Italijanščina ne živi več med ljudmi
Čeprav živimo v dvojezičnem okolju, v katerem ima italijanska manjšina zagotovljene vse pravice do izražanja v svojem maternem jeziku, italijanščina izgublja boj - boj proti angleščini. Na Čevljarski ulici v Kopru, Ljubljanski ulici v Izoli ali na Tartinijevem trgu v Piranu je slišati vse manj italijansko govorečih domačinov. Žalostno - izumirajo.
Kam izginja prava dvojezičnost, ko se sogovornika znata pogovarjati v slovenščini in italijanščini ter drug drugega povsem razumeta? Je moteče, da otroci vstopajo v šole brez znanja ene same italijanske besede? Ali so upravičene skrbi staršev, ki niso rasli v dvojezičnem okolju, da njihovi otroci nikoli ne bodo postali enakopravni člani tega okolja? In ali je vsega kriva res samo angleščina?
Nekoč tudi italijansko govoreča vzgojiteljica
Če otrok italijanščine ne more srkati doma, je potemtakem vsaj vrtec tista prva institucija, ki mu bo ponudila okus in melodijo tega hitrega, tekočega jezika. Prvi sogovornici smo poiskali v enoti Kekec vrtca Koper in enoti Slavnik vrtca Semedela. Ravnateljici Klara Franca in Nives Prša sta začeli odganjati oblak, v katerega nas je prignalo razmišljanje, da postaja italijanščina zgolj še en tuj jezik.
Seznanjanje z italijanščino v vrtcih je zapisano v dodatku h kurikulumu za vrtce na narodno mešanih območjih, in sicer v sklopu načela enakih možnosti, upoštevanja različnosti med otroki in načela multikulturalizma. Otroci se postopoma skozi vrtčevsko obdobje seznanjajo z jezikom, navadami in običaji obeh okolij. Začne se z izštevankami, rajalnimi igricami, pesmicami, pri starejših otroci nadaljuje z besedami, frazami, poimenovanjem videnega v obeh jezikih in tudi z izmenjevanjem obiskov z italijanskimi vrtci. Ampak vzgojiteljice, ki bi otroke aktivno seznanjala z italijanščino, ni. In četudi bi si jo starši želeli, je ne bodo dobili.
Leta nazaj so imeli v vseh vrtcih na dvojezičnem območju v programu za predšolske otroke tudi vzgojiteljico, ki je enkrat na teden z njimi govorila italijansko. Torej so se z jezikom seznanjali v obdobju, ko današnji otroci vstopajo v šole in se tudi začnejo učiti italijanski jezik. S prihodom devetletke je država ta program ukinila.
Nekoč je živel tudi Program uvajanja jezika okolja v slovensko govorečih oddelkih: šest in sedem let stari otroci, skupaj jih je bilo 24, so imeli dve vzgojiteljici. Ena je bila slovensko, druga italijansko govoreča. A ko je računsko sodišče ugotovilo, da je plačevanja programa z dvema vzgojiteljicama (ne torej z eno vzgojiteljico in pomočnico, kot je običajno) nadstandard, so program ukinili. “Res je, pogrešamo ta program. A prepričana sem, da ob vstopu v šolo ne bi smelo biti nič tragičnega, če otrok ne zna ali ne razume niti ene italijanske besede. Zahtevnost in metode dela se prilagajajo otrokom, navsezadnje tudi tistim, ki pridejo iz italijanskih vrtcev in ne znajo prav dobro slovensko,” meni Nives Prša.
In kot nas spomni Klara Franca, so med sošolci naših otrok tudi Bolgari, Kitajci, angleško govoreči otroci, Albanci, Madžari, Rusi, Avstrijci ... “Otroke tako glede na sošolce seznanjamo ne samo z italijanščino, pač pa tudi s kitajskimi pismenkami, tujejezičnimi izrazi za Dober dan, Dober tek ...”
Med šolarji že polovica priseljencev
Na istrskih ulicah je slišati vse manj italijanščine. Tudi italijansko govorečih staršev je vse manj. Vse več pa je albanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije in, seveda, slovenščine, saj je v Istro trebuhom za kruhom migriralo veliko Slovencev, ki so italijanščino slišali kvečjemu na televiziji, pa so še takrat hitro preklopili program. To niso samo Štajerci in Ljubljančani: dvojezično območje se neha že v Dekanih, Gračišču, Šmarjah. In ker se spreminja tudi televizijski program, iz katerega so včasih mali Koprčani, Izolani ali Pirančani srkali italijanski jezik - torej prek risank, ki jih izpodrivajo angleške ali v slovenščino sinhronizirane zgodbe -, ni nenavadno, da korak za korakom postaja italijanščina vse bolj tuji jezik in ne več jezik okolja. Tuji jezik, pri katerem učenci niti ne dosegajo najboljših rezultatov.
Anton Baloh, ravnatelj Osnovne šole Koper, že nekaj let s skrbjo opazuje postopno, a vztrajno slabšanje znanja italijanščine. Osnovno šolo Koper obiskuje 858 otrok - in več kot polovica jih prihaja iz družin z migrantskim ozadjem. Tako je v vseh istrskih mestih, zlasti v mestnih jedrih. “V teh družinah številni gojijo materni jezik kraja, od koder prihajajo, kar je povsem prav, spoštovanja vredno, saj ponuja jezikovno bogastvo, multikulturnost in ohranjanje narodnostne identitete posameznika, to pa na šoli skladno s cilji Evropske skupnosti in našimi zastavljenimi multikulturnimi načeli spodbujamo. Pri tem so mnogi otroci soočeni s štirimi jeziki hkrati: maternim, slovenščino, italijanščino in tujim - angleščino, kar v njihovem obdobju odraščanja zagotovo ni enostavno. To pomeni dodatno šolsko obremenitev v primerjavi z vrstniki, hkrati pa ponuja odlično možnost učenja večjezičnosti na sproten in njim ustrezen način v letih, ko jim je to najlažje - gre za zgodnje učenje jezika,” poudarja Baloh.
V šolskem obdobju se nadaljuje tudi vzorec iz vrtčevskih dni: otroke še naprej pogosteje obkroža angleški jezik, ne italijanski. Angleško “govorijo” računalniki, pametni telefoni, številni zabavni, znanstveni in učni televizijski programi. “Pred desetletji, ko je bila italijanščina živ jezik na koprskih, izolskih in piranskih ulicah, na tržnicah, med ribiči, kmeti, ko je bilo spremljanje italijanskih televizijskih programov zgolj ena od dveh možnih opcij za tukajšnje prebivalce, je bilo obratno. Takrat je jezik okolja, italijanščina, intenzivneje živela med ljudmi, bila domača in čestokrat uporabljena, kar danes pogrešamo!” opozarja Anton Baloh.
Več negativnih ocen iz italijanščine
Nekatere starše moti, da je prilagajanje otrokom iz migrantskih družin prineslo tudi nekoliko nižje kriterije osvajanja jezika in ocenjevanja. A v okolju, kjer je samo polovica učencev seznanjenja z italijanščino, drugače ne gre. Kako se torej otroci brez kakršnegakoli predznanja vključijo v redni šolski program italijanščine?
“Ob vstopu otrok v prvi razred učiteljice preverijo predznanje otrok - skozi igro, petje, izštevanke, v pogovorih. Ustvarijo nivo poznavanja italijanščine v celotnem oddelku, nakar po načelih diferenciacije in individualizacije pouka pripravijo programe po učnem načrtu tako, da omogočajo vsakemu otroku graditev osebnega znanja italijanščine od točke, kjer dejansko otrok je. Tako bi moralo biti, za kar si na Osnovni šoli Koper tudi prizadevamo,” pravi Baloh.
O tem, da postaja italijanščina najslabše ocenjen šolski predmet, pa dodaja. “Učitelji imajo za vse otroke enako mersko enoto. Ugotavljamo, da imajo največje težave v italijanščini učenci tujci (priseljenci, všolani prvo in drugo leto). Ti imajo poseben status zgolj prvi dve leti šolanja v Sloveniji, nato se izenačijo z ostalimi, problemi s poznavanjem jezikov slovenščine in italijanščine pa v veliki meri ostajajo tudi v naprej. Nekaj je tudi redno všolanih otrok, ki jim večjezičnost ali učenje jezikov pomeni učno težavo in obremenitev,” pravi Baloh.
V preteklem šolskem letu so beležili neustreznost doseganja ciljev pri pouku italijanskega jezika pri približno 2,5 odstotka učencev. Številni so kljub negativni oceni iz italijanskega jezika napredovali v višji razred: “Odstotek res ni velik, ni pa zanemarljiv, če želimo italijanščino vključevati v okolje kot pozitivno vrednoto medkulturnosti in večjezičnosti, kar pa negativne ocene zagotovo ne prinašajo. Moje osebno razmišljanje, večkrat javno izraženo, je, naj bi se ta predmet ocenjeval opisno glede na napredek posameznika, saj bi se tako izključile vse negativne čustvene konotacije do jezika in okolja, v katerem ta jezik živi.”
Anton Baloh je zagovornik sodobnih tehnik zgodnjega učenja jezika. “Strokovni aktiv učiteljic italijanščine redno preverja dosežke naših otrok in razvija svoje načine dela. Skupaj z željami sveta staršev in našimi načrti, da bi italijanščino kot jezik okolja otrokom približali, smo v zadnjih letih intenzivno sodelovali s šolami v sosednji Italiji, vključevali smo se v projekte s sovrstniki v Trstu, Gorici, sodelovali na tem področju z Univerzo na Primorskem, oddelkom za italijanistiko, obiskovali smo prireditve v Italiji in tam uspešno nastopali v okviru svojih dejavnosti na tekmovanjih, koncertih, vključevali oglede krajših in otrokom primernih video-filmov v italijanščini v času podaljšanega bivanja, se šli skupno poučevanje nekaterih premetov dvojezično ...”
Tekma z angleščino
V preteklem šolskem letu se je zgodil pomemben jezikovni premik. Združili so se načrti Antona Baloha in Neve Šečerov, svetovalke na Zavodu RS za šolstvo. Izvedli so šestmesečni projekt spremljanja in posodabljanja poučevanja italijanščine na vseh stopnjah pouka. Preizkusili so tudi pouk z dvema učiteljema v oddelku hkrati. Strokovni izziv je bil pomemben in zanimiv tako za učitelje kot za koprsko enoto Zavoda za šolstvo in svetovalko Nevo Šečerov. OŠ Koper pa je izpeljala pomemben nakup in v tem šolskem letu dopolnila šolsko knjižnico z novimi 51 različnimi izvodi otroške in mladinske literature v italijanskem jeziku - slikanicami, otroškimi slovarji, pripovedkami, pravljicami ... Prav v ta namen so jih kupili v Italiji in sedaj imajo več kot 200 izvodov knjig za različne starosti naših otrok.
Uspehom navkljub pa, dodaja Baloh, imajo učitelji in zaposleni na šoli pogosto občutek, da so v nalogah, ki jih je včasih opravljalo živo dvojezično okolje mesta in podeželja spontano in sprotno, ostali sami. “Primorani smo skrbeti tako za učne kot tudi vzgojne medkulturne cilje življenja na dvojezičnem področju, in to v tekmovanju z globalnim jezikom, angleščino, ki izredno hitro, mestoma preintenzivno, napreduje.”
Neva Šečerov je bolj prizanesljiva do ocenjevanja vplivov angleščine. Soavtorica učnih načrtov za italijanščino kot tuji jezik (italijanščina izven narodnostno mešanega območja Istre) in italijanščino kot drugi jezik na narodnostno mešanem območju Istre v osnovni in srednji šoli sodeluje z učitelji praktiki, svetovalci za tuje jezike in visokošolskimi strokovnjaki. Preden je prestopila prag zavoda za šolstvo, kjer je zdaj že 21 let, je 15 let učila italijanščino na različnih stopnjah izobraževanja na osnovni in srednji šoli.
Mnogi ji priznavajo sposobnost, da v učne načrte vnaša novosti: nove pristope in informacijsko komunikacijsko tehnologijo. “Na vsakoletnih srečanjih so učitelji velikokrat izpostavili, da so določene rešitve v učnem načrtu zastavljene preveč ambiciozno in neizvedljive. Zato sem se odločila, da se ponovno preizkusim v učni praksi in v okviru projekta poskusim izpeljati ključne didaktične novosti,” svoj korak v svet učilnic pojasni Neva Šečerov.
Pouk z dvema učiteljema
Priložnost za vstop v šolo ji je torej ponudil Anton Baloh, obenem pa, pravi svetovalka, vzorno organiziral pouk ter tako omogočil uspešno izvajanje projekta. Pristop k sodobnemu učenju je bil zanimiv. Najprej je s tremi učiteljicami iz OŠ Koper oblikovala letno pripravo za 3., 5. in 7. razred in se dogovorila za skupno izvajanje pouka, tako imenovano timsko poučevanje, ko se prvemu učitelju pridruži še gostujoči učitelj. namenile so se, da bodo v pouk vpeljale novosti, ki naj bi motivirale učence za učenje italijanščine.
“Z učenci smo bile ves čas v dialogu. Pouk smo organizirale na način, da so bili učenci nenehno aktivni: sodelovali so v pogovoru, izražali svoje vtise, mnenja o prebranih ali predvajanih besedilih, nastopali so, prepevali, uporabljali informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Naš prvi vtis je, da je vpeljevanje novosti v pouk prineslo pozitivne rezultate: učenci so bili bolj pripravljeni sodelovati v učnem procesu, navdušeni so bili nad uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Vendar je bilo štirimesečno obdobje pouka v razredu prekratko, da bi lahko izpeljali zaključke. In kljub temu lahko potrdimo, da so novosti, ki jih predpisuje učni načrt, smiselne in izvedljive.”
Žal je še veliko učiteljev nezaupljivih do sodobnih metod in oblik dela ter se zatekajo k ustaljenim metodam, ki poudarjajo poučevanje slovnice, dodaja naša sogovornica. Večino časa namenjajo izvajanju rutinskih nalog iz učbenikov in delovnih zvezkov. “Vsak učitelj bi se moral zavedati, da se osnovnošolci tujih jezikov učijo pretežno naravno, v stiku z jezikom oziroma če imajo možnost, da jezik uporabljajo v konkretnih življenjskih položajih.”
Učenje po sodobnih metodah
Neva Šečerov zavrača očitke, da se je raven znanja italijanščine znižala. Opozarja, da se današnja šola srečuje z izrazito heterogenostjo skupin: v razredu so otroci z zelo različnim predznanjem, ki imajo različne sposobnosti, interese in pričakovanja. Učni načrt se je tem novim razmeram prilagodil in uvaja različne ravni znanja, skladno z evropskimi standardi. Raven znanja pa opredeljujejo različni vidiki: stik z jezikom, učenčev interes za učenje, njegove sposobnosti, odnos do jezika in še marsikaj.
“V razredu so učenci, ki dosegajo visoko raven znanja, celo višjo od pričakovane. Ti so večinoma tudi zelo motivirani za učenje in svoje znanje italijanščine dopolnjujejo na različne načine. Na drugi strani pa so v skupini vključeni učenci, ki nimajo stika s tem jezikom. Le dve uri tedensko so v stiku z italijanščino. Pričakovana raven znanja je pri teh učencih nižja, saj ne morejo dosegati enakih učnih rezultatov kot učenci, ki so v stiku z jezikom tudi izven šole. Ravno učenci s slabšim predznanjem in nižjo motivacijo za učenje so za učitelja italijanščine izziv, saj jih ta mora znati spodbuditi, da pri pouku vložijo določen trud in napor. Le pri motiviranih učencih lahko dosežemo napredek,” pravi Neva Šečerov.
Učiteljice, ki so sodelovale v tem projektu, so dosegle višjo motivacijo za učenje italijanščine ravno pri tej skupini otrok. Ta pozitiven premik se je pokazal tudi pri rezultatih preizkusov znanja. A uspeh so dosegle tudi zato, ker se zavedajo, da je nujno uvajanje sprememb in ne vztrajajo na ustaljenih metodah, ki niso več primerne za izobraževanje v 21. stoletju.
Priseljenci se radi učijo
“Znanje več jezikov, ne le angleščine, postaja v sodobni globalni družbi vse pomembnejše za uveljavljanje posameznikov na skupnem trgu dela. To razume tudi vse več priseljenskih družin iz Albanije, Bosne, Srbije, Rusije in drugih držav. Zato se otroci priseljenskih družin večinoma radi učijo italijanskega jezika in v nekaj letih nekateri celo 'dohitijo' v znanju italijanščine vrstnike z narodnostno mešanega območja. Zaradi tega nas ne sme biti strah, da bo italijanščina postala marginalen in nepomemben jezik, da jo bo nadomestila angleščina. Za narodnostno mešano območje bo vedno poleg slovenščine ključen jezik, ki zagotavlja ohranjanje medkulturnega dialoga na dvojezičnem območju. Hkrati se uvršča v skupino evropskih jezikov, kot so nemščina, francoščina, španščina, ruščina in drugi, ki postajajo dodana vrednost pri sklepanje vezi na gospodarskem in kulturnem območju v večkulturni stvarnosti evropskega prostora,” še poudarja sooblikovalka novih pristopov učenja.
In kje je v boju za ohranjanje italijanščine kot drugega jezika okolja italijanska skupnost? Zdi se, da ostaja osredotočena nase in ne vidi sprememb okoli sebe. Zaradi bližajočih se lokalnih volitev bi znale njihove izjave izpasti namenoma preostre. zato smo se odločili in za pogled na preobrazbo lokalnega okolja prosili dr. Sergia Crasnicha, višjega svetovalca za šole z italijanskim učnim jezikom na koprski enoti zavoda za šolstvo. Njegova skrb je italijanščina v šolah z italijanskim učnim jezikom. Vesel je, da število otrok, vpisanih v vrtce z italijanskim jezikom, raste. Posledično je več tudi takšnih, ki so ob vstopu v šolo bili v stiku z italijanščino. A sam pove, da to število navsezadnje niti ni tako visoko, saj so na dvojezičnem območju samo trije italijanski vrtci.
“Manjšina se zaveda, da so se pogoji za uporabo jezika spremenili. Uporabo jezika na prvem mestu zagotavljajo družine in šole. So pa še druga področja, kjer ljudje določajo uporabo jezika: delo, zdravstvo, javna uprava. In če italijanščina ne bo uporabljana izven šolskega konteksta, potem ta jezik ne bo uporabljan. Jezik torej, ki nam je omogočil vstop v zahodni svet na najlažji način - prek televizije,” se k risankam, ki so v preteklosti odlično opravile svojo dvojezično vlogo, vrne Sergio Crasnich.
Če bi se pretekle generacije učile italijanščine samo v šoli, bi bore malo znale. In če starši ne bodo kakšne angleške risanke nadomestili z italijansko, bo dvojezičnost nekega dne izginila. Česar si ne želi prav nihče, ki spoštuje istrsko okolje.
ALENKA PENJAK
