Islam in 11. september: Niso upoštevali razlik!

Lahko se je revitaliziral protiislamski sentiment, ki je latentno prisoten v zahodni miselni tradiciji. Ne gre namreč pozabiti, da so bili tako rekoč vsi evropski intelektualni velikani, od Erazma Rotterdamskega in Thomasa Mora do Leibniza in Voltaira sovražni do islama in da se je Evropa kot politična skupnost v 15. in 16. stoletju oblikovala predvsem na podlagi sovražnega odnosa do drugačnega in tujega - islama v obliki osmanskega imperija, ki je zasedal velik del Balkana.

Po 11. septembru so bile v veliki meri abstrahirane bistvene razlike oziroma delitve med 1,4 milijarde svetovnimi muslimani. Niso bile upoštevane razlike med muslimani in islamisti ter med zmernimi in radikalnimi (militantnimi) islamisti. Obudili so se tradicionalni stereotipi glede islamske doktrine džihada. Ni bila upoštevana razlika med velikim džihadom (prizadevanje za moralno življenje - odpovedovanje lastnemu pohlepu ter skrb za sočloveka in socialno pravično skupnost) in malim džihadom (sveta vojna). Izpostavljano je bilo klasično pojmovanje džihada kot apriorne zapovedi vojskovanja proti “nevernikom” (nemuslimanom) s poudarkom na koranskih “verzih meča” (9:5; 9:29), medtem ko je v ozadje stopilo dejstvo, da je v sodobnem času džihad razlagan kot prvenstveno (samo)obrambno dejanje (Koran, 2:190).

Okrepila se je tendenca, v skladu s katero se pojem “terorizem” tako rekoč samodejno percipira kot “islamski terorizem”, medtem ko je abstrahiran drugačen, na primer krščansko oziroma desničarsko motivirani terorizem. Spomniti se velja na primer bombnega napada v Oklahomi leta 1994. Nedavno je bil tudi teroristični napad desničarskega skrajneža Breivika najprej hitro opredeljen kot “islamski terorizem”. Poleg tega je povsem v ozadje stopilo dejstvo, da obstaja tudi t. i. državni terorizem, ki se je manifestiral na primer ob ameriškem bombardiranju ciljev v Sudanu leta 1998. Nenazadnje bi bilo tudi nelegalni in nelegitimni, iz Amerike vodeni napad na Irak leta 2003 mogoče opredeliti kot državni terorizem.

Čeprav je po 11. septembru najprej izrazito prevladovala tendenca, da se napad obravnava kot nekakšno absolutno zlo, pri katerem se preprosto ni mogoče spraševati o vzrokih, pa so vsaj bolj trezni analitiki začeli opozarjati, da napad ni nastal ex nihilo, temveč da tovrstne radikalne tendence in ekstremno sovraštvo med delom svetovnih muslimanov generirajo oziroma spodbujajo nekatere politike Zahoda in predvsem ZDA. Pri tem je bilo mogoče izpostaviti: prisotnost ameriških vojaških enot na za muslimane svetem ozemlju Savdske Arabije; agresivno sankcijsko politiko ZDA do Iraka; in pa ameriško brezpogojno podporo Izraelu, tudi v njegovem odpravljanju možnosti za nastanek suverene in življenjsko sposobne palestinske države. V tem smislu je šokantno dejanje vendarle neizogibno zbudilo spraševanje, katera so ozadja, ki generirajo tako skrajno sovražna oziroma destruktivna dejanja. Dr. PRIMOŽ ŠTERBENC,

politolog in sociolog