Iztok Mlakar: “Judež je zvezda našega časa”

> Na sporedu koprskega gledališča piše, da boste Duohtarja pod mus! igrali tudi na silvestrovo ...

“Ja, taka komanda je padla. Nimam kaj.”

> Katera ponovitev bo to? Dvestota je že mimo, a ne?

“Je mimo, je. Katera bo silvestrska, pa ne vem. Glede tega so si bolj na jasnem tisti, ki so na pogodbah in za posamezno predstavo dobijo honorar. Nekje čez dvestoto smo, to gotovo.”

> Človek bi rekel, da si boste po toliko predstavah zaželeli malo oddiha, počitka.

“Zaradi te predstave niti ne. Pri komediji ti občinstvo vrne veliko energije, sploh pri taki, kakršna je Duohtar, ki je - to zmeraj zveni slabšalno - ljudska igra. Duohtarja bi lahko igrali večno, vsa ekipa je navdušena. Kadar ga igramo, se nam vsem dogajajo lepe reči in ljudje gredo veseli domov. Razen tistih par intelektualnih kropcev, ki morajo dvigovati nos, pa čeprav so se režali ves večer.”

>Duohtar je ena bolj dinamičnih predstav tudi v organizacijskem pogledu - igralska zasedba se je precej spreminjala.

“Res je. Redno zaposlena sva zdaj samo dva: Teja Glažar in jaz. Drugi so se zaposlili po drugih teatrih, šli na svobodo ali pa so že od samega začetka honorarci. Zdaj nas je malo težje zbrati, ampak spet ne tako težko. Pravim, da smo kompilacija, all stars.”

> Takšna uspešnica je lahko dobra odskočna deska za novo predstavo, najbrž pa tudi nevarna ovira.

“Predvsem sta Duohtar in Sljehrnik dve različni predstavi. Avtor obeh sem seveda jaz ...”

> ... režiser pa Vito Taufer.

“Nedvomno. On je sploh tisti, ki me brca v rit. Ne vem, kako bi to lepše povedal za tisk.”

> Pustiva kar tako.

(smeh) “Spodbuja me. Kar je dobro. Strinjava se tudi, da se je pri novi stvari smiselno obrniti za 180 stopinj.”

> In iti od Molièrove komedije k Hofmannsthalovi moraliteti?

“Tako. Še ena pomembna razlika je:tekst Duohtarja je proza, nevezana beseda, ki dopušča ogromno improvizacije, je scenarij in ne klasična igra, medtem ko je Sljehrnik ravno nasprotno: napisan je v vezani besedi, kar takoj precej oklesti besedno improvizacijo. Me prav zanima, kako se bo obnesel. Zanima me, ali bo nova predstava zmožna enake komunikacije kot Duohtar.”

> Lahko je premore celo več. Rima je vendarle izvrsten temelj za igrivost ...

“Seveda, seveda. Rima zvončklja. Poleg tega so možgani tako narejeni, da si lažje zapomnijo tovrstno besedilo. Slišano se hitreje usede v gledalca.”

> Zato pa takšno besedilo najbrž težje osvojijo igralci. Poleg tega je napisano v vaši sočni mešanici primorskih narečij, mlakarščini, ki ima poseben ritem in jo moraš posvojiti, sicer je ves trud zaman.

“Še vedno nisem literat. Sem komedijant, zato potrebujem govorjeno, ne napisano besedo. Dialekt je po izvoru živa, govorjena beseda, nikoli namenjena zapisovanju. Za teater je toliko hvaležnejša, ker ne slika samo z osnovnim pomenom besede, ampak tudi s tonom in z barvo same besede, kaj šele z melodijo tega govora, ki izvira iz romanske tradicije. Prisotni so še drugi govorni kodi - kot vidite, med govorjenjem maham, delam geste, ki so povezane s teatrom in neposredno s commedio dell'arte. Res je, mlakarščina je težka stvar, zato se opravičujem vsem sodelavcem. So res izjemni. Katja Pegan zna izbirati ljudi. Tisti, ki jih poznam že iz Gorice, pa so zame itak vsi po vrsti legende.”

> Zanimivo, da ste pri Sljehrniku štirje, ki ste sodelovali že pri brezhibni uspešnici Plešasta pevka in pri tudi zelo močnem Čakajoč Godota: Vito Taufer, Ivo Barišič, Radoš Bolčina in vi. Kaj se dogaja med vami?

“Kaj pa vem. Bi bilo treba Vita vprašati, on nas izbere. Če že vprašate mene - mislim, da Radoša, Iva in mene druži brezkompromisnost. Kadar delamo, delamo, in kadar se režimo, se res režimo. Med delom ni heca!”

> Vsi igralci niso taki?

(smeh) “Gotovo niso. Ampak to ste mi vi položili na jezik. Nobenemu se nočem zameriti, ampak res je, niso vsi taki.”

> Vrniva se k Hofmannsthalu - najbrž ga ni še nihče peljal v burko.

“Mislim, da res ne, in upam, da mi gospod ne zameri. No, saj nisem peljal njega. Mit o sleherniku je že star, prvi zapiski so nekje iz 16. stoletja ...”

> Nekako iz srednjega veka ...

“Ohranjeni zapiski so od takrat! Če bi ostali zapiski prvih igralskih skupin, pa bi ugotovili, da so zgodbo o bogatašu, ki ga obišče Smrt, igrali že prej. Tega mita ni obdelal le Hofmannsthal. Ugotovil sem, da se ga je nekdo lotil celo z budističnega stališča.”

> Vaša predstava vsekakor lepo sovpada s stoletnico Hofmannsthalovega besedila.

“To pa je čisti slučaj.”

> Pravite, da bo Sljehrnik precej drugačen od Duohtarja. Tudi osrednji lik je drugačen. Pepi Sljehrnik je grozen človek ...

(smeh) “Pa saj je tudi tisti iz Duohtarja!”

> Ampak je bolj nedolžno grozen.

“Sljehrnik je morda res grozen, ampak kaj pa je bistvo junakov commedie dell'arte: pretiravanje! Liki morajo imeti človeške lastnosti, ki so utemeljene in ki jih mora igralec začutiti, ampak vsaka stvar je zelo pretirana. Dobro je tudi, če občutja stopnjuješ: z junakom najprej sočustvuješ, že kar smili se ti, potem pa gre čez vse meje in vse bolj se mu smeješ.”

>Pri Duohtarju ste govorili, da vam ne moremo podtikati kritike homeopatije, tule pa se ne boste ognili: Sljehrnik je poln ostre graje pohlepa, kapitalizma, korupcije ...

“Seveda, tudi v pesmih govorim o teh stvareh: o stvareh, ki me na tem svetu prekleto jezijo. Zdaj imam veliko intervjujev, preveč, in že v prejšnjem sem govoril o eni svojih prvih vlog v teatru, o Judežu. On je tisti, ki je najsvetejše prodal za trideset soldov. Danes kapitalizem temelji na Judežu: vse, kar je sveto, prodaš za nekaj, kar ne pomeni nič. O stvareh, ki ti v življenju pomenijo največ, si pripravljen sklepati kompromise. Curzio Malaparte je z romanom Koža zelo razjezil Totoja, češ da se norčuje iz Neapeljčanov. Ampak Toto očitno ni bil v Neaplju, ko so tja prišli Američani in prinesli denar. Prej so si matere za svoje otroke trgale od ust zadnje grižljaje - ko je prišel denar, in to v obilju, pa so otroke prodale za prostitucijo, da bi prišle do denarja. To je kapitalizem. Najsvetejše prodaš za trideset soldov!”

> Obenem pa se je dobro jeziti tako, da se zraven smeješ.

“Seveda. Če je tragedija ulkus, potem je komedija ulkusna zarastlina. Kakor so že rekli: komedija je tragedija plus čas. Iz distance se ti problem res pokaže kot smešen. Seveda če ni prehud, če te ni preveč prizadel.”

> Podobno je razmišljal Charlie Chaplin, a ne?

“Res je, rekel je: če stvar gledaš od blizu, je tragedija, od daleč pa hitro postane komedija.”

> Komedijantstva ste se učili tudi pri njem ...

“Pri vseh teh mojstrih, jasno! Komedijantstvo terja veliko več študija kot navadna dramska igra.”

> Ampak videti mora biti prav nasprotno.

“Vse mora biti tako, kakor da stvari stresaš iz rokava. Za kar je treba ogromno garati. Komedijantstvo je eden tistih poklicev, ki jih ne opravljaš zaradi denarja, ki jih ne opravljaš, ker te veselijo, ampak zato, ker se veliko slabše počutiš, če jih ne opravljaš. Nekaj te sili vanj, sam ne veš kaj. Ampak ko nekaj napraviš, začutiš zadoščenje.”

> V Sljehrniku imate tudi zanimiv teološki del ...

“Joj, upam, da mi ne bodo očitali teologije. Gre za Boga iz Stare zaveze ...”

> V igri Smrt pravi, da je Bog že star, da se vse bolj izgublja in da mu marsikaj ni več jasno. To kar dobro pojasnjuje današnje razmere v svetu.

“Če že govoriva o teologiji: je razlika med Bogom iz Stare zaveze in Jezusom. Dario Fo ima v enem svojih skečev Boga, ki se jezi na Jezusa, češ da mu je vse postavil na glavo. Kaj je šel govorit 'in prvi bodo zadnji', en red pa ja mora bit! Pri tem je zelo zanimivo, da je Dario Fo hud levičar ...”

> Mar niste tudi vi?

“Seveda sem. Ampak da ne bo pomote: nobena leva stranka ni moja.”

> Pa saj Slovenci danes nimamo leve stranke. A vidite kakšno?

“Prav nobene. Čakam, ampak je verjetno ne bom doživel. Skratka, Bog se izgublja in mu marsikaj ni več jasno. Nekaterih stvari resnično ni več mogoče razumeti. Mogoče jih je pojasniti, recimo, s teološkega vidika, ampak ostajajo problematične. Je pač tako: Judež je zvezda našega časa.”

> Zadnjič ste bili v Kopru opaženi, kako med kosilom prebirate knjižico, ki vas močno zabava. Je predrzen, kdor vas vpraša po naslovu?

“Ne, ne. Napisal jo je Marcello D'Orta, italijanski učitelj verouka. Zbral je odgovore, ki so jih na njegova vprašanja napisali učenci, enajst, dvanajst let stari otroci. Na primer: Bog nas je ustvaril gratis. Tako je tudi naslov knjige: Dio ci ha creato gratis. Take misli so, da se kar režiš. Še en primer: na vprašanje, kaj je angel varuh, pokončni mulc odgovori: meni se angel varuh zdi eno malo izmišljen, ker jaz sem priden tudi brez njega, ki so si ga izmislili moji straši ... Taki cukrčki so! Jih rad prebiram, ker mi lajšajo te naporne dneve.”

> Za konec: opevali ste republiko Palma de Cocco, prišli pa v Izolo. Je med krajema kakšna podobnost?

“Jasno, da je. V Izoli stanujem čisto zraven Mefa, zaradi česar sem znižal ceno apartmaja. (smeh) Že nekaj časa sem si želel, da bi lahko prihajal sem. Izola je krasna, ker je stran od vseh hudih tokov. Portorož je pobasal vile in ta hud turizem, Koper ima luko, Izola pa je ostala nekakšna ribiška vasica, čeprav se bolj ukvarja s turizmom. Ulica, v kateri stanujem, se sicer imenuje Ljubljanska in bi jo bilo treba preimenovati, ljudje pa so čudoviti. In kadar odpreš okno, ne slišiš prometa, ampak ulico, ljudi, čakolanje.”

> Boste tudi morju namenili tako lepo pesem, kakor ste jo Soči?

“Oh, jih ima že ogromno.”

ANDRAŽ GOMBAČ