Že junija so slapniki daleč na severu Evrope, kjer gnezdijo. Dvojna sreča v nesreči je bila ta, da si ni resno poškodoval kosti in mehkih tkiv in da je imel cenjeni kolega dr. Pesaro iz Trsta v skrinji shranjenega poginulega polarnega slapnika. To pomeni, da sva lahko presadila nepoškodovana letalna peresa iz poginulega na poškodovanega. Postopek presaditve se v angleščini imenuje 'imping'. Trenutek, ko sva ga izpustila in ga videla zleteti, je bil prazničen in nepozaben. Imel sem tudi nekaj pacientov nevretenčarjev. Najbolj pomenljiva in poučna je bila moja ptičja pajkovka (Gramostola rosea), ki so mi jo prodali kot samico. Samice lahko živijo do 20 let. Moj pajek pa je že pri štirih letih začel kazati hude znake anoreksije in hujšanja. Medtem ko sem mu dajal elektrolite z injekcijo skozi sklepno membrano, je žal preminil. Značilnost teh pajkov je, da po smrti razkrijejo svoj spol. In tako sem ugotovil, da sem imel samca, ki v povprečju živijo dve leti, no, moj primerek je doživel dvakrat več.”

Pogosto rešujete primerke povoženih ali poškodovanih sov in ujed. Izvedel sem, da ste neki veliki uharici rekonstruirali kljun.

“Ta podatek ne bo točen. Veliko uharico z zlomljenim kljunom sem po nekem srečnem naključju uspel uloviti (bila je še vedno zmožna letenja) in ji nudil prvo pomoč. Nato sem jo poslal v zatočišče na Koroško. Sredstev za večje posege žal nisem imel. Rekonstrukcijo kljuna so ji naredili v zatočišču na Koroškem. Žal pa ptič z rekonstruiranim kljunom ne more dolgo preživeti v divjini, zato je bila nesrečna sova obsojena na življenje v ujetništvu. Kljub vsemu gre za karizmatično vrsto z bogato in dragoceno zgodbo za pripovedovati ...”

Presaditev peres polarnemu slapniku

Foto: Arhiv P. Maričića

Med vašimi pacienti so bili tudi razni eksoti. V nekem mediju sem videl, da ste reševali nekega legvana. Tega se gotovo ne naučiš na klasičnem študiju veterine?

“Znameniti legvan je bil v lasti biologinje mag. Nike Leben, ki je tisti čas imela manjši vivarij na Čevljarski ulici v Kopru. Jaz sem bil odgovoren za veterinarski nadzor živali v vivariju. No, med njimi je bil tudi velik legvan Lenny. Nekega dne ga je pripeljala v veterinarsko ambulanto. Imel je bulo na konici nosu. Po opravljeni biopsiji sem diagnosticiral granulom neznanega vzroka. Po desetdnevni antibiotični terapiji je bula naposled počila. Ker sem tisti dan izvajal redni pregled živali v vivariju, sem lahko Lennyja obravnaval in mu iz bule potegnil 'hudičev' klas od trave. Lenny je po tistem odlično okreval.”

Bi lahko ocenil približne deleže uspešnih zdravljenj?

“Za nekaj let sem izvedel analize za prostoživeče živali in rezultati so bili primerljivi z rezultati zatočišč v Italiji. Na letni ravni sem izpustil nazaj v naravo ali poslal v zatočišče od 55 do 65 odstotkov vseh sprejetih živali (130 do 180 živali na leto). Tukaj niso bili analizirani mestni golobi in lovne živali, ki sem jih ravno tako zdravil, in verjamem, da bi bili rezultati še boljši.”

Dr. Peter Maričić s sokolom selcem

Foto: Arhiv P. Maričića

Zdravljenje prostoživečih in eksotičnih živali je gotovo podobno drago kot zdravljenje hišnih ljubljenčkov. Si predstavljam, da ni samoumevno, da za to obstajajo s strani države finančna sredstva?

“Financiranje s strani države za prostoživeče zaščitene vrste živali obstaja. Toda tu odpadejo vse lovne vrste in mestni golobi. Poleg tega je financiranje absolutno prenizko za oskrbo živali iz vse Slovenije. Proračun je primerljiv s proračunom lokalnih zavetišč za pse in mačke. Pred kratkim je bila podpisana nova pogodba za dejavnost zatočišč, ki je bila podeljena staremu koncesionarju. Jaz sem kot podizvajalec 12 let posloval s čisto izgubo in zgolj tešil svoj entuziazem ... Žal si sedaj z mlado družino tega ne morem več privoščiti.”

Ribniki z akvaponiko se mi zdijo poleg vseh drugih prednosti tudi elegantna rešitev za to, da ni treba usmrtiti tujerodne organizme. Obstaja interes občin, krajevnih skupnosti ali raznih ustanov za take aplikacije?

“Z ribniki želim kot veterinar vplivati na dobrobit živali, ozaveščati ljudi o problematiki invazivnih vrst živali ter izpostaviti potencial akvaponike. V Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (NRŠZ) trenutno razvijam idejo o neletalnem upravljanju z invazivnimi vrstami. Ideja je deležna izjemne podpore tako s strani NRŠZ kot tudi s strani številnih strokovnjakov. Težava pa je v EU zakonodaji in občutljivosti ekosistemov. Gre za doživljenjski projekt in upam, da mi ob podpori strokovne javnosti nekoč uspe.” •