(INTERVJU) Elvis Bašanović: “Ko je stal na zelenici, sem jokal kot dež”

Imate kakšnega varovanca na svetovnem prvenstvu?

“Ne, sem pa prepričan, da ga bomo imeli na naslednjem. Verjamem, da se bo nanj uvrstila Slovenija. Imamo pa tudi nekaj fantov, ki so reprezentanti v mlajših selekcijah Avstrije, BiH in Hrvaške, ki bodo na naslednjem prvenstvu, verjamem, A-reprezentanti. To je naša vizija, ker mi začnemo delati z zelo mladimi fanti in potem gremo skupaj skozi ta proces razvoja do najvišje ravni nogometa. Tudi sedaj, ko smo naredili tako odmeven prestop z Benjaminom Šeškom, ki je zgodovinski in eden največjih v tem prostoru, ne stavimo na kvantiteto, torej da bi šli v podpisovanje pogodb s številnimi nogometaši. Naše filozofije nismo nikoli spreminjali. Še vedno smo butična agencija, tako da smo v zadnjem letu celo zmanjšali število igralcev, ki jih zastopamo. Trenutno je pod našim okriljem 24 igralcev in en trener, nastopajo pa v devetih državah.”

Kdaj ste sprejeli odločitev, da želite postati nogometni agent?

“Nogomet spremljam od svojega sedmega, osmega leta. Najprej sem ga igral, v mladinskih kategorijah sem bil tudi član slovenske reprezentance, pri osemnajstih pa sem debitiral v prvi slovenski ligi s Koprom. In takrat sem nekako začutil, da dam lahko družbi več preko izobraževanja oziroma podjetništva, v kar so me usmerjali tudi starši. Kar pomeni, da sem istočasno igral nogomet in študiral. Vedno me je namreč zanimal osebnostni razvoj in napredek človeka, veliko sem bral knjige in se neformalno izobraževal, vmes sem bil štiri leta tudi direktor kariernega centra Univerze na Primorskem, a nisem želel delati v pisarni, v podjetju, ki ne bo povezano z nogometom. Želel sem se vrniti v nogomet, a takrat še nisem vedel, kaj bi rad počel. Razmišljal sem o karieri športnega direktorja, agenta, trenerja ... V prvih štirih letih sem poleg zastopanja igralcev imel še dve službi, igral sem nogomet in študiral.

Na koncu mi je pri odločitvi veliko pomagal profesor Roberto Biloslavo s koprske fakultete za management, ko sem ga na predavanju vprašal, kako je vedel, da želi postati profesor. Dal mi je zelo enostaven odgovor, ki mi je dolgo ostal v spominu. Rekel mi je, Elvis, če razmišljaš o več stvareh, ki te veselijo, se preizkusi v eni, in če ti ta ne bo všeč, poskusi naslednjo. Ko boš našel pravo stvar zase, boš to vedel. Takrat sem imel 27 let in odločil sem se, da želim postati agent. Odprl sem podjetje in tako se je vse skupaj začelo. Nekateri so me sicer zbadali, se mi posmehovali, češ da začenjam z nule, da sem premlad, da ne poznam ljudi v tujini, da sem brez kapitala, tako da sem moral najprej vzeti kredit za ustanovni kapital podjetja … Pred 15 leti je bil ta posel rezerviran samo za izbrance. V prvih štirih letih sem poleg zastopanja igralcev imel še dve službi, igral sem nogomet in študiral. Bilo je izjemno naporno in dvakrat sem doživel izgorelost ter pristal v bolnišnici. Vendar nisem imel izbire, če sem želel zaslužiti denar, ki sem ga lahko mesečno vlagal v novi posel. Bilo je težko, iz Milana sem se kdaj vračal tudi po stari cesti, ker nisem imel dovolj denarja za cestnino. Ko sem naredil licenco za agenta, nisem poznal niti enega športnega direktorja v tujini. Dneva, ko sem opravil licenco FIFA za agente, se spomnim tudi zato, ker sem ves navdušen poklical enega izmed naših uveljavljenih agentov, da bi mu povedal, da sem naredil licenco. Odgovoril mi je hladno, da je pa zdaj treba nekaj narediti in zgodil se je trenutek streznitve. Tega nisem vzel za slabo, ampak kot dodatno motivacijo. Ko si mlad, imaš dovolj energije, verjameš, da je vse možno. In hvala bogu, da je bilo tako.”