Iz “Supetarja” ali “Supetra”?

Temu ne prav jasnemu pojavu pravimo jezikovni razvoj, ki ga usmerjata dve silnici. Prva je utelešena v pravilih, ki so jih ob preučitvi živega jezika izoblikovali znanstveni jezikoslovci in jih zapisali v slovnici. Druga silnica je skrita v sami živi govorici: v živih govorih, narečjih, kjer so v ospredju: medsebojno “prilagajanje”, “posnemanje” in “vplivanje”. Kot vidimo, razvoj jezika teče po dveh tirih, ne po enem samem.

Tek knjižnega jezika ni povsem svoboden, ker se mora uravnavati in vesti po pravilih, ki jih predpisuje stroga slovnica. Živi jezik je, nasprotno, velik svobodnjak in demokrat: ne ozira se ali redkokdaj ozre na slovnična pravila, ampak se ravna po “vplivih”, ki so večkrat nepravilni, manjkrat dobri.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Vzemimo za primer samo v uho bodečo nepravilno glagolsko obliko “zadane”, ki je tretja oseba ednine iz nedoločnika “zadeti”. Pravilno je seveda le, če rečemo “zadene”, kakor narekuje slovnica; se pravi z e-jem, ne pa z a-jem v korenu. Mati te preganjane oblike je sicer gorenjščina, a se je udomačila v bolj severni ljubljanski mestni govorici in od tam prodrla v govorjeni (pogovorni) knjižni jezik. Nastala je morda zaradi “zgledovanja” pri tistih glagolih, kjer je taka oblika v tretji osebi ednine popolnoma pravilna; na primer: prevzame, zamahne, pregane, pristane, premakne, usahne itd. Češ: če so te oblike glagolov v tretji osebi ednine z a-jem skladne s slovnico, zakaj ne bi bilo pravilno reči še “zadanem, zadaneš, zadane”, saj so si vse te oblike sestrsko podobne kakor jajce jajcu?

Temu ljubiteljskemu utemeljevanju, “zgledovanju” ali “vplivanju” strokovno pravimo “po analogiji” (po podobnosti). Možno je seveda tudi, da je nezaželeni “zadane” rojen iz domneve, da je v prvem e-ju v glagolu “zadene” (šteto z leve) skrit polglasnik, ki se pod poudarkom spremeni v a; na primer v pridevniku za moški spol bolén se poudarjeni polglasnik (é) prelije v a: bolán. Toda to je višja jezikovna matematika.

Naj se je oblika “da zadane” porodila kakor koli že, je trdoživa in jo je težko zatreti. Ker jo pogosto uporabljajo poročevalci s športnih iger, kjer nemalokrat “zadanejo v polno”, poslušalci in gledalci menimo, da je povsem pravilna, saj jo slišimo po televiziji in radiu, kjer je “pravilno govorjenje zakon”. S tem so ji odprta vrata tudi v knjižni jezik, kljub temu da je z besedotvornega vidika sporna; več, napačna. Toda ko jo bo, seveda če jo bo, uporabljala debela polovica govorcev in piscev knjižnega jezika, jo bo morala sprejeti in kot enakovredno dvojnico k “zadene” pripoznati tudi slovnica.

K nezaželenemu “zadane” bi lahko dodali še široko in globoko polje takih govorjenih zgledov, če bi kritično prisluhnili - saj vemo komu, kdaj in kje. Ko jih poslušamo, se moramo očetom, dedom in pradedom zahvaliti, da so nam ustvarili in ohranili knjižni jezik, saj brez njega se dandanes še za silo ne bi medsebojno razumeli. Zato naj bo dovolj samo še eden izmed zgledov, ki je zapisan v naslovu te Minute. Nanj nas je opozorila Nadja Bažec iz Šupetra (Sv. Petra) v Slovenski Istri, ki se je odzvala na zapis “Postojna se bo pobratila s Supetarjem” v našem časopisu: “Oglašam se, ker mi že naslov članka zveni tuje in izmaličeno. V Istri in navzdol ob jadranski obali je dosti Supetrov. Vi bi napisali Supetarjev. Imena vseh izhajajo iz prejšnjih Svetih Petrov. Tudi sama živim v Sv. Petru, ki mu Šupetrci od nekoč pravimo Šupeter.

Lahko bi se kdo pobratil z našim Šupetrom, ne pa z našim Šupeterjem. Šupetrci živimo v Šupetru in ne v Šupeterju. Pa sem pogledala na spletno stran, in ugotovila sem, da za Supetar na Braču Hrvatje uporabljajo enako sklanjatev kot mi za Šupeter.

Sprašujem: Kako je prišlo do oblik 'Supetarja' in 'v Supetarju'? Zakaj se ne bi naslonili na nesporni primer istrskega imena Šupeter, ki temelji na zgodovinski rabi domačinov? Lep pozdrav in prosim za kakšen odgovor. Hvala.”

Tudi napačna sklanjatev kraja Supetar, ki se je Postojnčanom vtihotapila v sporočilo o pobratenju s tem dalmatinskim mestecem, je nastala po nepriporočljivi slovnični analogiji, se pravi iz sklepanja po podobnosti.

Ker slovenščina lahko našteje množico besed (oseb, držav, vasi, poklicev, mestec in še česa drugega s pripono -ar, kot na primer: priimek Glažar, na Arabskem polotoku Katar, Žažar pri Horjulu, vsepovsod slepar, v Državnem zboru modri in vsevedni strankar, za nameček pa vladar, smetar in govedar - še vi dodajte koga, spoštovani bralci in bralke, ki vas prosim, da mi oprostite kilometrsko povéd, namerno razpotegnjeno tako, kot jih izumlja kak za mlatev prazne slame talentirani frazer v našem parlamentu -, so Postojnčani vzeli mero kar po njih in so hrvaški samostalnik Supetar v odvisni sklon postavili enako kot vladarja in smetarja. Rekli so si, če pravilno sklanjamo sleparja in mizarja, bo gotovo prav, če enako sklanjamo še: Supetar, Supetarja, s Supetarjem.

Vendar jim niti popustljiv jezikoslovec, tak, ki ni prestrog in dovoljuje tudi stranpoti in kak slovnični spodrs, ne bo pritrdil, da imajo prav. Zakaj? Ker je v priponi -ar imena Supetar prikrit polglasnik, ki ga na Hrvaškem (tudi Srbskem) zapisujejo kot “a”. Ta v gladko izgovorljivih skupinah soglasnikov praviloma izginja: Zadar, Zadra; Kopar, Kopra; Supetar, Supetra, s Supetrom, ne pa: Supetar, Supetarja, s Supetarjem. Popolnoma enako kakor v naši materinščini, kjer polglasnik zapisujemo pretežno z e-jem, ki odpada: tepec, tepca; tujec, tujca; cepec, cepca; dodajmo še poslanca in sleparja ... Toda še imamo imen, ki so pri sklanjanju na las podobna navedenim.

Ožigosani naslov bi potemtakem po slovenski slovnici pravilno zapisali tako: “Postojna se bo pobratila s Supetrom.” Tako se ime Supetar sklanja po domače na Hrvaškem in v Sloveniji. Najbolj pametno in prav je, da se čim bolj držimo tistega, kar imamo že doma. Še pregovor pravi, da: povsod po svetu je lepo, a najlepše je za vsakogar doma. Razen za tajkunske velebogce, ki se hvalijo, da so z (nakradenimi?) penezi povsod doma.

“Temu ne prav jasnemu pojavu pravimo jezikovni razvoj, ki ga usmerjata dve silnici. Prva je utelešena v pravilih, ki so jih ob preučitvi živega jezika izoblikovali znanstveni jezikoslovci in jih zapisali v slovnici. Druga silnica je skrita v sami živi govorici: v živih govorih, narečjih, kjer so v ospredju: medsebojno 'prilagajanje', 'posnemanje' in 'vplivanje'. Kot vidimo, razvoj jezika teče po dveh tirih, ne po enem samem.” Zdravko Primožič/FPA