Italijanska taborišča niso bila milejša od nemških

Pri tem obsežnem projektu so svoja znanja združili italijanski, nemški in slovenski zgodovinarji. Metka Gombač iz Arhiva Republike Slovenije (Sektor za drugo svetovno vojno) je k realizaciji projekta prispevala domala polovico obsežne dokumentacije, ki je na voljo tako zgodovinarjem kot preostali zainteresirani javnosti. Pri projektu sta sodelovala še Saša Petejan kot samostojna sodelavka in Tržačan Boris M. Gombač iz Narodnega muzeja v Ljubljani, ki smo ga povabili k pogovoru.

> Kdaj in zakaj ste pričeli snovati spletni projekt fašističnih koncentracijskih taborišč?

“Zamisel o študiju italijanskih taborišč je nastala že okoli leta 2000. V desetletju po osamosvojitvi Slovenije smo namreč opažali vse večjo rabo zgodovine v politične namene, kar je pri diplomatsko izkušenejši Italiji dosegalo že stopnjo izsiljevanja. Že leta 1993 je prihajalo do zahtev po reviziji slovenske zgodovine. Izšlo je nekaj publikacij na temo, da smo bili Slovenci krivci za fojbe in eksodus, ki niso bile kakšen dosežek v zgodovinopisju. Tržaškega zgodovinarja Giampaola Valdevita so določili, da Slovencem to sporoči in da od njih zahteva zanikanje Zwitterja, Grafenauerja in Mikuža, avtorjev zgodovinskih raziskav, s katerimi so na pariški mirovni konferenci leta 1947 prepričali zaveznike, da so določili novo mejo. S to zahtevano revizijo bi Italija postavila pod vprašaj že dogovorjene ozemeljske rešitve. Zaradi spora, ki je s tem nastal, je politika sredi 90. let prejšnjega stoletja na sceno poklicala zgodovinarje obeh strani, da bi z mešano slovensko-italijansko zgodovinsko komisijo dosegla nekaj novega. Žal je poročilo komisije izšlo šele leta 2000. To je bilo neke vrste dogovorjeno poročilo, v katerem je sicer Slovenija doživela neko svojo promocijo, a kaj ko ga v Italiji nihče ne pozna. V nasprotno smer pa so v Italiji potekala povsem druga prizadevanja, po fojbah in eksodusu pričnejo poimenovati ulice, aktivirajo filme, kakršen je Srce v breznu, in popularizirajo krivdo, ki je doletela našo zahodno sosedo po drugi svetovni vojni. Velika medijska fronta je bila vzpostavljena in traja še danes.”