Izbrušeni diamanti v brezčasju
Ko so izšla Tomaževa Odpotovanja, sem bil dijak novogoriške gimnazije. Še vedno sem presenečen, kako hitro se je takrat sloves o plošči razširil med srednješolci in študenti.
Kmalu za tem je imel Tomaž nastop v majhni dvorani na novogoriškem sodišču. To je bil eden prvih koncertov, ki sem jih obiskal in še danes lahko podoživim vznemirjenost, ki sem jo čutil takrat. Ostalo mi je spoznanje, da so besede žive in imajo moč; da so realnost, tako kot materialni predmeti. Tisto, kar je pel in igral, je odpiralo vrata v svet svobode, ki je v nas, ne pa v profanosti vsakdanjika.
Tomaža sem osebno spoznal v začetku devetdesetih. Nekajkrat sva se videla in nekaj malega klepetala, potem pa me je nekega jutra presenetil njegov klic, s predlogom, da skupaj z Avtomobili posname ploščo. Najbrž ni potrebno reči, da sem bil navdušen. Njegov ustvarjalni proces je bil iskanje popolnega. Nekajkrat sva se potem tudi dobila in se o tem pogovarjala, a iz tega ni nikoli nastalo nič konkretnega. Že takrat mi je postajalo jasno zakaj: Tomaž je bil prevelik individualist. Najbrž na začetku nikoli ni vedel, kaj hoče, a intuitivno je vedel česa noče. Skupinsko delo pa je vedno nek kompromis, ki seveda velikokrat pripelje do čudovitih rezultatov. A Tomaž ni hotel delati kompromisov v svojem izrazu. Ne preseneča, da na njegovih posnetkih najdemo tako malo glasbil in glasbenikov. Svoji ustvarjalnosti ni hotel naložiti odvečnega balasta, ki bi odvračal pogled od bistva. Njegove pesmi so gola esenca. Težko je kaj dodati, nemogoče je še kaj odvzeti. Takšno iskanje pa je dolgotrajno. Zato ne preseneča relativna številčna skromnost njegove zapuščine. Pustil je izbrušene diamante v brezčasju.
Za konec pa še moj zadnji spomin na tega velikega pesnika: bilo je pred kakimi petimi leti, v zidanici Draga Vovka (njegova založba Sraka je izdala večino Tomaževih plošč). Prišli so Danilo Kocijančič, Marjan Malikovič, Pero Lovšin, Drago Vovk in jaz. Tomaž me je vprašal, kdaj končno bomo skupaj posneli tisto ploščo, ko se že toliko časa menimo. Seveda se je šalil, saj je tudi sam vedel, da se to ne more zgoditi, ker je prevelik ustvarjalni samotar. Rekel sem mu, da bo že, da je pred nami še veliko let. Je prikimal, in potem nas je odneslo v cviček, golaž in druge prijetne zgodbe. No, če bi do tiste plošče po kakšnem čudežu le prišlo, to ne bi bil Tomaž Pengov, kakršen je sam hotel biti. Zato je najbrž bolje, da je nismo posneli.
MARKO VUKSANOVIČ