Ivo Boscarol: “Če se ovir ne bojiš, jih ni”

Vanj bi šel cel, na polno, sistematično, od A do Ž in, če treba, tudi z glavo skozi zid.

>Nedavno zmago na Nasinem tekmovanju za najvarčnejše letalo Green Flight Challenge ste ocenili za največji ali pa vsaj najodmevnejši uspeh slovenskega tehnološkega znanja v novejši zgodovini. Lahko to utemeljite?

“Imeli smo tudi malo sreče, ker Nasi očitajo, da le zapravlja davkoplačevalski denar. Niso šli na Mars, ukinili so vesoljske polete in tako naprej. Zato je morala Nasa zagristi v neki projekt, ki je tudi širše zasnovan, za navadne ljudi, da opraviči svoje delo. Podali so se v t. i. stoletne izzive, in eden od njih je bil tudi, kako narediti letalstvo cenejše, bolj zeleno, bolj prijazno do okolja. V ta namen je šla Nasa v veliko, medijsko odmevno kampanjo po vsem svetu. Prvič se je zgodilo, da je Nasa TV prenašala podelitev nagrade, ki je v osnovi večja kot Nobelova nagrada. To je največja nagrada za letalstvo na svetu, ki je bila kdaj podeljena (nagradni sklad je znašal 1,65 milijona dolarjev, op. p.). Povezali so se tudi z Googlom, da so še povečali medijsko odmevnost in ker smo zmagali, smo bili s tem deležni tudi medijske pozornosti, kakršne danes ni mogoče kupiti. Take odmevnosti do zdaj zagotovo ni imel noben slovenski izdelek. Obstaja tudi zelo velika možnost, da bo taurus G4 krasil najprestižnejši letalski muzej na svetu, v katerem sploh ni serijsko izdelanih letal, ampak samo rakete in letala, ki so premikala meje - lunarni modul, Apollo, Global flyer, Lindberghovo letalo in tako naprej. In če bo slovenski izdelek tam notri, potem res ne vem, kaj še odmevnejšega bi lahko naredili. Bolj odmevna bi lahko bila Nobelova nagrada, ampak v tem trenutku je Slovenci še nimamo.”

> Zdaj ste ves čas govorili o odmevnosti dosežka. V čem pa je njegov tehnološki presežek?

“Tekmovanje je imelo zelo visoko zastavljen cilj - da bi letalo na potnika porabilo 3,7 litra pri hitrosti 170 kilometrov na uro in da bi preletelo skoraj 400 kilometrov. Za vsa letala, ki so gnana na bencinski motor, je to še danes znanstvena fantastika. Naredili smo letalo, ki ga do zdaj ni bilo. To je prvo štirisedežno električno letalo na svetu sploh. Tukaj je prav gotovo primat, ki nam ga ne bo nihče več vzel. Letalstvo je prehitelo avtomobilsko industrijo, ker je hitrejše, lahko prepelje več potnikov in dlje, kot je v tem trenutku sposoben električni avto. Jutri se bo to verjetno spremenilo, ker ima avtomobilska industrija bistveno več denarja, ampak v tem trenutku je letalstvo prehitelo avtomobilsko industrijo.”

> Kriteriji na tekmovanju so bili zelo strogi že pred zaključnim izborom, v katerega so se uvrstile štiri ekipe. Kaj je bilo odločilno za vašo zmago?

“Prijavljenih je bilo trinajst ekip. Vedelo se je, da se s klasičnim letalom zahtev organizatorjev ne da izpolniti, saj so šli v to tekmovanje prav zato, da bi premaknili meje, da bi videli, kakšna morajo biti letala, da bi lahko to dosegla. In precej priznanih univerz in inštitutov po svetu je tudi z državno pomočjo sprejelo izziv, ker tak primat nekaj pomeni. Ampak premikati meje pomeni tudi zelo velik riziko. Od trinajstih ekip sta se dve tragično končali. Nemški pilot, ki je vodil kitajsko letalo, se je smrtno ponesrečil. Čehom je zgorelo letalo in so se komaj rešili. Kadar premikate meje zlasti na zahtevnem, tehnološkem področju, se podajate v neznano in tveganje je nepredstavljivo. A edino na tak način je možen napredek. Pri tem projektu je bilo za zmago potrebnih veliko malenkosti, majhnih koščkov mozaika, ki so vsi funkcionirali 'v nulo'.”

> Nasini strokovnjaki se že med tekmovanjem niso mogli načuditi, kako lahko majhna ekipa iz majhne Slovenije premika meje na tem področju. Ste bili res toliko boljši od drugih?

“Že na prvi pogled smo izstopali. Vsi drugi so šraufali dan in noč in popravljali in nastavljali, tako kot na dirkah formule ena. Moji fantje pa so prišli, pogledali, dali polnit baterije, očistili letalo, in smo šli. Ker je bilo že prej vse pripravljeno, saj je ekipa sodelovala tudi pri načrtovanju, izdelavi letala. Vse skupaj je bilo tako dobro pripravljeno, da sem imel sam čas pisati bloge, sicer bi tudi sam šraufal, saj nisem človek, ki si noče mazati rok, ampak ni bilo treba. In organizatorji so se res spraševali, kako je mogoče, da imamo zadeve tako zrihtane, drugi pa ne. Zato, smo rekli, ker smo se zadeve lotili resno. Sam jemljem posel hudo resno. In če se nečesa lotim s svojo ekipo, dejansko vse deluje. Ne bi pa govoril o tem, koliko glavobolov smo imeli pred odhodom v ZDA. Delalo se je dneve in noči. Sama ekipa in drugi zaposleni. Na tekmovanju pa sem fante samo gledal in bil ponosen nanje. Ekipa se je izkazala na vseh področjih, in zato smo tudi zmagali.”

> S svojim letalom virus SW ste na Nasinem tekmovanju zmagali že leta 2007 in 2008, pa vendar pravite, da letošnja zmaga s taurusom G4 s prejšnjima dvema ni primerljiva. V čem je razlika, zakaj je tokratna zmaga toliko pomembnejša?

“Prvi dve zmagi sta bili doseženi s klasičnim serijskim letalom, ker je Nasa iskala druge karakteristike. Leta 2007 je iskala idealno malo letalo, ki malo porabi, ima enostaven dostop do kabine, ki se da hitro razstaviti, in podobno. Presek vseh teh splošnih karakteristik je dal zmagovalca, in to smo bili mi. Leta 2008 pa so iskali tehnološko najbolj izpopolnjeno letalo, in ker so naša letala narejena z najmodernejšo možno tehnologijo, ker smo na področju plastike dejansko vodilni, se je spet tako obrnilo, da smo zmagali. Tokrat pa je šlo za postavljanje novih mej v letalstvu. Dokazati je bilo treba, da je mogoče nekaj, kar do zdaj ni bilo.”

> Na razglasitvi rezultatov ste Naso, Google in ostale velikane izzvali s ponudbo, da ste pripravljeni prispevati 100.000 dolarjev k nagradi za tistega proizvajalca, ki bo naredil prvo nadzvočno letalo na električni pogon. Kakšni so bili prvi odzivi na ta vaš izziv?

“Najprej je bila tišina, potem pa so začeli vsi ploskati. V neformalnih pogovorih je bilo potem rečeno, da si dosti upamo, češ da je to vendarle znanstvena fantastika. Odgovoril sem, da je bila pred tremi leti tudi to, kar smo naredili danes, znanstvena fantastika, in povedal, da v našem podjetju pravimo, da so ovire samo v glavi. To se pravi, da jih ni, če se jih ne bojiš. A izziv ni ostal neopažen! Če greste danes 'pogooglat', boste našli že štiri ali pet teorij, kako bi se dalo to razviti, da bi funkcioniralo. To je zdaj velik izziv inštitutom po svetu oziroma letalskim akademijam, laboratorijem in univerzam, in skupine že razmišljajo o tem, kako bi se dalo to narediti. Ker smo dokazali, da to, kar so od nas pričakovali, deluje, nas enostavno morajo vzeti resno. Vedo, da smo to sposobni narediti tudi sami, če ne bo nihče drug. Če bi bil nagradni sklad težak od pet do deset milijonov dolarjev, bi to dosegli najbrž v naslednjih petih letih.”

> Med izzivi za prihodnost omenjate revolucijo v načinu transporta, v tem, kako električna letala uporabljati tudi v potniškem prometu. Kam ciljate?

“Danes je čas pomemben, in hitrost transporta bo vse pomembnejša. Zato pravim, da ni dovolj prevoz, ki je prijazen do atmosfere in ljudi ter ne povzroča hrupa. Če je prepočasen, ni uporaben, zato je nujno dodati komponento hitrosti. Zato hočem postaviti osnovo za to, da bo potniški ali kakršenkoli transport na električni pogon v bodoče lahko res uporaben.”

> Sami ste dejali, da niti Pipistrel ni imun na gospodarsko krizo. Kako se ta kaže v vašem podjetju?

“Kriza v svetu se še vedno poglablja. V tem trenutku vlada zelo velika svetovna negotovost, in seveda se to najprej odraža na luksuznih izdelkih, kot so naši. Letos smo imeli v določenem trenutku na zalogi dvanajst dokončanih letal za kupce z vsega sveta, za katera so dali predujem, a niso imeli denarja, da bi jih prišli iskat. Ko sem ob koncu lanskega leta napovedal, da bomo zmagali pri Nasi, a tudi, da nas čaka eno najtežjih let v zgodovini Pipistrela, se nisem zmotil v nobeni oceni. Letos se borimo s trgom tako, kot se nismo še nikoli, ker se nam do zdaj ni bilo treba. Danes se borimo za vsakega kupca posebej, vendar se borimo, in vem, da bomo tudi zmagali. Smo se pa morali zaradi tega v podjetju krepko reorganizirati. Nekaj sodelavcev smo tudi odpustili, vendar smo zaposlili ljudi drugačnega profila, tako da smo še vedno pozitivni glede zaposlovanja, saj smo jih več zaposlili, kot odpustili. Gremo v nove programe, med njimi tudi bolj intenzivno v razvoj in v take programe, ki imajo večjo perspektivo.”

> Z zmago ste osvojili 1,35 milijona dolarjev. Kako boste porabili ta denar?

“Ta nagrada bo namenjena razvoju, delno bo pokrila stroške, del nagrade pa bo namenjen tistim, ki so si nagrado zaslužili. V podjetju imamo vzpostavljen sistem nagrajevanja in do zdaj se je izkazal za pravilnega, sicer bi šel kdo od zaposlenih verjetno tudi stran. Vsekakor pa pomeni ta nagrada večjo socialno varnost zaposlenih zaradi prepoznavnosti podjetja. Denar za razvoj je ključen. Če imaš lasten razvoj, si jutri na trgu, sicer te ni.”

> Ste dobili na račun nagrade že kakšno novo naročilo? Je povpraševanje po vaših izdelkih poskočilo?

“Težko je reči, da bi se to že poznalo na naročilih. Je pa res, da se je zelo povečalo povpraševanje po tem, kaj sploh delamo, kaj razvijamo. Zanimanje za Pipistrel se je zelo povečalo. Če se je nekajkrat povečal obisk naše spletne strani, potem veste, da ima nagrada zagotovo pozitivne učinke.”

> Lahko ta uspeh vpliva tudi na indijski posel, kjer kandidirate na razpisu za dobavo 194 ultralahkih letal za šolanje vojaških pilotov?

“Mislim, da ne. Gre za razpis, in tam so verjetno drugačni lobiji in drugačni vzvodi in mehanizmi, ki lahko vplivajo na razplet posla. Je pa ta nagrada zagotovo dobra naložba za kakšne druge posle. Pravkar se zelo konkretno pogovarjamo za neki drug posel, zelo podoben temu v Indiji, z neko drugo državo, katere imena zdaj še ne bi razkril. Tam pa ni razpisa, ampak se gre v direktna pogajanja, in tam bo nagrada imela svojo težo.”

> Z zmago pri Nasi ste še enkrat potrdili, da lahko s pravim pristopom, trdim delom, zagnanostjo in prepričanjem vase tudi majhni uspejo. Bi se dalo ta koncept prenesti tudi na državno raven, kjer stanje trenutno ni najbolj rožnato?

“Med kupci naših letal je tudi nekaj takih, ki lahko kupijo Slovenijo s kreditno kartico. Torej je Slovenija kot normalno, ne preveliko podjetje, ki bi ga pameten gospodar lahko zelo dobro upravljal. Sam pravim, da imam raje pametnega kralja kot pa neumno parlamentarno demokracijo. Če je kralj pameten gospodar in ne gleda samo na svojo korist, lahko upravlja državo kot podjetje - potem se da iz take male države, kot je Slovenija, narediti ne drugo Švico, ampak državo, ki je lahko vzor tudi Švici. V Sloveniji pa je kar nekaj problemov, zaradi katerih se to ne bo nikoli zgodilo. Prvič zato, ker smo preveč nevoščljivi drug drugemu, in tudi če bi kdo znal dobro voditi to državo, bi ga ljudje zminirali. Drugi vzrok je v tem, da imamo mehanizem samoodločanja, ki lahko vse dobre pobude enostavno potolče ne glede na to, kdo vlada in kakšen sistem imamo. Mehanizem referenduma je bil narejen zato, da bi preprečeval možne malverzacije. Zdaj se je pa obrnil v svoje nasprotje in preprečuje dobre pobude. Da o neumnem parlamentu, ki ga zanimajo le strankarski interesi in ne dobrobit države, sploh ne govorim.”

> Kaj bi bilo treba po vašem mnenju narediti, kako voditi politiko in slovensko gospodarstvo, da bi se Slovenija rešila iz trenutnih razmer, podobnih korakanju po slepi ulici?

“Najprej bi bilo treba spremeniti sistem samoodločanja oziroma referenduma, da bi ga tisti, ki ga organizira, tudi plačal, če ne uspe. Potem bi bilo treba tiste, ki upravljajo podjetja v državni lasti, na neki način vezati, da odgovarjajo s svojim premoženjem, da bi odgovorno ravnali z državnim premoženjem. Uvesti bi bilo treba drugačen nadzor korupcije in kraje na državni ravni. Ne samo obljubljati, ampak tudi sprejeti kak zakon za izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva ...”

> Med navdušence nad vašimi dosežki spada tudi Larry Page, ustanovitelj in solastnik spletnega giganta Google. Page vas je že obiskal v Ajdovščini. Tudi na Nasinem tekmovanju sta se srečala. Zanima me, o čem sta se pogovarjala, glede na to, da vaju družijo podobne vizionarske ideje?

“Larry Page je zelo zanimiv človek. To je fant, ki je izredno skromen, vodi pa podjetje, ki je takoj za Applom. Zelo je naklonjen racionalni rabi energije in alternativnim pogonom. Denar, ki ga ima, vlaga v projekte, ki so po naravi take filozofije kakor moji. Ko sva se spoznala, smo se začeli pogovarjati o tem, kje so današnje težave električnih pogonov, kje bi jim moralo biti mesto in kje jim bo nekoč mesto. Seveda ima on bistveno več denarja kot mi, razmišljamo pa podobno, da je eden od večjih problemov v tem trenutku logistika transporta ljudi med konicami, zjutraj na delo v velika mesta in popoldne nazaj. To, kar se zdaj dogaja, da morajo ljudje pešačiti pol ure do podzemne železnice in potem še pol ure do pisarne, ali pa avto pustiti nekje v predmestju, nadaljevati z mestnim prometom, čakati v kolonah, na dvigala v stolpnicah, to je predolgo, preveč zamudno, predrago. Edina rešitev, ki se ponuja, je zrak. Človeka je treba prepeljati direktno izpred bloka do na primer petnajstega nadstropja v službo. Ker pomenijo fosilna goriva veliko obremenitev za ozračje, je rešitev elektrika. In tukaj smo spet blizu. Mi smo močni pri električnih pogonih, on je močan pri kapitalu. Google je zelo močan tudi na področju GPS-a. Poskeniran imajo praktično ves svet. Sistem nadzora vožnje avtomobila brez voznika s pomočjo GPS-a, na katerem zdaj delajo, bi se dalo spraviti tudi v zrak in dobiti neke vrste zračne avtoceste. Tukaj je zagotovo možna sinergija, in prepričan sem, da bomo na tem področju še kakšno rekli.”

NACE NOVAK