Iskanje čistega dobička

Razplet, da zavzeto prodajamo in na koncu ne prodamo, koristi premierju Miru Cerarju. Človeku, ki je bil v minulih dneh na največji preizkušnji, odkar je stopil v politično obutev, v tem novem statusu quo ni treba več iskati opravičil, zakaj vztraja pri prodaji, in pojasnjevati, zakaj za prodajo noče prevzeti politične odgovornosti.

To so bila nadležna vprašanja minulih dni. Kot da bi bil on prvi primerek slovenskega politika, ki se, ko postane vroče, noče opeči. Vroč kostanj je potoval s Slovenskega državnega holdinga na vlado in obratno, za to, da so se z njim obmetavali v parlamentu, je s stalnim obujanjem te teme skrbela ZL. Jasen razplet sage o Telekomu bi bil za Cerarja nevaren, saj bi določil bodoča razmerja v koaliciji in nadaljnjo moč njegove stranke SMC.

“Najdite eno izjavo, da bom preprečil prodajo Telekoma,” se je premier v ponedeljek malodane razburil ob trditvah Luke Mesca (ZL), češ da je pred volitvami obljubljal, da Telekoma ne bo prodal. Bil je “zadržan” do prodaje, je poudaril Cerar. Pred volitvami je napovedal, da bo treba o prodaji razmišljati “v skladu z dano situacijo”, pojasnjuje danes.

Situacija je danes zanj in za njegovo politično stranko takšna, da mora biti hkrati za in proti. Če bi bil samo proti prodaji, bi tvegal izgubo zaupanja NSi, ki se marsikdaj zdi tesnejša zaveznica kot lastne koalicijske partnerice. Glasovi NSi bodo nujno potrebni tudi pri sprejemanju izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu. Če bi bil proti prodaji, bi se Cerar izneveril tujini, ki ji je slovenska vlada pred dvema letoma že obljubila, da bo dala na prodaj 15 podjetij. Pravzaprav bi premier z nasprotovanjem prodaji oslabil tudi svojo vlogo v vladi, saj bi popustil SD-ju in postal lahka tarča izsiljevanj.

A tudi če bi bil izključno za prodajo - to možnost je imel, saj SD in Desus zaradi Telekoma nista grozili z odhodom iz koalicije - bi teža posledic usodno padla na ramena SMC. Očitki o “razprodaji” bi Cerarju še znižali javnomnenjsko podporo, ki dandanes edina nekaj šteje. V zadnji Delovi anketi, denimo, bi s privatizacijo nadaljevalo le 18 odstotkov vprašanih, ostali bi o njej še enkrat premislili ali pa jo odložili, ker da je zdaj ne potrebujemo.

Globoko v iskanje načinov, kako se izogniti opeklinam, je bila potisnjena tudi SD, ki ima - roko na srce - zaradi Telekoma veliko več masla na glavi kot mlada Cerarjeva stranka. Tudi če odmislimo vse domneve o vpletenosti nekaterih bivših vidnih članov (ZL)SD v okoriščanje s Telekomom, je že podatek, da je bila SD leta 2013 med tistimi, ki so Telekom uvrstili na seznam podjetij za prodajo, obremenjujoč.

SD ni Desus, ki se - čeprav je leta 2013 ravnal enako - lahko danes ob tej temi taktično potuhne, se previdno zadrži, morda malo pobaranta in se dogovori za ohranitev državnega deleža v kakem drugem podjetju, ki naj bi bilo za upokojence vitalnega pomena. SD ima nasproti sebe ZL. Ta alternativa, ki iz udobnega opozicijskega kavča in (še) brez umazane strankarske zgodovine po tekočem traku ponuja všečne rešitve, nagovarja prav tisti del javnosti, ki je nekoč pripadal SD-ju.

Kako zelo se je izplačalo vztrajati pri nasprotovanju privatizaciji, spet dokazujejo raziskave javnega mnenja. Luki Mescu in poslanski skupini ZL še nikoli ni šlo tako dobro, kot ji gre te dni. Ne velja torej le to, da je politika z vsemi peripetijami, povezanimi s prodajo Telekoma, znižala vrednost Telekomovih delnic. Velja tudi obratno: Telekom takisto in še kako vpliva na vrednost političnih delnic.

Privatizacija je najbolj nevarna čer, ki lahko potopi Cerarjevo vlado, so že ob njenem ustoličenju opozarjali analitiki. Ne samo privatizacija, tudi javno mnenje je tista čer, okrog katere je treba stalno previdno vijugati, sicer lahko pride do brodoloma. Ali bi bila prodaja Telekoma dobra ali slaba poteza, je stvar interpretacij, politično prilagajanje stališč, prelaganje odgovornosti in iskanje všečnosti pri volilcih pa je že zlovešča napoved, kako se bo v tej družbi končala kakršna koli napoved sprememb.

To, da je prodaja podjetja, na katero so, tako Cerar, prisesane številne “pijavke”, v zadnjem času odigrala ključno vlogo pri razmeščanju političnih strank na lestvicah priljubljenosti, je slab obet za začetek spreminjanja državnih sistemov, ki jih izsesavamo vsi po malem. Tisti, ki pijejo na veliko, bodo imeli enostavno nalogo prepričati nas, da je bolje ohraniti status quo tudi v primeru okostenelega zdravstva, javne uprave, pokojninskega sistema, trga delovne sile ... Politika bo tudi takrat iskala čiste dobičke zase, ne glede na ceno.

JANA KREBELJ