Iz zaliva na pult v ribarnici
Ko se začne daniti, se Levante vrača h koprskemu pomolu. Nočni ulov na ribiški barki je že sortiran. Po pristanku ribiči najprej razložijo “kašete” z ribami, ki gredo na borzo v Trst, potem še tiste, ki so namenjene večjim kupcem in v ribarnico ob carinskem pomolu v Izoli, poimenovano enako kot barka, Levante.
“Tole je iz našega nočnega ulova: sardele, sardoni, ciplji, skuše, šuri in bukve. Prvič letos so sardoni res lepi,” je pred dnevi Fabio Steffè razlagal v ribarnici Levante ob carinskem pomolu v Izoli, ki jo ima družinsko podjetje že poldrugo leto v najemu. Lično opremljena ribarnica je bila pred leti urejena za izolsko ribiško borzo, a se projekt ni prijel. Zdaj jo vodi Tina Steffè, tudi direktorica družinskega podjetja s petimi zaposlenimi in še štirimi pogodbenimi ribiči.
Na pultih so ribe ločene. Eden je namenjen zgolj ulovu iz Tržaškega zaliva, lastnemu in ribam, ki so jih na ribiški borzi v Trstu kupili od drugih ribičev. “Danes imamo za brodet glavača iz Gradeža pa škarpeno, morskega pajka in zvezdogleda iz Savudrije,” pojasnjuje Steffè, ki mu hči Tina pomaga pri iskanju slovenskih imen za ribe. Naslednji pult je za orade, brancine in losose iz ribogojnic, v ribarnici pa prodajajo tudi zamrznjene ribe in morske sadeže, pa bakala in marinirane sardone, Delamarisove ribje konzerve, sol iz Sečoveljskih solin ter oljčno olje in vino nekaj pridelovalcev iz slovenske Istre. “Zadovoljni smo. Strank je vse več in čedalje bolj posegajo po dnevnem ulovu. Iščejo ribe z oznako FAO 37.2.1., kar označuje ribolovno območje severnega Jadrana, še bolj po izidu istoimenske knjige Klemna Koširja,” pove Tina Steffè. Pozimi so kupci predvsem domačini, v poletnih mesecih pa je veliko tudi počitnikarjev in vikendašev iz drugih slovenskih krajev in Avstrije.
Ribolov s šakalevo
Levante je 14-metrska barka, ena od petih, registriranih v Sloveniji, ki poleti lovijo plavo ribo z mrežo plavarico, šakalevo, kar je izpeljanka iz italijanske besede saccaleva, dvigni vrečo, ki opisuje te vrste ribolov.
Takole gre: zvečer, ko se zmrači, posadka petih ali šestih ribičev odrine s koprskega pomola. Levante vleče za seboj čoln, kajič, obe plovili pa sta opremljeni z močnimi agregati in lučmi. Ribje jate iščejo s sonarji. Ker imajo občutljive sodobne naprave, jih zaznajo tudi dvesto, tristo metrov daleč. Ko so nad jato rib, se zasidrajo in prižgejo luči na obeh barkah. Na Levanteju jih napaja 82 kilovatni agregat, na čolnu 14 kilovatni. Močna svetloba pritegne plankton, ta pa ribe. Ko se jata zbere, na veliki barki ugasnejo luči, da ribe zaplavajo pod čoln. Levante se nekoliko umakne in z njega spuščajo približno 250 metrov dolgo mrežo, s katero previdno obkrožijo čoln. Ko je mreža sklenjena, začnejo zategovati jeklenico na njenem spodnjem delu. Tako oblikujejo veliko vrečo, v katero so ujete ribe. Večje barke jo dvignejo na krov, z Levanteja pa ribe zajemajo iz mreže v bazene z ledeno vodo, da ribe takoj šokirajo in je njihovo meso bolj sočno. Sledi sortiranje rib v zabojčke z ledom in plovba k domačemu pomolu. Na enak način pozimi lovijo ciplje, ne le ponoči, tudi podnevi, drugo belo ribo pa s stoječimi mrežami.
“Kar zahtevno je. Potrebne so izkušnje, poznavanje tokov in vremena, saj ob polaganju mreže barka ni sposobna manevrirati in bi ob morebitni nevihti izgubili mrežo. Potrebna je tudi pazljivost, nenazadnje gre na barki za močan električni tok in močne vitle,” pojasnjuje Fabio Steffè.
Ribištvu se je temeljiteje posvetil po upokojitvi pred 15 leti. Takrat sta z bratom Francom, ta se je že prej intenzivneje ukvarjal z ribolovom, kupila Levante, ki je nadomestil manjšo barko z enakim imenom. Zadnjih pet let, po bratovi smrti, je poveljniške vajeti prevzel Fabio. Ko ga na njej ni, vodenje prepusti sodelavcu Ninu Kaličancu.
Ribiška tradicija
“Moj oče je bil ribič od 14. leta,” pokaže dokumente Vittoria Steffèta iz kraljevine Italije. Pravzaprav je bil vse življenje ribič, v Italiji, Izoli in v domačem Kopru, v njegovih delovnih knjižicah je le nekaj mesecev vpisana druga dejavnost. In na morje je odhajal vse do svojih zadnjih dni.
Družina Steffè je ena redkih starih koprskih družin, ki so ostale v mestu. Fabio Steffè poudarja, da edina z ribiško tradicijo. Predniki so bili solinarji v nekdanjih solinah pri Bertokih, kjer je zdaj Bertoška bonifika, in obenem ribiči.
Koper je bil nekoč v dobršni meri tudi ribiško mesto. Arhitekt dr. Darko Likar, odličen poznavalec koprskega urbanizma skozi čas, pravi, da je imelo mesto po znanih virih tudi šest mandračev, ob koncu druge svetovne vojne pa so bili še štirje: sedanji, Porporella, Izolska vrata in Bošadraga na severni strani mesta ter Sanpiero na današnjem Vojkovem nabrežju. V slednjem je imel Vittorio Steffè svojo veliko batano, s katero je odhajal na ribolov v Škocjanski zatok in v Koprski zaliv. Že od malih nog je s seboj jemal Franca in Fabia, ki sta pomagala veslati in pri ribiških opravilih. Lovili so na parangal s približno 1000 trnki. “Včasih so bili vsi trnki polni,” se spominja Fabio. V Škocjanskem zatoku, pravi, je bilo veliko rib, ciplji, brancini, jegulje, rumeni glavači … Uporabljali so tudi mrežo seraglio, s katero so ribe zajeli k obali. Ribo, ki so jo ulovili, je mama Giuseppina prodajala na koprski tržnici, Francova soproga Milka pa je imela kasneje zasebno ribarnico v Naldinijevi ulici v središču Kopra.
Vselej blizu morja
Fabio Steffè je bil tudi na svoji poklicni poti povezan z morjem. Bil je pomorski policist, kasneje inšpektor, danes je predsednik policijskega veteranskega združenja Sever za Primorsko in Notranjsko, lovec je tudi na kopnem. Predseduje LD Rižana in Lovski zvezi Koper. Za svoje poklicno delovanje je od slovenskega predsednika Milana Kučana prejel zlati častni znak svobode, od italijanskega predsednika Carla Azeglia Ciampija pa red viteza časti. Steffè je kot upokojenec razpet na številne konce, soprogi Vesni pa je hvaležen, da ga opominja na obveznosti, pa tudi, da so vse tri uniforme vselej brezhibne in pripravljene.
Tudi Franco ni bil zgolj ribič, kot elektrotehnik je delal na TV Koper-Capodistria. “A je bil do te mere zastrupljen z ribištvom, da je včasih na dolgih nočnih dežurstvih kar v studiu šival mreže,” se spominja Fabio. In, zanimivo, tudi Tina se sprva ni namenila v svet morskih rib in ribištva, saj se je odločila za študij komunikologije.
Ko Fabio Steffè v ribarnici v Izoli pogleda povečave fotografij očeta na batani im mame za pultom v ribarnici na koprski tržnici, pravi, da bodo ribe spet prodajali tudi v Kopru: “Tam so naše korenine, tam smo doma!” Včasih so ribe prodajali na pultih, namenjenih ribičem v koprski ribarnici, a so se, kot pravita Steffètova, umaknili, ker ni bilo pravega reda. Zdaj se ozirajo za prostorom za lastno ribarnico, da bi čim več ribe iz ulova prodali doma.
Vse manj ribičev in rib
V Sloveniji je vse manj ribiških bark in ribičev, seveda pa tudi ulova, malce zagrenjeno ugotavlja Steffè. Evropska politika je usmerjena k zmanjševanju ulova plave ribe. “Itak smo ga močno zmanjšali, zdaj ga hočejo še bolj,” pravi. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo in okolje je bilo leta 2012 za 316 ton ulova, kar je pol manj kot leto prej, trend pa se nadaljuje. Zdaj bo nekaj ribičev v okviru evropskega projekta na svoje mreže pritrdilo kamere, s katerimi bodo dokazali, da z ribolovom ne uničujejo morskega dna, kot jim očitajo. “Majhni smo, in to vse bolj. Ne vem, zakaj se toliko ukvarjajo z nami,” doda Steffè. Z izboljšanimi pogoji na obnovljenem koprskem ribiškem pomolu je zadovoljen, zdaj imajo pri roki tudi led, dogovarjajo se še za ureditev plavajočih pomolov, da bodo laže dostopali do bark, saj je bil pomol ob obnovi dvignjen in je iztovarjanje zabojčkov z ribami precej nerodno.
Steffètovi bodo ohranjali in nadaljevali ribiško tradicijo. Fabio pozdravlja objavljanje besed iz koprskega dialekta v reviji La città, ki jo izdaja koprska italijanska samoupravna skupnost. Meni, da bi morali za ribe več uporabljati stare domače izraze, saj je s prevodi v slovenščino precej zagat, veliko poimenovanj pa zamenjujejo tudi hrvaška, zlasti v kontinentalni Sloveniji. Prav bi prišel kak večjezični slovar z imeni rib in vsega, kar je povezano z ribištvom, je prepričan.
“Ne pozabi napisati, da sodelujemo pri humanitarnih akcijah v Izoli, da podpiramo nekatere tamkajšnje prireditve, da smo za brezdomce skuhali brodet in da smo vključeni v izolski projekt Km 0, s katerim spodbujajo uporabo čim več sestavin iz lokalnega okolja v jedeh v izolskih restavracijah,” še dodata Steffètova in odhitita vsak na svoj konec, Tina v ribarnico, Fabio pa na naslednji sestanek.
SAŠO DRAVINEC
